Navadili smo se že, da politične javnomnenjske ankete sumljivo dišijo po tem, da javnemu mnenju ne sledijo, ampak ga ustvarjajo. Letos se zdi, kot da so nekatere od njih dobile še povsem novo dimenzijo: deljenje korenčkov politikom na obrobju, ki so poslušni, oz. palic tistim, ki so poredni.
Pustimo ob strani zanimive politične povezave med lastniki agencij, ki izvajajo javna mnenja s strankami leve politične kontinuitete – predvsem Ninamedie s Pozitivno Slovenijo, babico vseh strank levih kvaziliberalnih novih obrazov, katere vnuk je tudi Marjan Šarec.
Simulirana matrica
Politično pristranskost v Sloveniji je izredno težko dokazati, saj se zdi, da leva politika, mediji in institucije delujejo kot homogena celota, ki ustvarja resničnost, in ko povedo, da je nekaj legitimno, potem je to legitimno, ljudje, ki imajo pomisleke, pa so privrženci zarotniških teorij. Le občasno poškilimo skozi kakšno programsko napako v simulirani matrici − recimo takrat, ko je Mediana Milana Zvera in Alenko Bratušek kar dvakrat uvrstila na (nizko) mesto na listi priljubljenih politikov. Ali pa evrokomisarski paradoks, ko Mediana Janeza Lenarčiča že vidi kot tretjega najbolj priljubljenega politika, Ninamedia pa ga sploh ne beleži. A to so vrhovi ledenih gora. Kaj se skriva pod površjem, lahko le ugibamo. Poglejmo rezultate in razmišljajmo, kaj je morda želel pesnik povedati s svojo pesnitvijo.
Celoten članek si lahko preberete v novi Demokraciji!
