Piše: Mitja Iršič
Ameriško politiko je leta 1783 pretreslo anonimno pismo, ki je pomembne vojaške častnike pozvalo k uporu, če kongres ne zagotovi obljubljenih plač in pokojnin. Šlo je za nevarno anonimko, ki bi lahko po državi sprožila proteste in ogrozila mlado republiko. Predsednik George Washington bi lahko poskrbel, da se razprava o anonimki javno povsem prepove. Pa se je odločil drugače.
V slavnem nagovoru svojim častnikom je takrat dejal, da pismo izraža nekaj resničnih težav, a da upor ni rešitev, hkrati pa je branil objavo anonimke v javnosti. Takole je rekel: »…če želimo ljudem preprečiti, da bi izrazili svoja čustva o zadevi, ki lahko vključuje najresnejše in zaskrbljujoče posledice, ki lahko privabijo pozornost človeštva, nam razum ne koristi; svoboda govora je lahko odvzeta in neme ter tihe nas lahko vodijo kot ovce v zakol.« Washington je podpiral svobodo izražanja mnenj tudi, ko so bila ta uperjena proti njemu, in prav s tem govorom je spomnil svoje vojake, za kaj se borijo – za svojo svobodo.
Američani so namreč dolgo analizirali glavne značilnosti evropskih kraljevin, še posebej tiste, ki so ji še pred nekaj leti pripadali – britanske. Ugotovili so, da osnovna značilnost avtoritarizma ni doktrina kralj se nikoli ne moti (»the king can do no wrong«), ampak dejstvo, da kralju nihče ni smel povedati, da se moti. Očetje ameriške republike so bili absolutisti svobode govora, ker so vedeli, da bo tudi njihova unija čez desetletja ali pa stoletja zapadla v avtoritarizem, če oblastnikom nihče ne bo mogel povedati, da nimajo prav. Osnovna ideja ameriških sanj torej temelji na tem, da lahko vsak pove natančno tisto, kar želi, država pa ga zaradi tega nikoli ne sme preganjati. Američanom je torej v zibko položeno, da se jedro njihove svobode skriva v tem, da lahko prav vsakemu oblastniku povedo, kar mu gre, ne da bi pri tem tvegali zaporno kazen ali cenzuro.
Slovenska resničnost je drugačna. Ljudje, ki so danes živi, so živeli v času, kjer je bilo običajno, da se za kritiko oblasti lahko pristane tudi v zaporu. Tudi mlajše generacije so potomci ljudi, ki so jih ti časi zaznamovali. V osmih desetletjih se takšen način življenja povsem inkorporira v kulturo naroda. Še danes so ljudje, ki o zločinih partizanov govorijo le šepetaje. V takšnem prostoru pa je prostora za omejevanje svobode govora na pretek. Vlada Roberta Goloba je prva, ki se je odločila to zgodovinsko pogojeno disfunkcionalnost naroda izkoristiti v polni meri in dejansko zopet začeti skozi ovinke na novo uvajati t. i. verbalni delikt pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru. Strateški svet za boj proti sovražnemu govoru je namreč izključno projekt izvršilne veje oblasti, ki želi širiti definicijo sovražnega govora zunaj običajnih okvirov neposrednih groženj in hujskanja proti družbenim deležnikom, ki jih že določa Kazenski zakonik. Gre za izredno nevarno igro od oblasti pijane vlade, ki bi rada bila zadnji arbiter tega, kar se sme in česa se ne sme reči.
Ironično so sodobno družbo prav socialna omrežja v lasti ameriških multinacionalk duševno pripravila na to, da obstaja neka eterična entiteta tam nekje zgoraj, ki odloča o tem, kaj se sme reči in česa ne. Kar nenadoma je postalo običajno, da je prepovedano reči, da moški ni ženska. Da obstajata dva biološka spola. Da morda ni dobra ideja, če v državo spustimo milijon nedokumentiranih migrantov. Za vsak tak verbalni delikt so nas socialna omrežja za zmeraj blokirala. Za Zahod je to bilo nekaj novega in se kulturni popotresni sunki še vedno širijo po družbi – še posebej v ZDA, kjer je pravica do svobode govora sveta, manj pa v EU, kjer je Evropska komisija že začela s pripravami na sprejetje razširjenega seznama »zločinov EU« oziroma »zločinov proti EU«, kjer je osrednja tema tudi »sovražni govor«. Nasprotovanje migracijam, ideologiji LGBTQ in zanikanje podnebnih sprememb bo tako opredeljeno kot zločin, ki spodkopava vrednote EU.
Živimo torej v času množične histerije, ki so jo začela družabna omrežja, kot prvi znanilci nove orwellovske dobe. Jasno je, da bo slovenska leva vlada poskušala na izvršilni ravni omejiti svobodo govora, saj takšne priložnosti ni imela že dolga desetletja. Tudi supranacionalna unija, ki ji pripadamo, želi postati institucionalni administrator socialnega omrežja z imenom EU. Naša leva politika se z novo kulturnopolitično svetovno realnostjo le vrača v stare dobre čase.
