Piše: Branko Koderman
V zadnjem članku smo razložili, kako in zakaj Gabrova šola v prvi triadi usodno in dolgoročno poneumi otroke. Selektivna pedagogika učiteljic in sistema jih nauči, da se med njimi iščejo »dobri, ki napredujejo«, torej tudi slabi, ki napredujejo počasneje ali pa sploh ne.
Na vprašanje, zakaj so eno ali drugo, odgovarja njihov konkretni um: njihovo napredovanje, pisna ocenjevanja, točke, odstotki in ocene na NPZ v tretjem razredu. Otrokova inteligenca še ni abstraktna, zato je takšen tudi njihov zaključek: veljam le toliko, kolikor zunanjega priznanja dobim. Otrok takšno bolno idejo ponotranji kot psihotično blodnjo na raven čustvenega dolgotrajnega spomina. Ta nora ideja je nevarna otroku samemu, saj ga kot osebo objektivizira in ga naredi za stvar, ki je nečesa zmožna ali nezmožna, njegov um pa postaja vse bolj dvopolen: »Imam nekaj pameti v glavi!« ali »Premalo pameti imam v glavi in iz mene nič ne bo!«
Gabrova prva triada ne dovoljuje učenja slovenskega domoljubja, s tem pa tudi ne vzgoje v moralni razsodnosti preko čustvenega ponotranjenja vrlin in vrednot. Pedagogika, ki omogoča otroku, da trajno pridobi ključne spoznavne in intelektualne kompetence, je tista, ki priuči knjižno slovenščino v vseh možnih slušnih in govornih oblikah ter uporabah. Podrobneje o tej pedagogiki pišem v prispevku »Domovina otrokovega upanja je slovenski jezik: prva triada« (Domovina, 3. 9. 2026). Materni jezik, v katerem so govorjene prvinske zgodbe, omogoči generacijski prenos svetega (trajnega in neminljivega) preko idej Božjega, vsega obstoječega, skupnega in starševskega. Te ideje postanejo jedrne in trajne vrednote – motivacijsko in vrednostno središče v intimi in subjektivnosti vsakega slovenskega domoljuba. Ideje v umu otroka zakoličijo dolgotrajni spomin časa, ki oblikuje čustveno pozitivne vrline upanja: vero šolajočega otroka danes, da bo priznan in uspešen v prihodnosti.
Vsega tega ne boste našli v Gabrovi mašineriji poneumljanja, razen če ima vaš otrok srečo in pride v razred učiteljice, ki ljubi slovenski jezik v pesmi, igri, pripovedi in pogovoru ter zna »začarati« svoje učence z zgodbami naših slovenskih prednikov: »Nekoč, za devetimi gorami, je živel …« Nasprotno, večina otrok zaključi prvo triado z osebnostno (psihotično) motnjo, ki jo otrok navzven, do sveta okoli sebe, občuti kot blodnjo o lastni velepomembnosti, navznoter, do lastnih zmožnosti, pa kot halucinogeno izmišljijo o vsemogočnosti lastne »pameti«. Vedno nastane v razredu tudi bolj ali manj velika manjšina otrok, ki jim preti (depresivna) blokada učenja in spremljanja pouka.
Otroci druge triade, stari 9, 10 in 11 let, razmišljajo o povezanosti samih sebe z zunanjim šolskim okoljem. Če ni idej trajnega in neminljivega, na katere bi otroci lahko oprli svojo osebnostno rast in čvrstost, jim ostane le tisto, s čimer so stvarno obkroženi ves čas – lažne iluzije o njihovi (vedno nezadostni) inteligentnosti in ustvarjalnosti. Trenutni šolski sistem otroke povsem prežveči in pogoltne; varljivo jih zapelje v prepričanje, da jim »po naravi« pripadata uspeh in nagrada. Njihovo notranjo osebno vrednost določa neka tuja in sovražna zunanjost, ne pa njihovo branje, znanje pesmi na pamet in zapisovanje življenjskih zgodb naših pesnikov in vernikov. Pa tudi ne njihovo opisovanje in razmišljanje o ljudeh, ki so v svojih pesnitvah zapustili sporočila o preživetju in obstoju slovenstva – sporočila, s katerimi bi otroci druge triade pridobili ter z učenjem ponotranjili voljo in vztrajnost za osebnostno rast in šolsko delo.
Zaprt in centraliziran šolski sistem zbiranja točk in nagrad otroka namesto k slovenski domoljubni misli in smislu obstoja slovenskih ljudi poriva v narcisoidnost – osebnostno motnjo, zaradi katere je za otroka središčni interes šolanja v egoističnem zadovoljevanju svojih potreb po pomembnosti in prepoznavnosti.
