Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
V Nemčiji sem, ko berete to kolumno. Današnje volitve tam bodo pomembno vplivale na prihodnost Evrope in tudi nas.
Ob terorističnih napadih tujcev, eden je bil v nam bližnjem Beljaku, pa bo te volitve in prihodnost zaznamovalo, da je novi predsednik ZDA Donald Trump Vladimirju Putinu omogočil vrnitev iz statusa agresorja in okupatorja, ki mu ni mogoče nič verjeti, v sogovornika velesile. Trump je tudi ozmerjal predsednika Ukrajine Zelenskega, da je neizovljen diktator, ki je napadel Rusijo in zadnja leta ni dosegel miru s Putinom. Za sklenitev miru s Putinom bi naj bil Zelenski, je celo ocenil Trump, nepotreben.
To je precejšen potres za Evropo in tudi Nemčijo, vse je Trump v prejšnjem mandatu opozarjal, naj bolj poskrbi za svojo varnost. A so se številne evropske države, z izjemo Poljske, precej požvižgale in to celo še po tem, ko je Putin po zasedbi Krima in tihi zasedbi delov na Vzhodu, napadel še celo Ukrajino in s tem stresel stabilnost Evrope, ki so jo preplavili begunci. Po migrantih.
Putin je sicer doživel polom ob poskusu zasedbe Kijeva zaradi upora Ukrajincev, ko je Zelenski zavrnil ponudbo, da bi zbežal in povedal, da potrebuje municijo. Orožje so dobili, a pogosto prepozno, premalo in velikokrat zastarelo.
Zato je še toliko večji potres zdaj Trumpovo zmerjanje Zelenskega, še posebej, ko je Trump, ko mu je Zelenski očital, da je nasedel ruskim dezinformacijam, udaril z oceno, da je povprečen komedijant, ki bo, če bo šlo tako naprej, kmalu ob državo. Da je Trump lahko nevaren, je Zelenski občutil že v lanskem letu, ko so zaradi daljše blokade ameriške pomoči Trumpovih v kongresu Ukrajinci doživeli poraze na fronti, ker je zmanjkalo “municije”. A si je Trump na koncu premislil in se je položaj popravil.
Če si ne bi, bi Putin zasedel še veliko več.
Kaj točno je Trump poskušal doseči, ko je po začetku pogovorov z Rusi nenadoma spejel stališča Kremlja, da je Ukrajina napadla Rusijo in ne obratno, zaradi česar so ga v britanskem tabloidu na naslovnici narisali kot pudlja na Putinovi vrvicu, ni povsem jasno. Morda je bil preprosto besen, kako si ga drzne kritizirati politik, katerega državo že tri leta brez milosti uničuje Rusija, a je kljub temu ravno zavrnil pogodbo, da bi Trumpu za pomoč podaril pol rudnih bogastev. Zelenski se je uprl Putinu, ko je bilo res nevarno. In že tri leta v težave spravlja večjo silo. Zdaj se upira še Trumpu. Kar je spet nevarno.
Lahko se ga skupaj znebijo.
Pogajanja o rudah se nadaljujejo in ZDA so, tako se zdi, po ultimatih na začetku nekoliko popustile.
Tveganje je za Ukrajino in Zelenskega veliko. Brez zaveznikov lahko izginejo iz obličja zgodovine. To je cilj Putina, ki poskuša pri Trumpu doseči, da se Ukrajina odreče ozemljem, ki jim jih je dodatno okupiral še v zadnjih treh letih in da dobi Rusija še malo zraven. Za “mir”. Da se bo Trump lahko ukvarjal s problemi, ki so za ZDA pomembnejši. Denimo, Kitajsko.
Putinov pohod nad Ukrajino ni nekaj izjemnega. Moskva že stoletje slovi po imperializmu in brutalnih poskusih osvajanjih sosed. Včasih ji tudi spodleti. Širijo se tudi proti Evropi, kjer del držav EU presenetljivo zadnje čase ob Ukrajini kar sam prestopa k Putinu. A za zdaj le manj pomembne. Najbolj naravnost vrh Madžarske in Slovaške. Z AfD lahko tudi Nemčija. Deloma pa tudi slovenske oblasti. Levica, ki je vladna stranka, zahteva ustavitev vsake vojaške pomoči Ukrajini. Da evropske države ne smejo vojaško pomagati, zahteva Putin v pogovorih z ZDA. Golob je blizu tega vlaka Moskve. Kjer so ob Levici še vplivni Milan Kučan in Zmago Jelinčič. Rusi praviloma nagrajujejo in računajo na skrajno levico in skrajno desnico. Nekdanji veleposlanik je dileme, ko nas v Evropi najprej še na pogovore več niso vabili, opisal tako:
Da ne bodo poslali več niti naboja, je dejal slovaški premier Roberta Fico. Za Goloba to sam nisem opazil. Zagovorniki Goloba bodo rekli, da se naš premier le bliža Trumpovemu vlaku proti Moskvi, ko ta še ni začel voziti. A to ni točno. Trump vojaške pomoči Ukrajini ni ustavil. Ni pa pri Trumpu mogoče vedeti, kaj bo storil. Nepredvidljiv je. Ni tudi jasno ali bo šel res k Putinu, h kateremu je kot rešitelju Tanja Fajon pošiljala že prejšnjega premiera Janeza Janšo, ki si je ta, ko je ruska vojska obstala na poti proti Kijevu, drznil odpotovati v Ukrajino in podpreti upor. S predstavniki Poljske in Češke prvi v Evropi.
Golobova vlada je tudi po povsem objektivnih podatkih pri obrambi bolj blizu interesov Putina kot Zahoda. Enote, ki bi že morale pomagati varovati Evropo, ne obstajajo. Niti v zasnovi. Oklepnike za te neobstoječe sile v vladi šele začenjajo naročati, ko so jih že trikrat odpovedali. Države, ki ne držijo besede, niso nič vredne. V času vojne pa so bolj nevarne od sovražnikov. Podatki, kako naša država ne skrbi za varnost, so takšni:
V lanskem letu je manj za obrambo v EU od nas namenila le še Španija z vlado, ki se je kot Golobova proslavila s priznavanjem Palestine po tem, ko sta Hamas in Hezbolah, za obema je Iran, sprožila vojno proti Izraelu. Ta vojna se je za Putina končala klavrno, ker vse sile usmerja v Ukrajino se je moral umakniti iz Sirije, ko se je tam zapletlo. Sirija je bila ključna za oskrbovanje Hamasa in Hezbolaha iz Irana, pa tudi Rusije.
Pri priznanju ni šlo za interese Zahoda ali Nata. Morda za interese neuvrščenih prijateljev. Morda tudi Moskve.
Tudi sicer se zdi, da nam politiki državo danes vodijo kot nekakšno neuvrščeno socialistično Jugoslavijo po smrti Josipa Broza. So bližje Moskvi kot je bil Tito, ki se je Kremlja precej bal. Je že vedel, zakaj. Neumen nikakor ni bil. Del slovenskih politikov pa je danes skoraj del širše ekipe Putina v EU. Denimo, stric iz ozadja sedanje vlade in velik prijatelj Aleksandra Vučića, Zoran Janković.
In to v položaju, ko lahko tudi na Balkanu še poči. Saj veste: če je Rusiji dovoljeno s silo zavzemati ozemlja sosed, lahko to stori tudi Srbija. Rekli bodo, da so bili napadeni iz Hrvaške. Da morajo zaščititi svojo manjšino v Kninu ali na Kosovu. Kot so jo Rusi v Ukrajini. Ali drugje.
Za igro blizu Rusije naših politikov je nekaj razlogov. Jeklarsko industrijo, ki je bila eden temeljev jugoslovanske vojaške, je pred desetletji prva vlada Janeza Janše prodala podjetniku iz Rusije, za prevzemom “Jankovićevega” Mercatorja, ki ga je Alenka Bratušek poceni prodala propadajočemu hrvaškemu Agrokorju Ivice Todorovića, so bile ruske banke, naša farmacevtska podjetja imajo na področju Rusije tovarne in trg, v energetiki Janković in Golob stavita na ruski plin in kitajske električne panele, nič pa na zahodno jedrsko alternativo, čeprav krepko manj segreva ozračja in nam je zadnja leta reševala oskrbo. Golobu pa koristila celo osebno, ker je v GEN-I predvsem preprodajal elektriko iz NEK.
Dosedanji razplet v Ukrajini je za Evropo slab. Kot je bil že v Jugoslaviji, kjer se je pobijanje v BiH in na Kosovu končalo šele z vojaškim posredovanjem ZDA. Gospodarsko Rusija ni velesila. BDP držav EU je bil lani 17 bilijonov (17.000 milijard), ZDA 28 bilijonov, Rusije dva bilijona. BDP Rusije je bil nižji od italijanskega. Tudi po številu prebivalcev Evropa (brez Ukrajine) presega Rusijo s 448 milijoni, Rusija ima 143 milijonov.
V Ukrajini se Rusi niso zlomili, ker je bil Putin sposobnejši voditelj od evropskih, ki bi račune za lastno varnost pogosto preložili na koga drugega ali tretjega. Še posebej naši.
Hkrati pa so Evropo doletele posledice. Denimo, milijoni beguncev iz območij Ukrajine, ki so jih okupirali in uničili Rusi in tam izvedli etnično čiščenje. Vse to ZDA veliko manj prizadene. Posledica je lahko tudi izguba energetskega in gospodarskega potenciala Ukrajine. In povečanje potenciala Rusije za nova osvajanja ozemelj.
Gaza je v primerjavi s tem malenkost.
Je pa Putin Ukrajino tudi podcenil. Njegova računica je bila, da jo bo z lahkoto zasedel. Kot je Sovjetska zveza nekoč Madžarsko, Češkoslovaško in še koga.
A so se mu Ukrajinci uprli kot nekoč Stalinu Finci ali Putinu Čečeni. S Čečeni je po težavah Putin že sklepal mir za nadaljevanje vojne s še večjo silo. Na tak mir je Putin pristal tudi že večkrat z Ukrajino. Denimo, ko je ukradel Krim. Pred tremi leti pa sveto zagotavljal, da ne bo znova napadel, ko je vojsko ravno poslal na meje. Samo vaje so, smo slišali.
Seveda je napadel. In za napad okrivil Ukrajino in Nato.
Zdaj to propagando Moskve ponavlja Trump, ker se je razhudil na Zelenskega.
Njegov podpredsednik J.D. Vance, ki je še nedavno Evropskim voditeljem predaval o pomenu svobodne razprave, pa je povsem zamenjal ploščo, da se Trumpa ne sme kritizirati in da bodo sankcije za nehvaležnega Zelenskega.
Če Trump doseže mir s preveliko bližnjico proti Moskvi, so posledice za Evropo lahko tudi katastrofa. Pomeni lahko le uvod v novo vojno in širitev konflikta, ko bodo iz Moskve še koga obtožili, da jih je napadel, ko bodo čez mejo v Pridnestrje ravno prodrli Putinovi zeleni možički s tanki. Ali v Poljsko pri Kaliningradu.
Evropa je Ukrajini od napada Rusije poslala nekaj čez 130 milijard, ZDA nekaj čez 110 milijard. Pri vsotah je dobro biti previden, ker jih politiki pogosto napihujejo in prikazujejo veliko večje vsote, ko kot pomoč prištejejo naložbe v lastno vojsko in industrijo, ko Ukrajini pošljejo stara in že neuporabna sredstva, ki bi morala na odpad. Naša vlada je zastarele ruske tanke, ki jih je podedovala po SFRJ in jih pred desetletji nadgradila, da so za silo uporabni. A za resne spopade nikakor. A Slovenija podarjenega ni nadomestila z novejšimi oklepniki. Na varnost države, za katero smo se v času prejšnjega režima učili, da se je treba pripravljati, kot da bo jutri vojna, se oblast požvižga.
To kažejo številke.
Posledice vlaka Trumpa proti Moskvi so nepredvidljive. Je pa jasno, da bodo posledice velike.
Zaradi tega je napeto.
Tudi na nemških volitvah, ki so tudi o tem.
