Piše: dr. Janez Juhant
Številni opozarjajo, da ta civilizacija zavrača duhovne temelje, iz katerih so stotisočletja živeli naši predniki.
Ustavni pravnik iz Nemčije je odločno zapisal: Ta družba ne zagotavlja več temeljev, iz katerih bo živela. Ne gre le za snovne pogoje bivanja, čist zrak, vodo, hrano, pač pa za duhovno-človeške pogoje, ki nam omogočajo bivanje. Izročila spoštujejo človeško življenje od naravnega začetka do naravnega konca. Od nekdaj so verjeli, da je svetost življenja, kot prepričljivo dokazuje dr. Žiga Turk, nedotakljiva. Levičarji so se odločili mimo razlogov strok in izročil nasilno − kot številne druge ustaljene podlage dosedanjega človeškega sobivanja − porušiti te temelje. V tem »se skrivajo mračne mizantropne (ljudomrzne) sile človeškega razkroja«, kot je zapisal zdravnik dr. Janez Remškar. Preprosto povedano iz tega sledi: »Za nami propad!«
Napad na dostojanstvo
Uzakonitev umora človeka je zato napad na krščanski in sploh človeški vrednotni sistem. Le nestrpni in samovoljni politiki kričijo, zakaj je Cerkev odločno proti umoru človeka. Za verne je življenje Božji dar in kaj drugega naj bi počela Cerkev, kot jasno in odločno povedala, da zakon nasilno ruši temelje, ki jih je človeku dal Bog. Tudi Cerkev v Nemčiji je v času nacizma, posebno v osebi škofa Clemensa Avgusta von Gallna, branila nedotakljivost življenja bolnih in invalidnih oseb. Namesto da oblast spozna in prizna brutalno teptanje pradavnega ustaljenega reda in podpre Cerkev, ki brani resnico Božjih postav, jo grobo napada in izkorišča za to celo dvomljive avtoritete.
Cerkev brani vrednoto življenja, ki je Božji dar in po Božji postavi je ta človeku zagotovljena od spočetja do smrti. Tudi 17. člen Ustave RS (URS) jasno pravi: »Človekovo življenje je nedotakljivo …« Zato je iz spoštovanja do človeka in do Božje postave kristjan in vsak demokratičen državljan proti ubijanju človeka, kar odpira številne manipulacije oziroma zlorabe in izkoriščanje ljudi za take ali drugačne interese, kot potrjuje praksa tako imenovane evtanazije po svetu. Torej kristjan in državljan, ki mu je za spoštovanje ustave in vsakega človeka, kar zagotavlja URS, razumljivo nasprotuje temu zakonu.
Stroka prav tako proti zakonu
Proti zakonu je tudi stroka. Zdravniki so že zaradi Hipokratove prisege zavezani braniti življenje do naravne smrti. Člen, da se smrt − se pravi umor s pomočjo zastrupitve − ne bo zapisala kot dejanski vzrok smrti, pa pomeni dodatno grobo kršitev dosedanje pietete do umrlih, ki jo izražajo mrliški listi. Kot pomorjenim po vojni – določene smrti so bile za družbo neznane – se uvaja tabu in lažna identiteta smrti umrlega. Vladajoča oblast tako do skrajnosti zaostruje tabu smrti, ki vlada v družbi. Laži, da človeka odrešujemo trpljenja, se dodaja laž o vzroku smrti. Trpljenje se po zagotovilu zdravniške stroke da skoraj v celoti odpraviti. Ne da pa se odpraviti psihičnega trpljenja, ki ga pa ni mogoče zdraviti s strupom, pač pa le s človeško bližino. Duševno trpljenje, povezano s strahom pred smrtjo, se odpravlja le s pogovorom med svojci in drugimi vpletenimi, ki so na razpolago tudi s paliativno oskrbo, da z uzakonjeno prakso pomagajo človeku pri umiranju. Večina zgodb umiranja potrjuje, da človeška bližina olajša strah pred smrtjo in pomaga spokojno umreti. Namesto da bi zakonodajalci okrepili to skrb in jo finančno podprli, prepuščajo človeka še hujšim strahovom in bolečinam. Po izkušnjah iz tujine celo smrtni odmerki ne učinkujejo vedno in ljudje so pri pomoči za samomor izpostavljeni številnim tveganjem in dodatnemu strahu. Človek je enkratno bitje in vsak umira le svojo smrt, ki jo olajša le človeka bližina. Zato problema smrti ni mogoče rešiti tehnično, pač pa le s človeško empatijo, sočutjem in pozornostjo do umirajočega. Tudi trpljenje svojcev s pomočjo pri umoru ne bo olajšano, pač pa se bodo kvečjemu porajali novi in novi problemi in tudi krivda, češ, ali ne bi lahko ravnali drugače, saj bodo trenutki za medsebojno izmenjavo s svojcem odšli z nasiljem nad njim v večnost. Žal ljudje večkrat radi preložimo odgovornost tudi za slovo od bližnjega na ramena drugih, zdravnikov, sester itd. in celotne družbe. V teh primerih pa bodo celo zlorabili Božje in človeške postave o nedotakljivosti življenja. Zamudili bomo sladko breme iskrenega sočutja ob slovesu s svojcem, ki bi njemu in nam ohranil človeško dostojanstvo in toplino, da smo v najtežjem trenutku bili z njim ter njemu in sebi obogatili življenje z soočenjem z resnico življenja in smrti kot najvažnejšim delom življenja.
Se ponavlja praksa iz prejšnjega režima?
Oblast, ki ni spoštovala nobenega dialoga, pravil, zakonskih in ustavnih podlag, smo žal morali prenašati v prejšnjem režimu. Demokratični Sloveniji ne dovolimo več tega, zato kličemo k dialogu. Uprimo se izključevanju in nasilni izključitvi ljudi, tako zatiranih v prejšnjem režimu kot bolnih, ostarelih in prizadetih. Vsi smo ogroženi, zato recimo odločen ne svojevoljnosti vladajočih. Kdo od vas, ki uzakonjate pomoč pri umoru, pa je že bil pri umirajočem in je slišal, da bi ga ta prosil, naj ga ubije?
