19.6 C
Ljubljana
nedelja, 26 maja, 2024

V novi številki Demokracije preberite intervju z ameriškim katoliškim novinarjem Johnom Burgerjem: »Nadškof Svjatoslav je pristopil k meni, me pozdravil in mi dejal: ‘Lepo, da ste tukaj!’«

Piše: Lucija Kavčič

Pogovarjali smo se z ameriškim katoliškim novinarjem Johnom Burgerjem, ki je skupaj z ženo Mariangeles novembra pripotoval na Slovenski knjižni sejem v Ljubljano, kamor je bil povabljen kot gost. Je namreč avtor knjižnega intervjuja z Njegovo blaženostjo višjim nadškofom Ukrajinske grškokatoliške cerkve Svjatoslavom Ševčukom. Knjiga Ukrajina pod križem je v slovenskem prevodu Andreja Turka izšla pri Založbi Družina.

Ste  novinar in pišete za Aletheo v ZDA, pri nas pa vas poznamo kot avtorja knjige intervjujev Ukrajina pod križem.  Katere druge teme poleg Ukrajine vas zanimajo?

Zelo me zanima prepletanje vere in kulture, predvsem kako verni ljudje iz verskega okolja živijo v današnjem svetu z vsemi njegovimi izzivi. Mislim, da vernim ljudem ni bilo nikoli lahko v odnosu z državo,  posebej zdaj, ko se nekako vračamo v zgodnje dni krščanstva, ko je bila državna vera drugačna od krščanstva. Takrat so morali verni ljudje najti način, kako ohraniti svojo vero in še vedno biti dobri državljani. In tako je tudi zdaj, 2000 let pozneje, le da morda na nekoliko drugačen način. Zanima me tudi, kako mladi danes pristopajo k življenju. Mislim, da je digitalna revolucija zelo spremenila naše življenje na splošno, in zanima me, kako to vpliva na izobraževanje in oblikovanje mladih v odrasle ljudi. Mislim, da se v našem digitalnem svetu začenjamo povezovati drug z drugim na drugačne načine, na manj človeške načine, zato moramo razmisliti o različnih pristopih, s katerimi bi zagotovili, da bodo mladi še vedno ohranili človeškost in veselje do življenja. Ko sem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odraščal, nismo imeli možnosti pošiljanja sporočil prijateljem prek mobilnih telefonov. Če smo se želeli igrati, smo morali osebno priti k prijateljem domov in potrkati na njihova vrata. Danes pa se otroci ukvarjajo samo s svojimi mobilnimi telefoni, kar se mi zdi na neki način žalostno. Zato me skrbi, kaj se bo zgodilo, ko bodo odrasli. Tak je moj pogled na svet. Vsak dan si ogledam novice in vidim, kaj bi lahko bilo zanimivo za naše bralce, kakšne različne zgodbe lahko spremljamo.

Če primerjate, kako je biti kristjan v Združenih državah Amerike in v Ukrajini,  je razlika je zagotovo ogromna. Kaj bi lahko rekli o tem?

Zgodovinsko gledano je bila Ukrajina del tako imenovanega vzhodnega sveta, del pravoslavne tradicije, vzhodnega pravoslavja, in tema te knjige (Ukrajina pod križem, op. p.), njeno celotno ozadje je lahko rečemo pravoslavno, čeprav je katoliško, izhaja iz pravoslavne tradicije. Večji del prebivalstva Ukrajine je pravoslaven. V nasprotju z Združenimi državami, kjer je raznolikost veliko večja. Seveda so ZDA še vedno pretežno krščanske, vendar so bolj protestantske. Čeprav je katoličanov samo približno 20 oziroma 25 odstotkov, so ZDA bolj protestantski kristjani. Na Ukrajince ni vplivala reformacija; mislim, da je niso doživeli. Morda sem se v svoji zgodovini malo zmotil. Nisem zgodovinar, vendar mislim, da Ukrajinci nimajo toliko občutka, da morata biti Cerkev in država ločeni, da je v redu, če v državo prinesete svoje krščanske vrednote in v javno politiko seveda tudi. To je v Ukrajini namreč preprosto del tega, kar si. Če si politik, svojega verskega prepričanja preprosto ne moreš pustiti pred vrati, ampak ga prineseš s seboj. Tudi kot zakonodajalec ga nosiš s seboj ne glede na to, kaj si v družbi, in to je še vedno zelo pogosto. To je mogoče opaziti v jeziku, v pozdravih. »Slava Isusu Christu« – »Slava Jezusu Kristusu« je v Ukrajini običajen pozdrav, seveda pa v Ukrajini živijo tudi nekristjani in ni pričakovati, da bi se tako pozdravljali. Hočem reči, da je v Ukrajini manj strahu oziroma skrbi, da bi užalili druge ljudi, če bi govorili ali izrekli kaj, kar je povezano z verskim prepričanjem. V ZDA moramo biti namreč zelo previdni. Veste, od nekdaj je v ZDA obstajala tradicija, da ko nekdo kihne, rečeš: God bless you! – Bog te blagoslovi! V teh časih pa ne veš, ali lahko to rečeš, ker ne veš, ali je druga oseba verna ali ne. Zato moraš biti zelo previden. To je samo en primer.

Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!

Tednik Demokracija – pravica vedeti več!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine