Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
V nizu prispevkov bomo pojasnili, kako je na Zahodu prišlo do izgube pameti in prevlade neumnosti, ki vse bolj ogrožata obstoj naše civilizacije in nas vseh.
Niz korak za korakom vodi in omogoča razumevanje, kako in zakaj smo se znašli v kolektivni blaznosti, ki smo ji na Zahodu priča vsak dan. V prvem delu govorimo o iluziji moči in blaginje, ki je temeljni razlog, da se v civilizaciji začne kolektivna izguba pameti.
Kdor preučuje zgodovino propada civilizacij, zlahka opazi, da so bile v zgodovini civilizacije pred propadom v zelo podobnem stanju, torej so imele številne stične točke. Nemški zgodovinar Alexander Demandt je denimo navedel 210 razlogov, zakaj je prišlo do propada starorimske civilizacije. Analiza teh razlogov privede do spoznanja, da je več kot tri četrtine razlogov oz. stanj, ki jih navaja Demandt in ki so pestili stare Rimljane pred propadom njihove civilizacije, enakih ali podobnih tistim, ki zdaj pestijo tudi Zahod.
Oholost in nadutost sta najhujši strup
Civilizacija se znajde v nevarnosti v trenutku, ko je dosegla tako visoko stopnjo, da se čuti od zunaj neogrožena in nepremagljiva. Kdor živi pod vtisom, da ga ogroža zunanja sila, bo previden in čuječ ter bo v stanju pripravljenosti, da se bo v primeru zunanje agresije branil. V svojem strahu ali zaskrbljenosti bo ponižen in preudaren. Kdor pa meni, da mu nihče nič ne more, bo brezskrben in lahkomiseln ter bo le težko opazil, če se situacija spremeni in je vmes spet postal ogrožen, ker si je dovolil, da je postal šibek, nepreviden, ohol in nadut. Ko je iz hladne vojne prvi svet (svobodni Zahod) izšel kot zmagovalec nad drugim svetom (komunistične države državnega socializma), ki se je delno prelil v prvega, delno pa v tedaj zelo nebogljeni tretji svet (danes mu rečemo svetovni jug), je ameriški politolog in politični ekonomist Francis Fukuyama leta 1992 prevzetno razglasil konec zgodovine in večno zmago Zahoda. To je bil trenutek začetka padca Zahoda, saj se je po hladni vojni na Zahodu oblikovala iluzija nepremagljive moči in neusahljive blaginje. V skladu s tem narativom se je razvoj sveta z demokracijo in s tržnim gospodarstvom, ki sta temelj razvoja in moči Zahoda, končal. Vse nezahodne civilizacije naj bi odtlej iskale pot, kako bi postale podobne Zahodu, saj naj bi jim samo demokracija in tržno gospodarstvo omogočila napredek in blaginjo.
»Kako strašna slepota je človeka.«
Danes vidimo, da zgodovine leta 1992 ni bilo konec in da lahko nezahodna civilizacijska okolja, kot je denimo Kitajska, odlično uspevajo tudi ob delni ignoranci zakonitosti tržnega gospodarstva in ob popolni ignoranci demokracije. Še več. Zahod postaja vse šibkejši, njegovo tržno gospodarstvo je majavo in demokracija je v hudi krizi, saj jo še najbolj razjedajo oz. kritizirajo radikalno leve ideologije, ki pa niso izšle oz. prišle od zunaj, ampak so zahodnega izvora. Toda razlog za krizo demokracije in tržnega gospodarstva ni v njuni pomanjkljivosti, pač pa v dekadenci Zahoda, ki bo – kot kaže – premagal kar samega sebe. Zaradi iluzije nezlomljive moči in blaginje je namreč Zahod začel padati oz. se rušiti sam vase – točno tako, kot so padale oz. so se rušile same vase vse civilizacije, ki so se pred propadom ujele v omenjeno iluzijo.
Padanje Zahoda zaradi izgube pameti
Namesto da bi krepil ali vsaj ohranjal svojo moč, je Zahod v zadnjih treh desetletjih delal proti samemu sebi. Zaradi iluzije, da nič ne more ogroziti njegove blaginje in moči, so na Zahodu na vodilne položaje prišli napačni ljudje z napačnimi idejami. V hladni vojni so Zahodu vladali vojaki po mentaliteti, medtem ko mu zdaj vladajo ignorantski tehnokrati, izobraženci, ki vse bolj izgubljajo stik z realnostjo. Politika se na Zahodu ne ukvarja več s tem, kako ohraniti zahodno politično in vojaško moč v svetu, pač pa se ukvarja s tem, kako bi rešili planet oz. ustavili podnebne spremembe, pa čeprav podnebne spremembe v tem svetu obstajajo že od nekdaj. Namesto da bi na Zahodu ohranili močno gospodarstvo in ga še krepili, se v naši civilizaciji vladajoča politika ukvarja s tem, kako bi bili čim bolj pravični, pa četudi gre to na račun blaginje večine prebivalstva in dobre kondicije gospodarstva: to se kaže v obujanju socialističnih idej, ki so propadle že v 20. stoletju. Namesto da bi bili v naši civilizaciji ponosni na tradicijo, ki je Zahodu omogočila njegov zavidljivi položaj v svetu, vse več Zahodnjakov pljuva po tej tradiciji in se predaja ekstremističnim in bizarnim ideologijam, kot so prebujenstvo (wokeizem), čaščenje ideologij LGBT+, radikalni feminizem in ideje o krivdi bele rase za večino problemov tega sveta. Na Zahodu imamo vse več histeričnih političnih aktivistov, ki imajo v naši civilizaciji vse večjo politično veljavo, namesto da bi si prizadevali za umirjene in preudarne politike. Mediji in novinarji na Zahodu niso več v vlogi političnega psa čuvaja javnosti, pač pa se ukvarjajo s spreminjanjem sveta »na bolje« in zaradi prizadevanj po doseganju tovrstnih ciljev redno žrtvujejo resnico. Politični kandidati za najpomembnejše vodilne funkcije v okviru zahodne civilizacije so vse slabši, čudaški, nesposobni in celo neumni. Vse bolj neumni so tudi volivci na Zahodu, saj vse pogosteje zavestno oz. premišljeno volijo v lastno škodo.
Opisano kaže na to, da se na Zahodu kolektivno izgublja pamet, zaradi česar je naša civilizacija iz leta v leto bolj ogrožena. Simultano z izgubljanjem pameti se dogajajo procesi dekadence in razkroja, ki proces izgubljanja pameti še pospešijo, in tako se ustvarja začaran krog slabenja in propadanja naše civilizacije. Ljudje v okviru dekadence namreč norijo in sprejemajo še bolj porazne odločitve. Počasi, a vztrajno prihaja do vse večje civilizacijske šibkosti, kar povzroča vse večjo ogroženost Zahoda tudi od zunaj. Povezovanje avtoritarnih protizahodnih sil sveta, med katerimi prednjačijo Rusija, Kitajska, Iran in Severna Koreja, že rojeva sadove, saj se svet spreminja iz unipolarnega sveta, ko je Zahod dominiral, v multipolarnega, kar prinaša v svet (in še posebej na Zahod) veliko negotovost. Največja katastrofa je v tem, da večina Zahodnjakov sploh ne razume resnosti in poraznosti situacije za Zahod, kar je spet tipično za civilizacije, ki so tik pred propadom, saj se bližajočega se propada ljudje zavejo prepozno, da bi ga ustavili, čeprav je bilo prej ogromno opozorilnih znakov (ki jih na Zahodu že dolgo videvamo ves čas).
Slovenija je šolski primer kolektivne izgube pameti
Kot bomo videli v vseh člankih pričujočega niza, je Slovenija šolski primer slabe zahodne prakse. Povprečni slovenski volivec voli v skladu z ideologijo, ki je socialistična, saj ima iluzijo, da je blaginja v Sloveniji danost, ki je slovenske katastrofalne vlade ne morejo uničiti ne glede na to, kakšne neumnosti počnejo. Sloveniji je bilo najhujše v preteklosti prihranjeno. V času propada Jugoslavije smo bili najbolj razvit del, zato hudega pomanjkanja v nasprotju z južnejšimi deli Jugoslavije Slovenci nismo občutili. Tudi vojna v Sloveniji je bila kratka in relativno benigna, kar je bila samo posledica za Slovenijo zelo srečnega razpleta ob razpadu Jugoslavije. Srečo smo imeli, da so nas v Evropsko unijo sprejeli po hitrem postopku. Če bi šla le ena od navedenih stvari narobe, bi bili Slovenci danes vsestransko v zelo težkem položaju. A ker smo imeli srečo, si je narod dovolil iluzijo nezlomljive blaginje in varnosti ter po neumnosti rine v nesrečo s sprejemanjem katastrofalnih političnih odločitev, ki so posledica neodgovornega ravnanja večine slovenskih volivcev. Lahko bi celo rekli, da je Slovenija neke vrste prototip propada zahodne civilizacije.
