Piše: Ddr. Anton Stres
Potem ko smo v Katoliški cerkvi na različnih ravneh odprli javno razpravo o evtanaziji in pomoči pri samomoru težko bolnih oseb, je bilo pričakovati, da bodo podporniki koalicije na oblasti in pobudniki zakona o pomoči pri samomoru spet začeli vihteti 7. člen slovenske ustave, ki ohranja stari izrek o ločitvi države in verskih skupnosti iz časov komunističnega totalitarizma. Pri tem se praviloma zamolči druga polovica istega člena sedanje ustave, ki verskim skupnostim zagotavlja svobodo delovanja.
Česa drugega kot izključevanje od komunističnega režima ni bilo pričakovati. Vsak totalitarizem omejuje in tlači svobodo govora in razširjanja mnenj in nazorov, še posebej, če niso uglašeni na uradno ideologijo. Zavračanje vsakega posega Katoliške cerkve v kako javno razpravo – tudi o moralnih vprašanjih – je tedaj imelo svojo ustavnopravno oporo v določilu socialistične ustave, po katerem je »izpovedovanje vere svobodno in je človekova zasebna stvar« (Ustava SFRJ, 174. člen). To pomeni, da drugi del stavka bistveno okrni prvega. Stališča vernikov in njihove Cerkve, zlasti če se ne bi ujemala s stališči partije, niso smela nikoli biti povedana javno. Za totalitarni komunizem je to bilo logično, kakor je bilo logično neposredno nadaljevanje istega člena ustave, da so »verske skupnosti ločene od države«. To dvoje spada skupaj. Ločitev države in verskih skupnosti ter izključevanje le-teh iz javnosti je bilo v funkciji zatiranja vernosti in omejevanja verske svobode.
Ko smo pisali novo, demokratično Ustavo Republike Slovenije, v začetnem osnutku izreka o ločenosti države in verskih skupnosti normalno ni bilo. So pa leve stranke, naslednice zveze komunistov in njej pridruženih socialističnih političnih organizacij, dosegle, da je bil iz stare ustave prepisan tudi ta ideološko obremenjeni izrek. Krščanski demokrati so sicer uspeli dodati, da je »njihovo (verskih skupnosti, op. a.) delovanje svobodno«. Glede na 39. in 41. člen iste ustave pa je to pravzaprav nepotrebno, saj svobodo mišljenja in govorjenja, nazorov in vere v zasebnem in javnem življenju ta dva člena izdatno zagotavljata. Kljub temu pa mnogi, ki se jim toži po starem totalitarnem zatiranju vernosti in Cerkve, mislijo, da imajo ustavno podporo za preprečevanje navzočnosti Cerkve v javnem prostoru. Tako so ob referendumskem porazu levičarjev nekateri spet začeli rožljati s starimi očitki o vmešavanju Cerkve v politiko in o zahtevi, da je treba poostriti ločitev države in Cerkve ter celo razveljaviti referendumski izid.
Toda iz te moke ne more biti kruha. Ustavno sodišče je v svoji odločitvi, s katero je leta 2010 v glavnem potrdilo ustavnost veljavnega zakona o verski svobodi in zavrnilo zahtevo, da se zakon v celoti razveljavi, jasno opredelilo stališče, da za določanje razsežnosti verske svobode ne more biti odločilen izrek o ločitvi države in verskih skupnosti, ampak 41. člen ustave, ki v sklopu varstva človekovih pravic zagotavlja tudi javno izpovedovanje verskih prepričanj. S tem samo logično nadaljuje 39. člen ustave, ki zagotavlja »svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja«, tako da lahko »vsakdo svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja«. Še več. Ko v 16. členu ustava predvideva izjemno in začasno omejevanje pravic v vojnem in izrednem stanju, iz tega izrecno izvzema versko svobodo, kakor jo določa 41. člen. Če torej »izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju« ne more biti omejeno niti v izjemnem stanju, ni razumljivo, zakaj bi moralo biti javno izpovedovanje krščanske vere v nedotakljivost človeškega življenja omejeno v času referendumske kampanje, ko so ravno pobudniki zakona, o katerem je potekal referendum, to nedotakljivost življenja izpodbijali.
Sicer pa tudi zakon o referendumu nikjer ne prepoveduje javnega nastopanja tistim, ki niso prijavljeni v referendumsko kampanjo, saj 39. člen Ustave RS v celoti velja tudi v času referenduma in ima prednost pred zakonom. Vsaka razlaga, ki bi prepovedovala ali omejevala komur koli, Cerkvi ali zdravnikom, javno izražanje mnenja o referendumskem vprašanju, bi bila ne le protiustavna, ampak bi tudi izvotlila smisel referenduma.
