Piše: dr. Ivan Klemenčič, muzikolog, bibliotekar in publicist
Kritično se želimo posvetiti osebnostni in s tem tudi politični označitvi skladatelja Zvonimirja Cigliča. Njegova skladba Obrežje plesalk je bila kot uvodna uvrščena na koncertu Slovenske filharmonije od odprtju sezone 2024–2025, in sicer 26. in 27. septembra. V Koncertnem listu jo je predstavil uveljavljeni slovenski muzikolog Gregor Pompe.
V začetnem odstavku te predstavitve o Zvonimirju Cigliču med drugim beremo: »V osebnostnem pogledu je bil sorazmerno samosvoj, pogosto se je zapletal v spore in bil tudi navskriž z novo povojno državno ureditvijo, čeravno se zdi, da razlogi za to niso bili toliko politične kot ‘nravstvene’ narave.« Beremo še: »Po vojni se je za nekaj časa zaradi sporov z oblastjo znašel celo v zaporu JLA, kjer je kar devet mesecev preživel v samici …«
Po vsem tem, kar vemo o skladatelju in njegovi težki usodi, ki ga je zaznamovala za vse življenje, je takšna trditev nedopustna, je žaljiva. Že navedba, da se je kot osebnost zapletal v spore ter bil tudi v sporih in navzkriž z novo povojno ureditvijo, je najmanj v drugem delu enostranska in neresnična. Negativna je za Cigliča, da je bila z njo rešena država, da je nevprašljiva nova povojna državna ureditev. Še več, gre za zavajanje. Če je bil Ciglič »navzkriž« z novo povojno državno ureditvijo, je treba povedati, da je prišlo do konflikta z njeno totalitarno oblastjo. Pravilno rečeno tedaj − povojna totalitarna oblast je prišla v konflikt s svojim državljanom, ki je v obdobju totalitarizma mislil s svojo glavo. Zato so proti njemu uprizorili stalinistični proces.
Vsekakor se je treba vprašati še načelno, ali je res šlo za enakopravno razmerje med državo in posameznikom. Postavlja se osrednje vprašanje legitimnosti. Ali je bila totalitarna stran legitimna? Je legitimno prišla na oblast s krvavo revolucijo? Je legitimno pobila en odstotek slovenskega prebivalstva? Je legitimno načrtno in množično pobijala po končani vojni? Je Slovenijo legitimno zaznamovala z več kot 700 do danes odkritimi morišči nedolžnih žrtev? Je legitimno zapirala Slovence v koncentracijska taborišča? Je legitimno ustvarila v državi ozračje strahu, z njim velikanski eksodus Slovencev, ki so si z begom v tujino rešili življenje. Je legitimno zavrla normalni gospodarski razvoj, normalni življenjski standard ljudi, za svoje pa ustvarila v napovedani brezrazredni družbi novi razred privilegirancev?
Pravilno rečeno − povojna totalitarna oblast je prišla v konflikt s svojim državljanom, ki je v obdobju totalitarizma mislil s svojo glavo. Ukrepala je nelegitimno in nasilno.
Sklep ne pušča dvomov: nelegitimna totalitarna oblast je izvedla stalinistični proces proti svojemu legitimnemu državljanu.
Ko se zavzemam za pravico poštenega, pokončnega posameznika, ne morem mimo dejstva, da sem se z Zvonimirjem Cigličem tudi osebno seznanil. Prej se nisva osebno poznala, ko me je povabil na občasne pogovore v njegovem domu. Zakaj si jih je želel kot sedemdesetletnik proti koncu devetdesetih let 20. stoletja, lahko samo ugibam. Kot muzikolog in skladatelj sva si bila blizu. Tudi politično. Sam sem po začetku devetdesetih let prevzel predstojništvo Muzikološkega inštituta ZRC SAZU, kot publicistu so mi do konca devetdesetih let objavili blizu štirideset kritičnih prispevkov.
Na Cigličevo vabilo sva se občasno dobivala okrog šeste ure zvečer, potem ko se je naspal, ker je dan zamenjal z nočjo. Sprva je skrival svoje izrastke na nosu, potem jih je odkril in povedal, da zato ne hodi več v javnost. Točneje od 15. maja 1986. Sklepal sem, da jih je dobil zaradi strahovitih mučenj, ki jih je prestal. Vprašal sem ga, ali jih je mogoče operirati, kar je zanikal. Govoril je o svoji povojni kalvariji, kot strahoto navajal devet mesecev samice, noči in dneve brez spanja, mučenja, pretepanja in še posebej inzulinske injekcije, po katerih je padel v komo, nezavest. Kot je rekel, je obtožnica navajala, da »ruši ustavni poredak FLRJ« (o tem še pozneje). Veleumnost stalinističnih obtožb. Kaj more posameznik proti do zob oboroženi oblasti?
Leta 1960 ga je prizadela srčna bolezen, hud napad je prestal štiri leta pozneje. Kot pravi, je »zbolel za hudim vnetjem srčne mišice (myocarditis)«. »Posledice tega težkega stanja, v katerem sem bil devet mesecev, so se pokazale v več težkih napadih, kar je privedlo do invalidske upokojitve leta 1974, ko mi je bilo komaj 53 let.« (glasilo Ljubljana, št. 8–12, 10/2005, objavljeno leto pred skladateljevo smrtjo). Srčna bolezen na njegovi kalvariji mu je onemogočila dirigentsko kariero. Pravil mi je, s kakšnim uspehom je še v letih 1957 in 1958 dirigiral v Slovenski filharmoniji Franckovo Simfonijo v d-molu. Publika da je bila navdušena, pokloniti se je moral kar sedemkrat. Poudarjal je ob tem, kako mora imeti dirigent s člani orkestra stik z očmi. Med drugim je še razkril, da je pred pol leta (žal letnice s konca devetdesetih let nimam) prestopil iz katolicizma v protestantizem. Menil je, da je protestantizem v svoji verski pojavnosti skromnejši.
Srčna bolezen na njegovi kalvariji mu je onemogočila dirigentsko kariero.
Darovati mi je želel svojo veliko zbirko gramofonskih plošč (gledal sem jo na policah za njegovim hrbtom). Žal nisem imel prostora zanjo. Zdaj je v Arhivu Republike Slovenije. Zelo dobrodošel pa je bil poklon mape gradiva, ki nosi tudi njegove podpise ter žige njegovega imena in priimka. Med njimi je izpolnjeni Vprašalnik Združenja žrtev komunističnega nasilja (Adamič-Lundrovo nabrežje 2 v Ljubljani) z eksaktnimi podatki njegove kalvarije v komunizmu. Tu so nadalje tipkopisi njegovih komentarjev za skladbe Sinfonia Appassionata [diplomatični prepis], Obrežje plesalk, Concertino za harfo in godala (izročil mi jih je 29. 7. 1998), razmišljanja O fenomenu umetniške ustvarjalnosti (verjetno za Bilten DSS) in obsežna razprava Kriteriji pri ocenjevanju pomembnih slovenskih glasbenih umetniških del (prejel sem jo septembra 1996), njegov članek Biti ustvarjalec, objavljen v omenjenem glasilu Ljubljana. Ohranjen je tudi izvirnik Diplome, s katero je leta 1987 postal častni doktor (honoris causa) Mednarodne univerzitetne akademske ustanove Albert Einstein na Malti. Doktorat je deponiran v Zakladnici španskega kralja v Madridu. Zelo pomembno je Cigliču osebno poslano pismo takratnega direktorja Slovenske filharmonije Lucijana Marije Škerjanca, pri katerem je bil v kompozicijskem razredu. Na koncu je tudi Izjava na dveh straneh s podpisom Dragotina Cvetka, v kateri je podrobno utemeljil, da Ciglič »izpolnjuje pogoje za izjemno odmero pokojnine«.
Kmalu po teh srečanjih se je pokazala priložnost, da bi se s Cigličevo usodo v totalitarizmu javnost seznanila na razstavi. Poklical me je njen urednik Drago Jančar s prošnjo, da bi na razstavi v Cekinovem gradu Temna stran meseca predstavil področje glasbe v obdobju totalitarizma 1945–1990. Izkazalo se je, da je bil med glasbeniki Ciglič največja žrtev, navedeni pa so bili tudi drugi nedolžni in prizadeti. Ob razstavi je z letnico 1998 in istim naslovom ter s podnaslovom Kratka zgodovina totalitarizma na Slovenskem, 1945−1990 izšla obsežna monografija na 850 straneh. Razdeljena je na dva dela. V prvem so objavljene razprave z različnih področij družbenega življenja. Glasbeno področje sem zastopal s celovito obravnavo Glasba in totalitarna država na Slovenskem. S svojo kompozicijsko usmerjenostjo je med mnogimi slovenskimi skladatelji predstavljen tudi Zvonimir Ciglič. V drugem delu je objavljeno gradivo z razstave. V glasbenem delu vidimo portretno fotografijo Zvonimirja Cigliča in zgoščeno predstavitev njegove mučeniške poti. Navedene so tudi druge žrtve totalitarizma, tako Marijan Lipovšek, Primož Ramovš, nekateri člani ljubljanske Opere in sploh govorimo o ideološkem pritisku na njen celotni ansambel. Razstavo je obiskala tudi skladateljeva žena.
Kmalu po srečanjih s Cigličem se je pokazala priložnost, da bi se z njegovo usodo v totalitarizmu javnost seznanila na razstavi.
Zelo pomembna in prav tako meni izročena je še kopija Cigličevega daljšega intervjuja, ki ga je leta 1994 v sedmih nadaljevanjih za dnevnik Slovenec pripravil skladateljev slušatelj glasbenega oddelka Pedagoške akademije v Ljubljani Ive A. Stanič. Odzval se je, kot piše v uvodu, ker ga je Cigličeva usoda »močno prizadela«. Naslov intervjuja s podnaslovom se glasi: Med Bogom in Satanom. Trnjeva pot skladatelja, dirigenta in glasbenega pedagoga Zvonimirja Cigliča. Skladateljeve izjave iz intervjuja nas bodo spremljale v nadaljevanju.
Začenjamo z neposredno pripovedjo o povojnem času in o mladem možu, ki so ga, ne da bi vedel zakaj, aretirali. Kot da je njihova last: »Ja veste, nihče ni nikogar vprašal, preprosto so prišli in rekli: aretiran si, pojdi z nami. Nihče ni povedal zakaj. Odpeljali so me, mi vzeli prstne odtise, me ostrigli na golo, preoblekli in vrgli med ostale zapornike.« To je bila prva aretacija z zaporom od 11. 5. do 8. 8. 1945, ki je bil na Miklošičevi cesti v Ljubljani (za sodiščem, kjer je danes bencinska črpalka). »V primerjavi s tem zaporom je bila internacija v Gonarsu otroški vrtec. Skupaj s sotrpini sem bil v stalni živčni napetosti, da me odpeljejo kot talca. Še hujše torture pa so sledile nekaj let pozneje.« Spominja se porevolucijskega obdobja v Ljubljani: »Ljudje so enostavno izginjali.«
»Ja veste, nihče ni nikogar vprašal, preprosto so prišli in rekli: aretiran si, pojdi z nami. Nihče ni povedal zakaj. Odpeljali so me …«
Zaradi narave tega prispevka bom skladateljeve uvide v njegova glasbena dela opustil. Recimo Simfonija Appassionata, ki je bila rojena »v strasti in trpljenju«. Nova pripoved se začenja, ko je bil »v šoli za rezervne oficirje v Karlovcu«. Spominja se, da je vodil pevski zbor, da so kupili klavir in da so nekajkrat za občinstvo nastopili v uniformah. »Po devetih mesecih pa so me aretirali. Politkomisar je sklical ves bataljon in pred vsemi vojaki razglasil, da sem izdajalec.« Med drugim ga je obtožil: »Vse je imel, on pa je deloval proti državi. Širil je sovražno propagando. Če bi bila sedaj vojna, bi ga jaz osebno ustrelil; ker ni vojne, ga bom predal preiskovalcem.« Ciglič pojasnjuje, da je bil »osumljen in pozneje obtožen …’neprijateljske propagande sa umišljanjem nasilnog obaranja društvenog poredka FLRJ …’ (V pogovoru prej je Ciglič govoril sicer o ustavnom poredku – a namen je jasen.)
»Po devetih mesecih pa so me aretirali. Politkomisar je sklical ves bataljon in pred vsemi vojaki razglasil, da sem izdajalec.«
»Potem so me 29. avgusta (v Vprašalniku Združenja žrtev… navaja 31. avgust kot najbrž pravi datum) 1950 aretirali in zaprli. Prave muke so se začele že v vojaški celici. »Ko sem zvečer ob 22. uri po zaporniškem predpisu želel zaspati, mi tega niso dovolili, ampak so me odpeljali iz prizemlja na zaslišanje v tretje nadstropje. Moral sem teči z rokami na hrbtu, stražar pa me je med tem suval s puško vanj.« Celo noč ga je zasliševal neki oficir protiobveščevalne službe, ki mu je najprej »z močno lučjo svetil v obraz«. In po zaslišanju ob štirih zjutraj? »Namesto spanja sem moral z golimi rokami nekaj ur pospravljati« po celici raztroseno slamo. Prošnjo za spanje so surovo zavrnili. »V celici se nisem smel uleči, pa tudi ne usesti ali nasloniti na zid; smel sem samo stati ali hoditi. To je trajalo 18 ur. Na vodo so mi dovolili le ob desetih zvečer pred zaslišanjem in ob štirih zjutraj po zaslišanju. Prisiljen sem bil zadrževati urin 18 ur. Ko tega preprosto nisem več zmogel, sem opravljal potrebo v menažko, v kateri sem dobival hrano.« Ko so to odkrili, so ga zaprli »v lesen svinjski bunker, brez okna, v popolno temo«, kjer je moral »tri dni samo skrivljen ležati.« Zdaj je bil za njih poleg političnega tudi moralni iztirjenec.
Ciglič se sprašuje, koliko je rekord nespanja po Guinnessovi knjigi rekordov: »Jaz nisem spal celih štirinajst dni in noči in ob tem ostal živ.« Zato sklepa: »S Stalinom smo leta 1948 sicer opravili, ne pa z njegovimi politično-preiskovalnimi metodami.«
Mučenje v Karlovcu: »Nisem spal celih štirinajst dni in noči in ob tem ostal živ … S Stalinom smo leta 1948 sicer opravili, ne pa z njegovimi politično-preiskovalnimi metodami.«
»Mnogo hujši ogenj in pekel pa je še sledil«, ko so ga premestili v zapor v kasarni oficirjev. Zasliševalec, kapetan protiobveščevalne službe, ki je pred Cigličem jedel golaž in pil pivo ter ga neuspešno nagovarjal k priznanju, »je zaklel in zakričal: ‘Ti si inteligenten človek, ampak ti se ne boš norčeval iz partije. Mi te bomo dotolkli 20 metrov globoko…’« Potem se je začelo z novim mučenjem, s »pranjem glave«, v katerem je s hitrim in dolgim potunkanjem glave v vedro vode popil veliko vode, se začel potiti in omedlevati. Tako iz dneva v dan. »Vendar najhujša je bila inzulinska injekcija … Padel sem v nezavest – v inzulinsko komo … Iz nezavesti so me prebudili z injekcijo sladkorja v žilo. Zbudil sem se ves moker, omotičen in dotolčen. Nekajkrat sem tudi bruhal. To se je zgodilo v presledku nekaj dni. Po dvomesečnem trdovratnem mučenju sem bil v kasarni rezervnih in aktivnih oficirjev na meji razuma. Od bolečin mi je hotelo raznesti glavo.«
»Vendar najhujša je bila inzulinska injekcija … Padel sem v nezavest – v inzulinsko komo … Iz nezavesti so me prebudili z injekcijo sladkorja v žilo. Zbudil sem se ves moker, omotičen in dotolčen. Nekajkrat sem tudi bruhal.«
A kot da še ni bilo dovolj. Sledil je preskus v celici z vedno močnejšim bobnenjem bombnikov, po katerem je padel v nezavest. Prebudila sta ga začudena stražnika. »Rekla sta, da sem kričal: Ne smem, ne smem. Pozneje sem ugotovil, da se mi je bledlo in da sem sam sebi govoril ne smem, ne smem: znoreti.« Naslednji dan po tem dogodku so ga spet poklicali pred zasliševalce, bilo jih je pet z močnimi reflektorji. »Instinktivno sem dvignil roke pred svoj obraz in migal s prsti proti peterici zasliševalcev. Najbližjega sem gledal naravnost v oči in mu govoril: ‘Slušaj čoveče, ja ču da te hipnotišem.’ Začel sem šteti: ‘ena, dve, tri…’ Že sem mu začel skoraj grebsti s prsti po nosu, ko je prijel moje roke in jih mirno spustil navzdol. Obrnil se je proti ostalim zasliševalcem, ki so med seboj nekaj šepetali. Nato so ukazali stražarju, naj me odpelje v celico.«
In sklep? »Naslednji dan so me brez priznanja (podpisal nisem ničesar) odpeljali na vojaško sodišče v Zagreb. Zasliševalci so bili namreč prepričani, da se mi blede in da bom verjetno znorel, če že nisem.« Tudi v Zagrebu so ga po dvomesečnem mučenju v Karlovcu povsem osamili za nadaljnjih sedem mesecev. Dobival je prekuhano vodo s koščkom plesnivega kruha, kot nam pripoveduje. Tu se je spomnil na Mošo Pijadeja, ki je – kot vemo – v zaporu v stari Jugoslaviji lahko prevajal Marxa.
V Zagrebu je bil obsojen na devet mesecev zapora, toliko, kolikor časa je bil zaprt. Prvotno obtožnico so iz »težkega političnega člena sovražne propagande« prekvalificirali v lažjega »neprijateljsko ogovaranje«. »Tako nisem mogel zahtevati nobenega povračila za povzročeno trpljenje.« Nasprotno je moral odslužiti še preostale tri mesece vojaškega roka – do 19. maja 1951. Vračal se je v Karlovec, »med tiste tipe, ki so me zasliševali in mučili. Izgledati sem moral zelo slabo (shujšal sem več kot 30 kg) … Danes ne morem verjeti, kakšno mobilno energijo in duhovno vitalnost sem imel, da se moj živčni sistem ni zrušil.«
Ko je Zvonimir Ciglič prišel na prostost, je bil leto dni brez službe, kidal je sneg, bil maltretiran. Z distanco ugotavlja: »Bistvo stalinistične zasliševalne metode, ki jo je naš rdeči režim izdatno uporabljal, je bilo mučenje,« seveda da obtoženec prizna konstrukt obtožnice. In nekajkrat navaja, da so obtoženci v veliki stiski priznavali krivdo, da so se izognili mučenju. Spominja se dogodka, ko svoje obtožnice ni hotel podpisati. »Takrat me je zasliševalec s pestjo udaril po levem ušesu. Ko sem sredi leta 1951 prišel iz zapora, me je doktor Oršič v Ljubljani pregledal in ugotovil, da imam okvaro srednjega notranjega ušesa. Od takrat pa vse do danes mi zveni v glavi, zveni tako močno in izrazito, kot da bi poslušal šumenje Soče ali Save. Upam, da veste, kakšen udarec je to za glasbenika.« Spominja se vsakodnevnega nasilja v Karlovcu in navaja en sam primer. »Tudi na poti od zaporne celice … do zasliševalnega prostora mi ni bilo prizaneseno. Neki dan so me tako močno brcali v zadnjo plat, da sem priletel v vrata s tako silo, da sem jih zbil na tla. Potem so me za kazen še dodatno obdelovali. Mučiteljem je tako vse dovoljeno. Bili so lastniki mojega telesa, ne pa moje duše.«
Spomini na prestano Cigliča ne zapustijo: »Tudi na poti od zaporne celice … do zasliševalnega prostora mi ni bilo prizaneseno. Neki dan so me tako močno brcali v zadnjo plat, da sem priletel v vrata s tako silo, da sem jih zbil na tla. Potem so me za kazen še dodatno obdelovali.«
Posledice so bile seveda hude. Po svoji kalvariji razodene: »Zaradi bolezni sem že osem let priklenjen več ali manj na posteljo in samozaprt v tejle sobi. Kaže, da je moje današnje stanje posledica prestanega mučenja in večletnega preganjanja. Prijatelji me sprašujejo, kako to zmorem. Toda jaz to zmorem, ker imam za seboj izkušnje iz Dantejevega pekla, oni pa ga nimajo.« Z nekaj ironije povedano, s petinšestdesetim letom je končal še v lastnem zaporu, v lastni samici. Pa vendar: »V družbi svoje žene Anice, dramatika Ivana Mraka in mojega največjega prijatelja kužka Fojčka …, ki sem mu posvetil skladbo Vizija, sem prevozil in spoznal celotno Slovenijo.« (Ljubljana, ib.)
In na koncu še načelno razmišljanje. »Predvsem se morate poglobiti v tisti čas, čas stalinističnih čistk …« Kako je bilo takrat z odgovorno osebnostjo? »Ni osebnost samo v dobrem, osebnost je tudi v slabem. Tudi zločinec je lahko osebnost (Al Capone). Hitler ni bil bebček, kakor nekateri mislijo, bil je demonska osebnost. Enako tudi Stalin. Tudi Beethoven, Wagner, Michelangelo, Dostojevski in drugi so bili demonske osebnosti, samo da so svoj demonizem sublimirali (dvignili, pretopili) v božansko duhovno sfero.«
O slovenski polpreteklosti je razočaran. »Pravo lice naše preteklosti je zavito v meglo.« Zakaj je danes »marsikaj narobe«? »Za vso to politično mineštro najbolj krivim gospoda Peterleta, ker (kot prvi ministrski predsednik) ni postavil pred sodišče Ivana Mačka Matije, Mitje Ribičiča, Bojana Polaka in še koga. Pa ne zato, da bi jih zaprli in pokončali – gre za to, da bi tako končno razkrinkali in dokazali njihovo povojno početje in jih nato oprostili.« Dodajmo že povedano: tako bi morali njihovemu zločinskemu delovanju odvzeti legitimnost, da so osvobodili slovenski narod, ki so ga vendar surovo zasužnjili.
Drastična primerjava: »Cigareto prižgeš, gori – na koncu ostane čik. Danes je komunizem precej podoben čiku.«
Ciglič misli načelno: »Vojna je zločin in zločin je vojna.« In konkretno: »Povsem nekaj drugega pa je povojni zločin. Ko so zvonovi že zvonili in oznanjali celemu svetu, da je mir, se tu pri nas, v Sloveniji, najde nekdo in ukaže ubiti na tisoče ljudi. To je povojni zločin, ljudje božji … Tisti, ki tega ne prizna, je bitje najslabše vrste. Prav na povojnih zločinih bi morali razmišljati in ukrepati.« Če bi to storil gospod Peterle, kot že vemo, »bi prišel v zgodovino kot velika politična osebnost«.
Za sklep najprej drastična primerjava: »Cigareto prižgeš, gori – na koncu ostane čik. Danes je komunizem precej podoben čiku.« In ljudje: »Vsak izmed nas nosi v sebi nekaj božjega, pa tudi satanskega. Eden je bolj nagnjenemu k temu, drug k drugemu; odvisno od genov, od vzgoje in še česa. Veliko je odvisno tudi od sistema. Takratni partijski sistem je zbudil v svojih privilegirancih hudičevo seme, to pa se je razpršilo po možganih nekaterih politikov in voditeljev … Rodili so se fanatični koritarji, ki so kot navidezni dobrotniki storili človeku veliko zla. Poznamo pa tudi duhovni fanatizem …« največjih umetnikov sveta, deloma že prej navedenih. »Tu bodi, moj dragi prijatelj, fanatik, tu razvijaj človeka, tu mu odpiraj njegovo pot, tu ga približaj k božanstvu. Prečisti ga, izbriši satanizem, s katerim je bil zastrupljen 45 let.«
Čeprav stari duh še rovari, je zaradi ljudi Cigličevega kova tudi komunizem končal na smetišču zgodovine.
Na koncu intervjuja v Slovencu je objavljena še Cigličeva portretna fotografija. S prekrižanimi prsti si zakriva nos. Zdaj vemo zakaj.
Kljub vsemu spodbudno, uporno in brez predaje zveni beseda Zvonimirja Cigliča, čeprav je prestal neizmerno zlo v kolesju zločinske komunistične ideologije. Kot pravi, Dantejev pekel. Zato zasluži usmiljenje in spoštovanje. Čeprav stari duh še rovari, je zaradi takšnih ljudi tudi komunizem končal na smetišču zgodovine.
