Piše: G. B.
V novi številki Demokracije lahko preberete o požrešnosti vladajoče nomenklature, ki si očitno želi še več potegniti iz žepov davkoplačevalcev za zadovoljevanje lastnih potreb. Pri tem še posebej izstopa predsednica republike Nataša Pirc Musar. Pišemo o katastrofalni migrantski politiki Golobove vlade ter tudi o njenih namerah, da z novim zakonom o medijih še bolj omeji medijsko svobodo ter svobodo izražanja nasploh. Objavljamo razmišljanje o plebiscitu pred 33 leti in kako nanj gledamo danes, v intervjuju pa sta za Demokracijo spregovorila prof. dr. Vito Bobek ter Boris Tomašič, voditelj zelo gledane oddaje Kdo vam laže. Z Demokracijo boste vedeli več!
Nataša Pirc Musar je v lanskem predvolilnem soočenju za predsedniške volitve dejala, da zasluži zelo dobro, na svoji spletni strani pa je objavila, da njen mesečni dohodek znaša dobrih 2000 evrov bruto mesečno. To je bilo približno na ravni slovenske povprečne plače, neto je to pomenilo okoli 1.400 evrov mesečno.
Leto po izvolitvi ji ni dovolj skoraj 6.500 evrov bruto plače, s tem da 15 odstotkov njenega zneska prejme še njen mož Aleš Musar (okoli 850 evrov). Predsednica države si ob vsem milijonskem družinskem premoženju, pridobljenem večinoma v času tranzicijske preobrazbe nekdanje družbene lastnine, zdaj prizadeva za višje prihodke. Če bo ona prejemala več, bo višji dodatek prejemal tudi njen mož. Pričakuje dodatke k plači, čeprav je Ustavno sodišče RS junija letos ugotovilo, da so deli zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki določajo, da funkcionarjem skladno z ustavo ne pripadajo dodatki, skladni z ustavo. Višje plače pa pričakujejo tudi v pravosodju, sodniki in tožilci. Ministrstvu za pravosodje jim je po zadnje objavljenih podatkih obljubilo po 1.000 evrov bruto mesečnega dodatka.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
V Demokraciji še preberite:
Triintrideset let po plebiscitu leta 1990
Slovenija je s 33. obletnico plebiscita tako rekoč že vstopila v »Kristusova leta«. Takšne obletnice pa vedno prinašajo razmisleke ne samo o spominu na tedanje dogajanje, ampak tudi o sodobnih izzivih, s katerimi se soočata slovenska država in slovenski narod. Kot je na plebiscitni dan 23. decembra 1990 na posebni tiskovni konferenci zvečer v Cankarjevem domu dejal tedanji predsednik parlamenta France Bučar, smo Slovenci s plebiscitnim dejanjem postali nacija v pravem pomenu besede, ki bo zahtevala svoj prostor pod soncem. K temu seveda velja dodati, da je bil plebiscit osrednje državotvorno dejanje, saj nam je kasneje v kritičnih trenutkih – ob agresiji JLA in nasprotovanju Zahoda – pomagal, da smo zdržali in da osamosvojitev ni bila le operetno dejanje, ki bi ga pospravili v predal kot poskus neke avanture. Odveč bi bilo še enkrat naštevati vse dogodke, ki so pripeljali do plebiscita, vendar je nekatere vsekakor treba omeniti. Morda tudi takšne, ki niso zelo izpostavljeni.
Režimski pritisk na neodvisne medije
Očitno z režimskim lomastenjem po medijih in s projektom medijske »depolitizacije« še ni konec. Ministrstvo za kulturo, ki ga vodi skrajna levičarka Asta Vrečko, je predstavilo nov predlog zakona o medijih, ki naši državi ne prinaša nič dobrega. Da imajo obstoječi tiskani mediji precej težav z branostjo, ni nobena skrivnost. Prav tako ima finančne težave tudi RTV Slovenija, ki skuša od vlade dobiti še dodatne milijone, medtem ko so lastniki obstoječih tiskanih medijev že pred časom javkali, da ne bodo mogli preživeti, če jih ne bo sofinancirala država, seveda z davkoplačevalskim denarjem. Očitno jim je ministrica prisluhnila, saj naj bi nova zakonodaja prinesla nekaj finančnega olajšanja. Očitno bodo obstoječi dnevniki po novem spet tako kot v starih dobrih časih »glasila SZDL« pod državno zaščito, kar pomeni njihovo izhajanje, tudi če bodo prinašali finančno izgubo – ker bo narod »vse pozlatil«. Zakon o medijih je sestavljen iz treh nominalnih stebrov, to pa so zaščita medijske avtonomije, raznovrstnost medijev in obveščenost državljanov. A tisto, kar nas mora skrbeti in na kar že nekaj časa opozarjamo, je poskus, kako na raven zakona pripeljati tipično levičarsko cenzorsko politiko, s katero bodo laže naskakovali vse medije, ki ne sodijo v krog režimskih trobil. Kajpak z represijo zaradi sovražnega govora, zaradi česar nekateri zlobni jeziki pravijo, da je zadnja številka Demokracije Magazina očitno prestrašila ministrico Vrečko. Ta pa se bo lotila tistih, ki s(m)o na greh pokazali. Ministrica je namreč na predstavitvi zakona priznala, da so upoštevali predloge političnega sveta za preprečevanje sovražnega govora pod patronatom vnukinje komunističnega cenzorja. Govorimo seveda o Niki Kovač, vnukinji nekdanjega urednika Dela in Republike Boža Kovača.
Intervjuja: Dr. Vito Bobek in Boris Tomašič
»Slovenija potrebuje zanesljivo oskrbo z električno energijo. Potrebuje drugi blok jedrske elektrarne zdaj in tukaj,« je v intervju za zadnjo številko Demokracije v letu 2023 dejal prof. dr. Vito Bobek, ki je komentiral tudi nedavni podnebni vrh v Dubaju: »Lani smo imeli takšen podnebni vrh v Egiptu, na katerega je priletelo 400 reaktivcev, na letošnjega jih je po ocenah priletelo menda tisoč, torej gre za veliko mero tudi hinavščine v smislu, eno govorim, drugo počnem.« Tudi sicer je prof. Bobek zelo kritičen do t. i. zelenega prehoda.
Prvi mož Nova24TV Boris Tomašič pa je v intervjuju, ki ga je pripravil Edvard Kadič, ekskluzivno spregovoril o izkušnji z dosegom svetovnega rekorda najdaljše maratonske oddaje na svetu, pa tudi o grožnjah s smrtjo, ki jih je nedavno prejel. V zvezi s političnim dogajanjem v Sloveniji pa je dejal: »Zdaj je počasi že vsem jasno, da Robert Golob kot predsednik vlade konca mandata ne bo dočakal. Ocenjujem sicer, da bi bilo za opozicijo bolje, da bi ga, saj bi skozi delo te vlade na plano izplavala vsa beda te politike. /…/ Če je Golob na kateremkoli področju res sposoben, potem je to na tem področju. Če bi se prijavil pri Guinnessovih rekordih, bi bil to zagotovo za vpis med dosežke v tej knjigi, med slovenske rekorderje, skupaj z mano torej.«
Dr. Stane Granda: Slovenska država nedonošenček?
»Ne vem, kaj smo se zamerili tej državi, da tako ravna z nami!« Izjava nekega okoličana Postojne, ki se je tako spraševal v zvezi s tamkajšnjimi območji, kjer se Slovenska vojska občasno usposablja, je zastrašujoča in po svoje simptomatična. Gotovo niso rajski užitki poslušati odmeve vojaških vaj in se soočati z njihovimi posledicami. Ampak tamkajšnja območja je uporabljala že jugovojska. Velikokrat sem bil neprostovoljno tam. Nikoli nisem čutil odpora prebivalstva, ampak so obstajala celo »tovariška srečanja« vojakov s civilnim prebivalstvom. Takoj po osamosvojitvi so se začeli problemi. Glede na delež pripadnikov poražene jugovojske med tamkajšnjimi prebivalci in njenimi simpatizerji, je bilo to pričakovano. Niti to, da je v protivojaški aktivnosti zelo dejavna neka dama, ki je kandidirala pri komunistih, ki so leta 1990 izgubili oblast, ni presenečenje. Strese me oznaka o »tej državi«. Mu je bila ljubša Jugoslavija ali celo fašistična Italija? Poznal sem ljudi, ki so objokovali razpad Avstro-Ogrske, take, ki imajo enak odnos do obeh Jugoslavij. Nisem jih in jih ne razumem. Če bi še živeli znotraj njih, bi bili Slovenci ostanki ostankov ali pa nas na bi bilo več.
Golobova vlada je tudi v tem letu nadaljevala katastrofalno migrantsko politiko
Nezakonite migracije naraščajo. Golobova vlada podpira tudi pogostejše zakonite migracije v skladu z bruseljsko politiko. 170-odstotno povečanje števila posilstev, ki jih zagrešijo tujci. 276 nezakonitih migrantov, prijetih v samo enem koncu v decembru. Politika Golobove vlade je v letošnjem letu za slovenski narod dosegla katastrofalne razmere na različnih področjih. Med njimi izstopa tudi levičarsko obarvana migracijska politika, zaradi katere se Slovenci in Slovenke soočajo z invazijo tujerodnih vrst iz prostranstev Azije in Afrike. Slovenske meje so oblegane. Prihaja do povečanega števila posilstev, ki so jih zagrešili »tuji državljani«. Seveda pri tem ne gre za denimo Nemce, Švede ali Kanadčane. Obmejni kraji, kot so Rigonce v občini Brežice, so se po letu 2015 znova dnevno soočali s tavajočimi skupinami migrantov. V Ljubljani, zlasti na območju Viča, kjer je azilni dom, se je zvišala stopnja kriminala. Predvsem dekleta se oborožujejo s solzivci, saj se ne počutijo več varno v središču naše prestolnice. Slovenska vlada ob tem podpira novi migrantski pakt, ki je nov poskus vsiljevanja migrantskih kvot državam članicam EU. Predsednica Republike Slovenije pa deli pomilostitve tihotapcem migrantov. Množične migracije ogrožajo tudi schengensko območje, saj se znova uvaja nadzor na mejah.
Zakaj je na Zahodu prišlo do moralne degradacije
Še pred nekaj desetletji je bila zahodna civilizacija na svetu dominantna v primerjavi z drugimi civilizacijami, katerih pripadniki so se Zahoda hkrati bali in ga oboževali. Danes pa se je to korenito spremenilo. V prispevku pojasnjujemo, da je eden od razlogov za to moralna degradacija Zahoda. Še vse do devetdesetih let 20. stoletja je bila Zahodna civilizacija na svetu dominantna sila na vseh področjih. Zahod je svoje dosežke s svetom, z drugimi civilizacijami torej, delil bolj ali manj nesebično. Zahod je bil drugim civilizacijam za zgled. Ker so posamezniki nezahodnih civilizacij ter navsezadnje tudi politična vodstva nezahodnih držav častili Zahod in Zahodnjake, so se po njih zgledovali in tako povzemali zahodne razvojne vzorce, ki so Zahodu omogočili napredek, ki je bil osupljiv v primerjavi z razvojem nezahodnih civilizacij. Šlo je torej za tako imenovano igro zmagam-zmagaš, ki je bila koristna tako za Zahod kot tudi za druge civilizacije.
V novi številki Demokracije lahko preberete številke analitične kolumne naših novinarjev in zunanjih sodelavcev. Tokrat so jih pripravili: Metod Berlec, Vida Kocjan, Andrej Sekulović, Vinko Gorenak, Andreja Valič Zver, Peter Marko Tase in Matevž Tomšič.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
