Piše: Gašper Blažič
Ob nedavnem sprejemanju zakona, ki bo tudi samskim ženskam omogočil umetno oploditev, se bo marsikdo spomnil na leto 2001. Tudi takrat se je zgodilo nekaj podobnega.
V tistem času smo imeli na oblasti veliko koalicijo z LDS v glavni vlogi, vlado pa je vodil Janez Drnovšek. Koalicija je poskrbela za sprejem novele zakona o zdravljenju neplodnosti in umetni oploditvi z biomedicinsko pomočjo. Zakon je bil sprejet sicer v času Bajukove vlade, vendar brez spornih členov, nova koalicija pa je nato vnesla “novost”, ki jo je v javnosti tudi na agresiven način zagovarjala Spomenka Hribar.
Šlo je za novelo zakona, ki je med drugim dovoljevala umetno oploditev žensk brez partnerja, omogočila uvoz spolnih celic in spremenila sestavo pristojne komisije za oploditev z biomedicinsko pomočjo. Povedano drugače: novela zakona je na nek način skozi stranska vrata uvajala tudi evgeniko, česar so se posluževali tudi nacisti.
Referendum o tej noveli je bil izveden 17. junija 2001, kar pomeni, da smo pred dvema dnevoma obeležili 24. obletnico tega referenduma. Na njem je 73,3 odstotka glasovalo PROTI, kar pomeni, da je zakonska novela padla. Glede na celotno maso vseh glasovalnih upravičencev je proti noveli glasovalo skoraj 26 odstotkov, kar pomeni, da bi tudi po sedanjih zakonskih kriterijih novela padla.
Toda novela, že tedanja, pa tudi sedanja, bi morala po vseh pravilih pasti na ustavnem sodišču. Razloga pa sta predvsem dva:
– v 53. členu ustave omenjeni člen v tretjem odstavku navaja, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Očetovstvo se torej smatra za ustavno zaščiteno kategorijo, sporni zakon pa ga v praksi odpravlja.
-v skladu s 14. členom ustave (“V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.”) se otroke obravnava kot subjekte s temeljnimi človekovimi pravicami, vendar se jim vnaprej jemlje pravico do očeta, medtem ko se določeni skupini moških jemlje pravica biti oče – to pa vodi v dvojno neenakopravnost. Ob tem pa se po tem zakonu otroke obravnava izključno kot sredstvo v službi druge kategorije državljanov, kar nasprotuje tudi duhu mednarodnih konvencij o človekovih pravicah.
Ustavno sodišče RS je sicer že lanskega 26. novembra dalo zeleno luč temu, kar se dogaja sedaj, kar pomeni, da je sledilo predvsem politični agendi levice. Ob tem je očitno sledilo tudi trendu v zahodnem svetu (razne razsodbe sodišč), da ob umetni oploditvi tako ali tako ne pride do vzpostavitve očetovstva v pravnem smislu, zato so vsaj doslej ščitila anonimnost darovalca. Vendar pa sodišča vse bolj poudarjajo pravico otrok do poznavanja svojih bioloških korenin, kar lahko vodi do konfliktov z anonimnostjo darovalcev. Najbolj sporna točka tako ostaja uporaba otrok kot sredstev za zadovoljevanje interesov “vnaprejšnjih samohranilk”. Takšen odnos do otrok ni samo neetičen, ampak tudi globoko protiustaven.
