Piše: dr. Metod Berlec
Z zgodovinarko dr. Pavlino Bobič smo se pogovarjali o njenem znanstvenoraziskovalnem delu, ki je vezano predvsem na prvo in drugo svetovno vojno. Dotaknili smo se tudi predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu javnega reda in miru, s katerim se uvaja zakonska prepoved poveličevanja nacizma in fašizma, ne pa tudi komunizma.
Gospa Bobič, monografija Vojna in vera vas uvršča med odlične poznavalke prve svetovne vojne pri nas; v njej odstirate povsem nove dimenzije tega evropskega spopada in pri tem imenitno interpretirate dotlej povsem prezrte kulturne oz. duhovne vidike vojne. Kaj vas je nagnilo k izboru te tematike?
Medtem ko so se zgodovinarji habsburške monarhije v največji meri osredotočali na politične, diplomatske oz. vojaške vidike spopada, je mene pritegnilo zelo subtilno in dotlej povsem prezrto vprašanje mesta katoliške vere v ustvarjanju duhovnega (pa tudi političnega) okolja, znotraj katerega je bil fenomen vojne lahko primerno prikazan in utemeljen. Študija namreč analizira pojavnost religioznega imaginarija v interpretaciji vojne v uradni govorici Cerkve ter na drugi strani odraz te iste govorice v (samo)dojemanju vojakov na fronti in civilistov v zaledju.
Gotovo vas je zaznamoval tudi študij v tujini, na Univerzi v Oxfordu ste sodelovali z nekaterimi največjimi zgodovinarji naše dobe. Kako ste med pisanjem doktorske disertacije, ki je nato postala monografija, povezali dva svetova, svet raziskovalnih virov v Sloveniji in akademski svet v Oxfordu?
Res je, na Univerzi v Oxfordu sem sodelovala z vrhunskimi profesorji, ki me še danes navdihujejo s svojo izjemno duhovno in intelektualno globino. Prvi med njimi je gotovo moj doktorski mentor, sir Hew Strachan, ki me je opozarjal, da je vojno treba gledati in razumeti z najširše perspektive. Le skoznjo je namreč mogoče pronicati v najbolj zapletene p(l)asti socialnih, ekonomskih in intelektualnih preobrazb dobe, ki spremljajo vsak oborožen spopad. Vojna nikakor ni niti enostaven niti enovit proces in naloga zgodovinarja je, da s pomočjo študija najširših virov razgrinja preteklost, kot je bila. Brušenje problematike doktorske disertacije in primerjava virov sta potekala tudi v izredno spodbudnem okolju diskusij na oxfordskih seminarjih (in po njih), ob čemer je gotovo stekla obojestranska bogatitev vedenja.
No, naj greva konkretno h knjigi. Kako pomembne so bile religiozne podobe pri podpiranju cesarjeve oblasti in poglabljanju domobljubnih čustev Slovencev?
Izkazale so se za izjemno pomembne, saj so oblikovale način izražanja in utrjevanja habsburškega domoljubja, toda vedno v sozvočju s slovenskim. Katoliški imaginarij je zagotavljal bogat vir svetopisemskih prispodob in teoloških načel, s pomočjo katerih je bilo mogoče interpretirati pojem (samo)žrtvovanja in princip svete vojne, predvsem pa je Cerkev predstavljala monarhijo kot mogočno trdnjavo katolištva in varuhinjo prave vere.
Je katoliška vera odigrala pomembno vlogo pri ohranjanju morale ljudi na domači fronti oz. v zaledju – je to potem vplivalo tudi na večjo vzdržljivost vojakov na fronti?
Duhovniki so si vseskozi prizadevali, da bi moralo ljudi v zaledju dvignili in ohranili z gorečim spodbujanjem molitev za zmago (kasneje za mir), pogostega obiska bogoslužij in ljudskih pobožnosti. Med možmi na fronti in njihovimi ljudmi v zaledju je gotovo obstajala posebna vez, ki se je v obliki korespondence, čeprav omejene zaradi cenzure, vendarle stekala v obliko duhovne izmenjave; govorica vojakov je ob poskusu ubeseditve neizgovorljivega gorja pri tem zanimiva zaradi njihovega zatekanja k tradicionalnim podobam vere, ki so se prepletale z izrazi strahu, še bolj pa upanja, da njihovo trpljenje ne bo zaman. Poleg tega so za moralo vpoklicanih mož skrbeli vojaški kurati, tudi s pomočjo primernih literarnih del.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
