Piše: ddr. Štefan Šumah, dipl. ing., doktor poslovnih ved in doktor socioloških znanosti
Beseda korupcija izhaja iz latinske besede corruptus, kar pomeni pokvarjen in v pravnem smislu pomeni zlorabo zaupanega položaja v eni od vej oblasti (izvršilni, zakonodajni, sodni) ali v političnih oziroma drugih organizacijah z namenom pridobitve materialne koristi, ki ni pravno utemeljena zase ali za druge. V Sloveniji je beseda korupcija sopomenka za podkupovanje.
Vendar pa korupcija ni samo podkupovanje. Korupcija ima mnogo obrazov, vse od nepotizma, klientelizma, kronizma, navzkrižja interesov pa do čisto kriminalnih dejavnosti, kot so izsiljevanje, goljufije in poneverbe. Torej, gre tako za nemoralna in zavržna, pa vendar še vedno »legalna« dejanja kot tudi za čisto kriminalna, kazniva dejanja. Ali kot je rekla pred leti mati enega od bivših predsednikov vlade: Vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje. In to razliko bi rad prikazal na dveh primerih.
Klientelizem in kronizem na čelu KPK
V prvem primeru bi se posvetil predvsem dvema podvrstama korupcije, klientelizmu in kronizmu. Klientelizem izhaja iz latinske besede cliens, kar pomeni varovanec (v starem Rimu plebejec pod vodstvom ali varstvom Patricija). Pri klientelizmu lahko govorimo o neformalnem razmerju med ljudmi različnih gospodarskih in družbenih statusov, ki vključuje izmenjevanje neenakovrednih uslug in ima za posledico oškodovanje nekoga ali zagotovitev večje koristi za enega od udeležencev. Klientelizem pa so tudi izkoriščanje političnih oziroma strankarskih povezav, nagrajevanje z dobrimi položaji za strankarsko pripadnost, simpatiziranje, financiranje in vse mogoče druge usluge. Kronizem pa je precej širši pojem od nepotizma, ki obsega tudi situacije, v katerih se favorizira prijatelje in znance. Predvsem je viden kronizem v državah Afrike in Bližnjega vzhoda, kjer pomembne državne funkcije temeljijo predvsem na zaupanju, pripadnosti določeni veroizpovedi ali plemenu! Kronizem je opredeljen tudi kot dajanje prednosti politikom, tako imenovanim »pajdašem oziroma tovarišem«, ožjim in dolgoletnim prijateljem, kar pomeni imenovanje prijateljev – ne glede na njihove kvalifikacije – na visoke položaje.
Predsednica in njena prijateljica
In tu pridemo do naše predsednice države, ki na čelo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) imenuje svojo prijateljico! Ja, prav ste prebrali, svojo prijateljico. Mogoče samo imenovanje prijateljice na tako pomemben položaj niti ne bi bilo toliko sporno (četudi gre za navzkrižje interesov), če bi v šlo za neko načelno, neomadeževano osebo. Vendar pa ta oseba za seboj vleče kar velik nahrbtnik, poln vprašljivih dejanj. Vprašljivo je njeno delovanje (sodelovanje) pri pomoči ilegalnim prestopnikom meje, vprašljivo je izpodbijanje ukrepov Janševe vlade v času epidemije covida (vprašanje je, kako bi ravnala, če bi takrat imeli levo vlado), vprašljiva je njena skrajno levičarska usmeritev (lahko utemeljeno predvidevamo, da bo imela kot predsednica KPK dvojna merila glede korupcije) … Vprašljiv pa je tudi sam postopek imenovanja, saj je predsednica razveljavila prvi razpis za predsednika KPK, in to po tem, ko svoje kandidatke ni mogla ustoličiti za varuhinjo človekovih pravic.
Stil banana republike
Osnovna naloga vlade in javnih institucij je služenje javnemu interesu. Vsak funkcionar mora svoje dolžnosti opravljati pošteno, pravično in nepristransko. Javni uslužbenci, ki pretirano služijo zgolj privatnemu interesu, lahko predstavljajo nevarnost osnovnemu namenu javnih institucij. Navzkrižje interesov ali zgolj njegov sum lahko vplivata na zmanjšanje ugleda institucije v javnosti, zaradi česar je bolje, da se prepreči vsakršna situacija, ki bi lahko vsaj navidezno vzbujala dvom v navzkrižje interesov. Ravno tu je predsednica republike padla na izpitu! Gre za klasično dejanje klientelizma in kronizma. In če je bistvo korupcije omogočanje neupravičene materialne in nematerialne koristi, gre pri tem dejanju ravno za to: omogočanje visoke plače (materialna korist) in zasedanje uglednega položaja (nematerialna korist). Korupcija je običajno skrita pred očmi povprečnega državljana, netransparentna. Predsednici države pa je uspelo skoraj nemogoče – narediti korupcijo transparentno. Povsem v stilu kake banana republike, kjer se korupcije niti ne skriva. Korak naprej v »state capture« (zajetje države).
Laganje in Marta Kos
Drugi primer korupcije, ki pa bi se pravzaprav moral obravnavati tudi kazensko, je primer laganja slovenske EU-komisarke pred poslanci Evropskega parlamenta, saj 211. člen (goljufija) jasno govori, da kaznivo dejanje stori tisti, ki z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejstev preslepi drugo osebo in jo s tem napelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja nekaj stori ali opusti, sebi ali komu drugemu pa pridobi protipravno premoženjsko korist.
In naša evropska komisarka, glede na dokaze, ki jih je predložil Omerza v knjigi Komisarka, jasno kaže, da je, takrat še kot kandidatka za komisarko, lagala oziroma z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejstev preslepila evropske poslance na zaslišanju in si s tem pridobila izredno visoko materialno korist.
Sicer gre pravno gledano v prvem primeru samo za nemoralno, neetično dejanje, v drugem pa pravzaprav za kaznivo dejanje goljufije, a sta obe dejanji vredni obsojanja! Več kot očitno je, da sta obe gospe padli na testu integritete in kot taki nista vredni opravljanja funkcije, ki jima je bila zaupana. Zato tudi pričakujem ukrepanje Komisije za preprečevanje korupcije v obeh primerih, ker če ne bo ukrepala, bo najboljši ukrep naslednje vlade, da to komisijo ukine.
