Piše: Gašper Blažič
O t. i. dražgoški bitki smo v Demokraciji pisali že večkrat in tudi objavili pričevanja domačinov, ki so »bitko« doživeli od blizu in komaj preživeli to veliko tragedijo, ki so se je režimski zgodovinarji in vojaški strokovnjaki vse do konca sedemdesetih let sramovali, čeprav so tedaj že potekale spominske slovesnosti na tem kraju. Vendar je »slovenski Gazimestan« po osamosvojitvi pridobil pomen.
Tudi letos je bilo tako. To, kar je »voždu« Slobodanu Miloševiću 28. junija 1989 le enkrat uspelo z veliko proslavo kosovske bitke na Kosovem polju (blizu Prištine, kjer stoji spomenik Gazimestan), slovenska komunistična levica dejansko izvaja vsako leto. Le množica ljudi je nekoliko manjša kot na Miloševićevem največjem mitingu v zgodovini. Na dogodek ob 82. obletnici »znamenite bitke« je preko Facebooka (sponzorirana objava!) vabil celo državni sekretar za kohezijo Marko Koprivc, »ponosni naslednik ZKS«, ki bi se moral praviloma ukvarjati s črpanjem evropskih sredstev. SD pa je iz Ljubljane organizirala celo brezplačen avtobusni prevoz do Dražgoš.
Betonski kolos namesto cerkve
Ob tem seveda velja spomniti, da se Dražgošani tisti konec tedna, ko je predvidena proslava, raje umaknejo. Ne samo zaradi hrupa, ampak tudi zaradi nepietetnega odnosa do skupaj 50 smrtnih žrtev te »epske bitke«. Od tega je bilo 41 vaščanov, ki jih je okupatorska vojska dala pobiti, vas pa požgala in druge prebivalce izgnala. Po končani vojni pa komunistična oblast dolgo časa ni dovolila obnoviti poškodovane cerkve. Začeli so jo graditi šele leta 1963, dobrih dvajset let po porušenju stare, ki je veljala za romarski biser – v vmesnem dvajsetletnem obdobju so morali za verske obrede uporabljati staro leseno barako. Sprva so cerkev hoteli graditi na primernem prostoru malo ven iz vasi, vendar jim oblast ni dovolila, ker je dobila idejo, da na tem mestu gradi ogromen betonski kolos. Vaščani so morali cerkev tako zgraditi na njivi, kjer je prej stala baraka (nova cerkev je bila posvečena leta 1968, o tem podrobneje piše na spletni strani Demokracije), medtem ko je leta 1976 pri vasi »zacvetel« novi betonski Gazimestan. V njem so uredili kostnico (seveda neposvečeno), kamor so s svete zemlje (pokopališča) prenesli posmrtne ostanke žrtev dražgoške tragedije. In ne samo to: ko so vaščani v 60. letih zbirali denar za novo cerkev, jim je oblast več kot dve tretjini zbranih sredstev preprosto zasegla. Davek na donacije pač.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
