Piše: Lucija Kavčič
O tem, kako je doživel osamosvojitveno vojno za Slovenijo leta 1991, nam je pripovedoval veteran vojne za Slovenijo, upokojeni policist Jože Svetina iz Kozine, ki se spominja napetosti pred izbruhom in poniževalnih opazk o osamosvajanju v stikih s starešinami JLA.
DEMOKRACIJA: Kako ste doživljali čas pred osamosvojitvijo Slovenije? Je bilo čutiti veliko nemira?
Svetina: Stanje v državi pred osamosvojitvijo Slovenije, aretacijo četverice, proteste na Roški in Majniško deklaracijo pa tudi poročila o aktivnosti različnih državnih služb sem spremljal z velikim zanimanjem. Bral sem Novo revijo, Mladino in takrat sem si prvič upal na delovno mizo na vidno mesto položiti slovenski katoliški tednik Družina. Prepričan sem bil, da so želje po osamosvojitvi uresničljive ter da imajo prav tisti, ki imajo dovolj komunističnega enoumja in se morajo za samostojnost Slovenije potruditi tudi v imenu tistih, ki so boj že opravili in ležijo po rudniških jaških, rovih in jamah brez pravice do groba in imena, in tistih, ki so bili ponižani, okradeni, zaradi izprijene ideologije zaprti, nemočni in utišani ter zato niso mogli povedati resnice, zahtevati pravice in ljubiti Vsemogočnega.
DEMOKRACIJA: Kaj bi lahko rekli o letu 1991 in še posebej o dneh pred osamosvojitveno vojno?
Svetina: Leto 1991 je bilo leto veselih obrazov ljudi, leto pričakovanja, leto, ko smo se Slovenci zavedeli, da je čas za izpolnitev želja po samostojni Sloveniji, da je čas za ponosno dvignjeno glavo, da lahko prosimo Marijo za pomoč in obkrožimo besedo ZA na belem volilnem listku za uresničitev plahe, vendar močne želje. Aretacija štirih, Roška, sojenje v tujem jeziku, bolečina ljudi, ki za pomorjenimi in preganjanimi ne smejo niti jokati ali vedeti za grob, ki resnice in pravice ne smejo iskati − vse to je bilo sramotno. Dovolj sem imel informacij, da sem ugotovil, da mi zmagovita stran laže, da vrednote NOB ne držijo in da obkroženi ZA pomeni, da nas bodo poskusili spet ponižati, izkoristiti in nam zavladati. Spominjam se razorožitve teritorialne obrambe, pobiranja orožja po postajah milice in drugih krajih, priprav na odvzem civilnega orožja lovcem, vse to na pritlehen način, ko je moral pripadnik TO vzeti tovornjak iz kasarne JLA in z vojaki JLA iz svojih skladišč odpeljati z žulji pridnega naroda kupljeno orožje za obrambo tuje države. V stikih, srečanjih in pogovorih s starešinami JLA pa sem zaznal poniževalne opazke: kako je Janša, se pripravlja na spopad, kje mu je vojska, kje ima orožje, se znate boriti itd.
DEMOKRACIJA: Kako se je začela vojna za Slovenijo? Kje ste bili tistega dne in česa se spominjate?
Svetina: 25. junija 1991 sem opravljal delo policijskega inšpektorja. Bil sem vodja izmene na stalni službi ONZ Koper. Ob 7. uri, ko sem predal službo in prevzel tekoča operativna dela, mi je predhodnik dejal, da se je najbrž začela vojna, da so operativci zaznali premike vojaških enot Reškega korpusa proti Sloveniji in da so enote JLA po Sloveniji v pospešenem gibanju. Za nekaj sekund je zavladala tišina, nato pa so zazvonili telefoni – komaj je bilo mogoče odgovarjati na vse klice ljudi, ki so spraševali, kaj se dogaja, prošenj za pomoč pa ni bilo konca. Na dogodke smo pošiljali miličniške patrulje. Ključno je bilo, da so bila navodila jasna, dane naloge razumljive, informacije o premikih vojaških kolon JLA resnične. Tanki so se pojavljali nenadoma tu in tam. Direktor cestnega podjetja me je prosil za dovoljenje, da postavijo 27 cestnih zapor na območju delovanja. Moj razmislek o tem, kako bomo barikade varovali, ali bo dovolj enot in ljudi, so prekinjale informacije o tem, da se kolone na cesti proti Italiji daljšajo, da so v njih avtobusi, polni otrok, ter da so ljudje v vozilih in avtobusih na vročem soncu in potrebujejo vodo. Med klicem civilne zaščite se mi je pogled ustavil na železnih omarah z načrti neposredne vojne nevarnosti in vojne, ki so bile vse zapečatene in so take tudi ostale. Pri vratih se je pojavil predsednik občine in prosil za miličniško patruljo, ker sam ni mogel z ženo in otrokom v Italijo, saj je obstal v stoječi koloni vozil proti mejnemu prehodu. Poslal sem ga k načelniku …
DEMOKRACIJA: Pa drugo civilno prebivalstvo?
Svetina: Samo je začelo organizirati in varovati barikade. Ljudje so s telesi ustavljali tanke. Po drugi strani pa so oficirji JLA grozili z uporabo sile. Umirjaj, umirjaj, prepreči nasilna dejanja, samo to je zvenelo v moji glavi. Spomnim se, da so mi sporočili, da na Kozini skupina otrok polni molotovke in poskuša z mostu zažgati tanke; takoj sem šel v akcijo, jih previdno odstranil in poklical starše; moral sem ukrepati, tudi ko je na Kozini zasebni podjetnik s svojim tovornjakom zaprl cesto pod železniškim mostom in se ni hotel umakniti … Podobno se je nadaljevalo do predaje dela in tekočih aktivnosti nočni izmeni.
DEMOKRACIJA: Se spominjate, kje ste bili, ko je v Ljubljani potekala slovesnost ob razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije?
Svetina: Medtem ko je v Ljubljani potekala slovesna razglasitev samostojnosti in dvig zastave, sem bil pri dvigu zastave na mejnem prehodu in nato vso noč zaradi sestankov prebedel. Naslednjega dne sem v civilni obleki skupaj z množico domačinov oviral prehod vojaških vozil in vojakov, na terenu pomagal urediti novo pot za vozila turistov, ki so hiteli z dopusta na Hrvaškem v Italijo, in po akciji »OKO« organiziral stražo skupine lovcev skupaj z mlajšimi fanti. Varovali so vodni zbiralnik in objekt Ine z vagoni plina. V noči, ki je sledila, smo dobili ukaz o obrambi pred agresorji in dovoljenje za uporabo obrambnih sredstev – orožja za zaščito države pred vojaško agresijo. Sledili so dnevi nenehne aktivnosti, ko sem delal v redni službi in v neevidentiranem času hodil od karavle do karavle in vojašnic, prenašal sporočila, urejal sestanke z upravo, zbiral informacije, urejal premike ali posredoval pri predajah. V eni od noči sem ujel poveljnika enote niških specialcev in o tem obvestil štab. Sodeloval sem pri prijetju poveljnika ene od karavl in po vdaji enote preprečil ropanje karavle, ki je po vdaji vojske ostala nezavarovana. Podobno so potekali vsi dnevi 10-dnevne vojne, vse do podpisa brionskega sporazuma.
DEMOKRACIJA: Kje pa so bili ta čas vaši domači? Zagotovo so bili zaskrbljeni …
Svetina: Čakali so me doma … Preden sem na večer ob razglasitvi samostojnosti države Slovenije odšel, sem hčerki, ki sem jo v letu priprav usposobil med drugim za ravnanje z orožjem, dal v roke puško in ji zabičal, da ne odpre vrat nikomur, ki bi na pokrivalu imel zvezdo, in naj strelja, če bi poskušal nasilno vstopiti. Vem, da bi to zares naredila, če bi do take situacije prišlo − branila bi mamo in mlajšega brata. Danes ve, da je šlo za domovino Slovenijo, in se tudi sama razdaja za vrednote slovenske osamosvojitve. Takrat se je govorilo, da nas bodo vojaki, niški specialci, polovili in pobili, naše družine pa deportirali v taborišča, ki so jih za ta namen pripravili. Danes mislim, da bi to res storili.
DEMOKRACIJA: Vam kakšen dogodek iz časa 10-dnevne vojne za Slovenijo še posebej ostaja v spominu?
Svetina: Tako imenovano enotnost in pripadnost ter zagotovljeno izvajanje nalog bi ponazoril z dogodkom, ki ni bil osamljen: na začetku osamosvojitvene vojne so me prosili, da na morje pošljem patruljni čoln milice P111, da bi pomagal pri identifikaciji neznanega plovila. Poklical sem dežurnega vodjo izmene na privezu čolna in mu naročil, naj skliče posadko in čim prej identificira neznano plovilo. Miličnik V. I. (vodja izmene) me je ob tem prosil, naj tega ne zahtevam, saj ima posadko, ki je v hudih sporih zaradi različnih narodnosti in se bodo vsak čas pobili med seboj. Razumel sem: »Že v redu,« sem dejal in dodal, naj pazi na ključ čolna in pusti posadko pri miru. Raje sem poklical sosede Italijane in ti so zadevo opravili.
DEMOKRACIJA: Vojna se je na srečo po desetih dneh končala … pa je je bilo tudi zares konec?
Svetina: Po desetih dneh vojne se je ta za nas nadaljevala kljub brionskem sporazumu in po mojem skromnem mnenju v škodo Sloveniji. Strategi so izbrali drugo bojno polje. Meni je bilo jasno, da bomo po vsej verjetnosti sovražnika nagradili: pokojnine agresorskim oficirjem, državljanstva, odškodnina za izbrisane, stanovanja itd. 45 let sem delal z »jugobrati« in dobro spoznal njihovo naravo, a sem stisnil zobe in prosil Vsemogočnega za milost, zato ne sovražim več. Pred časom so me obiskali kriminalisti in preverjali, ali poznam pravila nošenja uniforme, ker jih moti moja uniforma, ki jo nosim ob proslavah in za to nisem prosil za dovoljenje generalne direktorice. Ker je to uniforma slovenskega policista v pokoju, sem se v njej udeležil maše v čast domovini Sloveniji. Želim si, da bi ob naslednji maši za domovino in umrle bila v njej tudi ona.
DEMOKRACIJA: Spomini na osamosvojitveno dogajanje bodo gotovo ostali za vedno zasidrani v vašem spominu …
Svetina: Takrat, ob koncu 10-dnevne vojne, ko je bilo vse v slovenskih rokah, ko smo obvladali agresorja in onesposobili eno od močnejših vojska z malo žrtvami, se mi je prvič orosilo oko. Oči se mi zarosijo tudi danes ob spominu na tiste dni, na tisti junaški čas, kadar na državne praznike na bloku izobešam slovensko zastavo. Slovenska zastava vse dni, leto za letom plapola tudi na mojem vrtu, na katerem se danes igram z vnukinjami in hrepenim po dnevu, ko bodo poslušale in razumele mojo pripoved o tem najpomembnejšem delu slovenske zgodovine ter bodo ponosne na slovensko osamosvojitev leta 1991.
DEMOKRACIJA: Kako danes gledate na 30-letno prehojeno pot države Slovenije?
Svetina: Prehojena pot Slovenije je veličastna, a bomo potrebnega še nekaj časa in naporov, da bodo želje slovenskega naroda po lastni državi, kakršno so si želeli že naši pradedje in dedje ter tisti, ki verjamejo v domovino, družino in Boga ter vrednote slovenske osamosvojitve, popolnoma uresničene. Imeti svojo državo s tako bogato zgodovino, ki temelji na krščanstvu, grški filozofiji, rimskem pravu in družinskih vrednotah, je res nekaj velikega! Resnično bogastvo je imeti družino, jo vzgajati in spremljati svoj rod, kakor raste v slovenski samostojni državi, in ne nazadnje biti pokopan pod križem v zemlji, za katero si bil pripravljen darovati svoje življenje. Slovenija le počasi postaja hiša resničnosti, pravičnosti in blaginje.
Biografija
Jože Svetina je bil rojen leta 1951 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Komnu in v Svetem na Krasu. Triletno poklicno obrtno šolo v Kranju je končal z odliko. Vojaški rok je služil v Sisku in Petrinji v centru za usposabljanje posebnih mejnih enot. Nekaj časa je delal v neposredni proizvodnji in se zaposlil pri tedanji Milici ter nadaljeval šolanje na miličniški dveletni šoli na Kotnikovi v Ljubljani. Kot miličnik je služboval v Celju, Vojniku, Medvodah, na železniški postaji v Ljubljani, v Sežani, na Fernetičih kot vodja izmene, v Lipici. Po končani višji šoli za notranje zadeve v Ljubljani je nastopil službo v Sežani, na Škofijah, bil je komandir na Kozini in v Kopru. Po študiju na pravni fakulteti se je zaposlil na OKC ter inšpektoratu za mejne zadeve in tujce v Kopru in se po krajšem podaljšanju upokojil. Po padcu berlinskega zidu se je izpisal iz edine stranke in policijskega sindikata. Izpisal se je tudi iz združenja SEVER in kot vojni veteran vodi veteransko Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve za območje Kozine, Divače in Sežane. Je tudi praporščak za Južno Primorsko in Notranjsko.
