Piše: Vida Kocjan
Golob je napovedoval javno upravo, ki bo služila ljudem in ne obratno. V štirih letih pa je ustvaril eksplozijo stroškov, tiho ekspanzijo birokracije in plačno reformo, ki je postala eden najdražjih in fiskalno najmanj odgovornih projektov v sodobni slovenski zgodovini. Ustvaril je pravo fiskalno bombo. Masa plač za celotni javni sektor se je povečala za več kot 2 milijardi evrov ali za okoli 40 odstotkov. Letos bomo za plače zaposlenih v javnem sektorju dali že okoli 7 milijard evrov.
Zgolj v ožji javni upravi, ki predstavlja manj kot desetino celotnega javnega sektorja, se je število zaposlenih v štirih letih povečalo za okoli 11 odstotkov, plače pa za 26,5 odstotka. Plačna reforma je postala fiskalna bomba, ki je razkorak z zasebnim sektorjem povečala na 22 odstotkov in močno obremenila proračun ter davkoplačevalce. Namesto obljubljene optimizacije je Golobova vlada ustvarjala nove ministrske imperije, privilegiran razkorak z zasebnim sektorjem in sistem, ki nagrajuje prisotnost namesto rezultatov.
V nadaljevanju razkrivamo sistemsko fiskalno neodgovornost, politično kadrovanje in strukturno izčrpavanje zasebnega sektorja, ki nosi glavno breme razvoja. Podatki so izključno uradni, viri zanje so: MJU/SKN, Surs, Portal plač JS, Umar, Fiskalni svet in Banka Slovenije.
Dva- do trikrat hitrejša rast plač kot v zasebnem sektorju
Največji porast je zabeležilo ministrstvo za digitalno preobrazbo z 216 (po nekaterih ocenah celo s 300) novimi zaposlenimi. Sledijo kohezijska področja in ministrstvo za solidarno prihodnost. To ni naključje – to je politična gradnja fevdov pod krinko evropskih sredstev in digitalizacije.
Plačna reforma je prinesla postopne dvige in novo lestvico. Marca 2026 je povprečna bruto plača v sektorju država dosegla 3.063,70 evra (kar je 26,5 odstotka več kot leta 2022). V zasebnem sektorju je bila le 2.520,16 evra. Razkorak je 543 evrov oziroma 21,6 odstotka, strukturni razkorak pa se zgolj še poglablja. Podatki tudi pokažejo, da od začetka reforme leta 2025 plače v javnem sektorju rastejo 2- do 3-krat hitreje kot v zasebnem. To pa so podatki, ki nakazujejo na sistemsko privilegiranost javnega sektorja. Rast mase plač v javni upravi je bila s 40 odstotki bistveno hitrejša od rasti v zasebnem sektorju, kjer je bila ta 24-odstotna. To jasno kaže, da reforma in povečevanje števila zaposlenih delujeta sinergijsko in ne neodvisno.
Vpliv na proračun, davke in gospodarstvo
Masa plač v javnem sektorju predstavlja okoli 11 odstotkov bruto domačega proizvoda ( BDP). Samo v letu 2025 je reforma dodala 713 milijonov evrov, kumulativno pa skoraj 2 milijardi evrov. To neposredno povečuje strukturni primanjkljaj (projekcija je 3,5 odstotka BDP) in ustvarja močan pritisk na davke. Strokovnjaki opozarjajo, da smo namesto reformi v javnem sektorju priča fiskalni bombi, ki jo je vladajoča koalicija (Svoboda, SD in Levica) pod vodstvom Roberta Goloba sprožila zase in za svoje kadre. Multiplikativni učinek je uničujoč, brez omejitve kadrov pa je reforma postala neobvladljiva.
Tudi razkorak z zasebnim sektorjem je postal sistemska neenakost. Ob tem smo priča ohlajanju gospodarstva, medtem ko privilegij visokih plač, nebrzdano zaposlovanje in posledično neobvladljivo plačno reformo prek davkov financira zasebni sektor.
Priča smo že tudi migracijam kadrov. Najboljši strokovnjaki bežijo iz gospodarstva v javno upravo zaradi stabilnosti in višjih plač. To je negativna selekcija v čisti obliki, saj produktivni del gospodarstva izgublja talent, birokracija pa ga absorbira. Nazoren primer je ministrstvo za digitalno preobrazbo: 216 zaposlenih, milijoni evrov proračuna, a vidnih rezultatov digitalizacije javnih storitev skoraj ni bilo. Šlo je za klasičen primer političnega kadrovanja in ustvarjanja novih fevdov.
Popolna je tudi iluzija produktivnosti. Variabilni del plače zaposlenih v javnem sektorju ostaja simboličen (5–6 odstotkov). Plače rastejo skoraj vsem, ne glede na rezultate. Ni evalvacije, ni odgovornosti, opozarjajo strokovnjaki. In dodajajo: »Vpliv na davke je brutalen. Večja masa plač zahteva višje davke ali večje zadolževanje. Davkoplačevalec plačuje dvakrat: enkrat prek davkov, drugič prek višjih cen in počasnejše rasti gospodarstva.«
Spomnimo. V času Golobove vlade (2022–2026), v približno 45 mesecih, se je število zaposlenih v ožji javni upravi povečalo za 1.670 oseb (okoli 11 odstotkov). Kumulativna rast plač je bila 26,5-odstotna, kumulativna rast mase plač pa kar 40-odstotna. V primerjavi s prejšnjimi vladi je Golobova vlada dosegla največjo kumulativno rast mase plač v zadnjih desetletjih.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
