Piše: Dr. Janez Juhant
Anton Trstenjak je v časih, ko se je poštenost »krojila« v smislu Orwellovih »novorekov«, še govoril o poštenih Slovencih. Poštenost kot krščansko vrlino so kmalu nadomeščale nove, na glavo postavljene, nasilne uredbe lažnega in nasilnega družbenega reda.
Poštenost in »novoreki« socialističnega reda
Ljudi je »novi red« prisilil, kot prepričljivo prikazuje Partljič v Moj oče, socialistični kulak, da so se prilagajali sprevrženim pravilom »novega razreda«, a žrtvovali in zatrli človeško pristnost, da so preživeli pod nasilnimi diktatorji. Sila (železna) kola lomi, pravi pregovor. Za preživetje se je večina uklonila in »prilagajala«, kdor se ni, je bil na spisku za odstrel ali za kako drugo nasilno izločitev iz družbe. Oblast je upogibala hrbte in ustvarjala pokorne podanike, izbranci pa so se umestili na odločevalske položaje; njihovih naslednikov levičarske združbe pa demokratična Slovenija doslej še ni uspela prečistiti. »Novoreki« socialističnega samoupravljanja še kar kvarijo zavest in nekateri še danes verjamejo v levičarske puhlice o enakosti, skrbi za delavce, kapitalističnem tržnem izkoriščanju, kar pa je zgolj pretveza za zavajanje, saj namesto poštenih in odgovornih, lahko krmarijo v kalnem le »ta pravi«, ki ne dajo dihati samostojnim, delavnim in odgovornim osebam.
Usedline socialističnega mišljenja v demokratični Sloveniji
Posledice segajo do sprevržene oziroma lažne miselnosti, ki še vedno obvladuje medije, gospodarstvo in upravo in celo sodstvo, kjer ostajajo usedline socialističnega »novoreka«. Kako ne bi državljani imeli pomislekov ob dveh očitnih odločitvah Ustavnega sodišča: o prevzemu RTV leta 2022 in zdaj o interventnem zakonu, kjer namesto argumentov ustavnih presoj štrlijo (politični) interesi. Brez kapitala tudi levičarski nevladniki ne bi imeli svojih 40 milijonov, da izzivajo tiste, ki jim z ustvarjalnim delom omogočajo brezskrbno paradiranje po Sloveniji in v svetu.
Komunitaristi in vprašanje družbenih vrlin
Dogaja se nam, kar trdijo ameriški filozofi-komunitaristi: čeprav so zakoni v redu, pa ljudje nimajo dobrih navad oziroma vrlin oziroma poštenja, da bi uresničevali družbeno pravičnost. Razen tega socialistični »novoreki« še kar obvladujejo javne ustanove, ki so jih ugrabili levičarski spretneži v tranziciji. Zato lahko nekateri brez sramu v sodstvu, sindikatih, medijih in drugih ustanovah demokratične Slovenije še naprej izrabljajo svoj položaj za okrepitev finančnega oziroma političnega vpliva v družbi in teptajo pravice tistih, za katere naj bi delovali. Žal imamo še vedno nekaj ubogljivih sodnikov, ki ponavljajo montirane sodbe iz leta 1943 in izrekajo arbitrarne odločitve v prid »našim«. In kaj naj rečemo o politikih, ki so zavozili državo in se zdaj v opoziciji obnašajo v smislu »država to sem jaz«, celo tako daleč, da jih ni sram demokratične postopke razglasiti za prisilo, kar so počeli sami v prejšnjem mandatu.
Pačnikovo dejanje kot simbolni klic k očiščenju zavesti
Na to sprevrženo in lažno miselnost je odločno in neustrašeno glede na možne posledice opozoril Miroslav Pačnik s svojim obglavljenjem kipa diktatorja v Velenju. Tito je bil namreč v Jugoslaviji in Sloveniji izvajalec komunistične laži in tudi krivec za smrt okoli milijona ljudi, med njimi nad 20.000 Slovencev, zato njegovi kipi ne morejo krasiti trgov demokratične Slovenije. A ker komunistična laž in nasilje še nista presežena in ju moramo bolj odločno odstranjevati, nas je Pačnik z obglavljenim diktatorjem spodbudil, naj se odločimo: če hočemo demokratično družbo in se zavzemamo za poštenost, se moramo posloviti od sprevržene in nasilne komunistične miselnosti. Laž in nasilje namreč še vedno razdvajata Slovence ter onesnažujeta človeška srca, zavirata sodelovanje in zapirata vrata upanja mladim. Za Pačnikovo simbolno protestno dejanja je celjsko tožilstvo na zahtevo veljakov občine Velenje vložilo obtožbeni predlog z zahtevo dolgoletne zaporne kazni ter povrnitev »škode« 11.200 evrov. Je odločitev celjskega tožilstva odraz skrbi za kulturno dediščino ali pa bolj ovira za očiščenje pohabljene osebne in družbene zavesti, kar bo moralo ugotoviti sodišče in se do tega opredeliti tudi vsa slovenska javnost.
Zgodovinski zgledi odpora proti totalitarizmu
Dvajsetega avgusta pred petdesetimi leti se je v takratni komunistični Vzhodni Nemčiji 47-letni nemški pastor Oskar Brüsewitz iz Rippicha pri Zeitzu pred svojo cerkvijo zažgal iz protesta do komunizma, ki zatira cerkve in pohablja v šolah otroke in mladino. Enako so pred osemdesetimi leti morili zavedne rojake po slovenskih jamah in breznih, ker so se uprli komunizmu. Že med vojno sta duhovnika, na Poljskem Maksimilijan Kolbe, v Mariboru Izidor Završnik, šla prostovoljno v smrt namesto družinskih očetov.
Srčnost kot temelj demokratične prihodnosti
Vsi ti mučenci sprašujejo vest tudi nam, koliko smo se tudi mi pripravljeni odločno boriti se za resnico in pravičnost med nami. Demokratična Slovenija v resnici in pravici se gradi le s srcem, kot pravi Avguštin. Le srčni ljudje so se sposobni odločno zoperstaviti vsem, ki se klanjajo zatiralcem. Srčnost je izziv za vsakega poštenjaka med nami ter preizkus demokracije v Sloveniji. Država za svoj obstoj potrebuje krepostne, tj. poštene ljudi, je zapisal Josef Pieper. Ko se bomo na Vnebovzetje posvečali Bogu in Mariji, je tudi to spraševanje vesti vernim in nevernim ter vprašanje narodnega in človeškega preživetja.
(Komentar je bil prvotno objavljen na Radiu Ognjišče.)
