Piše: Vančo K. Tegov
Tole je res orwellovsko razmišljanje ali kot da smo ljudje del neke živalske farme.
V petek so poslanci v parlamentu s 50 glasovi za, 34 proti in tremi vzdržanimi uzakonili pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Polnoletni bolniki, sposobni odločanja o sebi, bodo imeli pravico do prostovoljnega končanja življenja, če zaradi hude neozdravljive bolezni ali druge trajne okvare zdravja neznosno trpijo.
Kaj bo to prineslo?
Mnogo, le da nič dobrega, še več strašljive in grozovite posledice ter zavedanja kaj lahko vse človek »premore«. Tako se spraviti na nečesa in nekaj, ki je od nekdaj veljalo za sveto, svetost ki se mu reče življenje. Kaj se dogaja z ljudmi, da prav tisto ki jih loči od živali in od tistega živalskega, ki jih spodbuja h kanibalizmu ko se zaradi lastnega življenja in surove narave med seboj »pospravljajo« in na ta način preživijo, da gredo tako daleč da, brez kakršnega koli zavzetosti in zagretosti za človekovo življenje, posežejo tako daleč, celo sprejmejo zakon o tem kako »pomagati« sočloveku, človeku, svojcu, da privoli k nečemu ki se mu reče »prostovoljno« končanje življenja. Celo tako daleč gredo, da se pri polni »zavesti« odločijo o tem in pooblastijo nekoga, da določi kdaj nastopi ta trenutek ko se prižge »zelena« luč o ugašanju človekovega življenja. To nikakor ne sme ostati neka novica ki se sprejme in vzame na znanje, brez da bi se vsak spodoben, normalen izprašal samega sebe o tem kam smo prišli.
Velik pomislek, kategorično zavračanje in ogorčenje je izkazal dr. Anton Žunter, zdravnik in gornik, ko je dejal da, »kot zdravnik ki sem sprejel Hipokratovo prisego o ohranjanju življenja. Človek se razlikuje od drugih živih bitij. Je tudi duhovno bitje. Ne more biti enak kot ostale živali, na primer kot svinja, ki jo lahko zakolješ, človeka pač ne, ter če bilo to enako potem ne bi postal zdravnik temveč veterinar. To pomeni da kot zdravnik »nikoli ne bom bolniku predpisal smrtonosne substance«. Svetost življenja, ne glede na stadij je enako sveto kot ob njegovem nastajanju.
Kako iz tega stanja ven?
S poskusom oziroma inštitutom referenduma, volje ljudstva. O tem se odloča tisti ki ga bo to zadevalo, njega njegove, mene tebe. Nikakor ne z zavarovalnico ki prinese na mizo kalkulacijo kaj, kdaj in kdo vse lahko odloči o tem kdaj bo nastopil, mojega, tvojega ali življenja bližnjega. Obstaja naravna pot, potek in tudi konec, ki je vselej znan le da ni treba posegati vanj. Usodo in konec določa bog in ne birič ali kakšen sodobni »Mengele« ter kalkulant o tem kaj se splača in kaj ne. V vsem vmesnem časku ko traja življenje družba mora skrbeti, dopustiti, dopuščati da človek razvije vse svoje intelektualne, mentalne, duhovne potenciale za lepšanje in bogatenje človekovega življenja. To mora biti vodilo za vsako oblast v državi o človeku, državljanu. Zato je še kako prav da se to preveri in ovrže kot nehumano, nečloveško in tudi nedržavotvorno dejanje. Slovenija potrebuje vsakega izmed nas zato si želim da bo sledil odločen ne o posegu v svetost človekovega življenja.
