Po čem si bomo na političnem področju zapomnili leto 2020? Predvsem po vratolomnem Šarčevem metanju puške v koruzo in skoraj nepričakovane izvolitve nove vlade. Pa tudi po kolesarskih vstajah. Če seveda odmislimo COVID-19.
Nekaj je jasno: marca letos je Slovenija končno dobila vlado, ki je bila v skladu z volilnimi izidi leta 2018. Oblast je prevzela v kriznih razmerah in praznih skladiščih z zaščitno opremo, v dosedanjem delovanju pa je poskrbela za sedem zakonodajnih svežnjev, ki pomagajo pri okrevanju zaradi pandemije COVID-19. S tem pa je motivacija tistih, ki jo želijo zrušiti, še toliko večja.
Januar: Ko obupa Marjan Šarec
Leto 2020 se je politično začelo v znamenju precej bizarnega božičnega voščila tedanjega državnega sekretarja na ministrstvu za izobraževanje in vidnega člana SD Jerneja Štromajerja, ki je z »umazanimi živalmi« povzročil veliko hrupa, se nato sicer opravičil, a odstopil ni. Tedanji obrambni minister Karl Erjavec pa se je znašel pod pritiskom kritik, ker je evakuiral slovenske vojake iz Natove baze v Iraku, kjer je prišlo do iranskega raketnega napada. Zaradi tega se je celo znašel v sporu s premierjem Marjanom Šarcem. Verjetno pa slednji takrat še ni vedel, da bo konec januarja postal tako rekoč politični mrlič. Ko mu je poslušnost odrekel še finančni minister Andrej Bertoncelj, se je Šarec odločil za odstop, misleč, da bodo temu sledile nove predčasne volitve. Kakorkoli že, Šarec je vrgel puško v koruzo predvsem zaradi odnosov v koaliciji pa tudi zaradi vse hujših težav z afero »Lepa Nataša«, ki je nakazovala njegovo čudaško prakso v Sovi. Na robu politike je pristal tudi Erjavec, saj je pri vnovični kandidaturi za predsednika DeSUS izgubil boj s kmetijsko ministrico Aleksandro Pivec.
Februar: Koalicijska dogovarjanja
Potem ko je Šarec napovedal, da odstopa z mesta predsednika vlade, je postalo jasno, da je večina strank sicer pripravljena iti na volitve, a še raje bi vzpostavila novo koalicijo. Nekdanja premierka Alenka Bratušek je ponudila možnost t. i. projekte koalicije, karkoli naj bi to pomenilo. V drugi polovici meseca je že postalo jasno, da si SMC in DeSUS želita nadaljevati vladno zgodbo, a tokrat za spremembo skupaj s SDS in NSi. Brž ko se je pokazala ta možnost, so se oglasili levičarski akademiki z Rudijem Rizmanom na čelu in besno protestirali, sklican pa je bil tudi prvi protestni shod, čeprav vlada niti še ni bila imenovana. Vseeno pa je predsednik republike Borut Pahor predlagal Janeza Janšo za novega mandatarja.
Februar je sicer minil tudi v znamenju škandalov s policijskim sledenjem nekaterim poslancem pa tudi z nadzorom KNOVS nad delovanjem policije in NPU, čemur se je direktorica policije Tatjana Bobnar ostro uprla.
Marec: Izvoljena nova vlada
V začetku marca, ko je epidemija COVID-19 že trkala na slovenska vrata, se je pokazalo, da so bila pogajanja med strankami nove koalicije uspešna. Zato je sledil odstop predsednika državnega zbora Dejana Židana, saj so se karte delile na novo. Novi predsednik DZ je postal Igor Zorčič iz SMC. Zaradi razmer, ki so nastale zaradi epidemije, so s postopkom imenovanja nove vlade nekoliko pohiteli, tako da je nova vlada prisegla v petek, 13. Marca, v poznih večernih urah. Bilo je videti, kot bi se to zgodilo sredi vojnih razmer, saj se je izkazalo, da so bila skladišča nujno potrebne zaščitne opreme prazna in je bilo treba najti rešitev zelo na hitro. Iz SMC je izstopil njen ustanovitelj Miro Cerar, odstopil pa je tudi razvpiti direktor Sove Rajko Kozmelj. Nova vlada je brž začela z ukrepi za blažitev posledic epidemije, uvedla je prepoved gibanja med občinami, zamenjala direktorico NIJZ Nino Pirnat (SD). Hkrati je notranji minister Aleš Hojs predlagal izredno začasno podelitev pooblastil vojski.
(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)
