Stranke tranzicijske levice uporabljajo Inštitut 8. marec za dosego svojih ciljev!

Piše: Sara Kovač (Nova24tv.si)

Nika Kovač je nedvomno eden najbolj prepoznavnih obrazov levice, saj jo osrednji mediji promovirajo kot nekakšno rock zvezdo. Poskušajo ustvariti vtis, da naj bi šlo za povsem neodvisno nevladnico, čigar cilj je dobrobit širšega dela družbe. Pri tem pa seveda zamolčijo, da Kovačeva skupaj s somišljeniki v bistvu zasleduje cilje v imenu strank na levem polu. Četudi slednja tega verjetno nikoli ne bo priznala javno, ravno tako pa tudi ne stranke, ki stojijo za njo, sta sama po sebi najzgovornejša način delovanja inštituta in njegovo financiranje.

Inštitut 8. marec je feministična organizacija, ki se aktivno vključuje v cel kup kampanj, kjer sicer sodelujejo politične stranke. Spomnimo. Poleg tega, da so vseskozi kritizirali prejšnjo desnosredinsko vlado, so se angažirali v primeru referenduma za vodo. Še posebej aktivni so bili v predvolilni kampanji pred državnozborskimi volitvami, kjer so pod krinko spodbujanja udeležbe na volitvah agitirali za levi politični pol. Ker niso nastopali kot stranka, seveda niso imeli odprtih volilnih računov. Rezultat volitev je pokazal, da so izvajali uspešno kampanjo, saj so na oblasti stranke SD, Levica in Gibanje Svoboda, v slednji stranki pa sta se utopili tudi stranki nekdanjega KUL-a, LMŠ in SAB, čeprav so jima državljani pokazali “Stop!”. Ker se bo 27. novembra odločalo o usodi škodljivih Golobovih zakonov, ne čudi, da je inštitut aktiven tudi pri tem, saj želijo oblasti pomagati, da se javno RTVS povsem politizira, da se ukine dolgotrajna oskrba in poveča število ministrstev, kjer bi se lahko na škodo slovenskih davkoplačevalcev zaposlili njihovi in vsi tisti, ki so pripomogli k zmagi levega pola.

Čeprav trdijo, da gre pri inštitutu za nevladno organizacijo, gre v resnici za organizacijo, ki je nevladna zgolj v imenu. Tukaj imamo pravzaprav prikrito politično stranko, ki ne nastopa na volitvah. Namesto tega to namreč počnejo stranke Levica, Socialni demokrati in Gibanje Svoboda. Če se kdo vpraša, kako je mogoče sploh, da ima Nika Kovač tolikšen vpliv, glede na to, da njihovi dogodki niso ravno množično obiskovani, je odgovor na dlani. To ji je omogočeno na račun vpliva v osrednjih medijih, ki ga stranke levega pola imajo. Ker se stranke zavedajo, da je učinkoviteje, če ljudi ne nagovarjajo predsedniki strank, ne čudi, da so našli nekakšno frontmanko, ki jo prodajajo kot predstavnico civilne družbe. Ta ima povsem “naključno” enake interese kot levi politični pol.

Oblast skrbi za financiranje njihovih dejavnosti
Medtem ko se Nika v medijih pretvarja, da jih režim ne financira in da živijo zgolj od manjših prostovoljnih prispevkov, oblast v resnici pretaka državni denar v 8. marec. Režimske stranke so namreč tiste, ki najamejo stojnice in priskrbijo prostovoljce, ki si nadenejo značke 8. marec in agitirajo za uresničitev njihovih političnih interesov. Na bilanci inštituta se tako te dejavnosti tako sploh ne poznajo. Da tako stvari potekajo v praksi, je sicer v preteklosti razkril eden od članov radikalne stranke Levica, ki je Niki očital, kaj vse počnejo zanjo, ona pa o njih grdo govori.

“V tvoji kampanji smo zbrali prek 10 tisoč overjenih podpisov. Prostovoljci so dva meseca stali pred upravno enoto brez znakov stranke,” je zapisal v poduk in opomin Kovačevi ter ob tem dodal, da so kar dva meseca plačevali najem njene stojnice na Prešernovem trgu po 150 evrov na dan. “Tiste dni, ko ste imeli prostovoljce čez vi, je bila stojnica prazna, je še dodal in dal vedeti, da se jezi na račun njihove nehvaležnosti in pljuvanja po stranki Levica, ki naj bi Inštitutu 8. marec pri kampanji krila več kot 10 tisoč evrov stroškov.

En vir financiranja dejavnosti inštituta torej izvajajo stranke, drugega pa levičarske fundacije iz tujine. V enem izmed intervjujev februarja letos (za Domžalske novice) na temo inštituta je mogoče prebrati, da je ta pričel v letošnjem letu sodelovati z dvema fundacijama: Planned Parenthood in Guerilla Fundation. “Zdaj si lahko izplačamo kakšen honorar in potne stroške. Ne prejemamo pa davkoplačevalskega denarja,” je bilo navedeno. Medtem ko se organizacija Guerilla Fundation ukvarja s financiranjem aktivističnih gibanj (anarhistična, feministična gibanja) pod krinko boja proti neenakosti, gre pri Planned Parenthood za neprofitno in abortistično organizacijo, ki se bori za “reproduktivne pravice”, torej za pravico do splava. Glede na naravo njune usmeritve seveda ne čudi, zakaj so se sploh odločili za podporo Nikinega feminističnega inštituta.

Marsikdo je nedavno upravičeno privzdignil obrvi, ko je nekdanji predsednik ZDA Barack Obama v oddaji The Daily Show povedal zgodbo o tem, kako je v Sloveniji potekal referendum na temo družinskega nasilja. Menda kar dvakrat. Organizirala pa naj bi ga seveda njegova štipendistka Nika Kovač. Ker mi v Sloveniji zelo dobro vemo, da tega referenduma niti slučajno ni bilo, je povsem mogoče potegniti zaključek, kako se je v tem primeru pretentalo Obamo. Če torej ni ovir tukaj, je logično, da marsikdo v tem primeru potegne zaključek, da je povsem naivno pričakovanje pravičnega odnosa do slovenskih volivk in volivcev.

Intervju Obame je nedvomno pomemben, saj se je s tem, kot se pogosto izrazi predsednik Borut Pahor, “nalilo čistega vina” Slovenkam in Slovencem, ki so kupili zgodbo o tem, kako naj bi šlo v primeru Nike za neko povsem neodvisno nevladnico, čigar edini cilj je zasledovanje najboljših interesov sodržavljanov. Že če človek sicer pozna njeno dobro družinsko zaslombo, mu je kaj hitro jasno, da vse ni tako, kot se zdi na prvi pogled. Nika Kovač je namreč vnukinja nekdanjega člana LDS Boža Kovača, vidnega člana Foruma 21. A ta intervju je razkril, kako poteka modus operandi oblasti, ki trenutno vlada. Z ljudmi se namreč na veliko manipulira.

“Omenjeni inštitut, ki v spregi z mediji in uličnimi aktivisti (Jenull, Glas ljudstva …) ves čas odzvanja v javnosti ter odkrito in aktivno promovira vlado Roberta Goloba, to seveda počne načrtno. Je podizvajalec politike in ima očitno svoje mednarodne mentorje, le financiranje je prikrito. Delovanje, ki se je razvilo ter dobro utrdilo svoje omrežje skozi petkovo kolesarjenje in evforičnost občutja antijanša revolucije, pa nima prav posebej visokoletečih ciljev. Gre za moč in oblast njihovih naročnikov, ne za razvoj in demokracijo Slovenije,” v svoji kolumni poudarja politični analitik Edvard Kadič in dodaja, da gre za brutalen politični turbokapitalizem ter zagotovitev dolgoročnih pozicij tranzicijskih privatizerjev, ki s pomočjo podizvajalcev dosegajo svoje cilje. “Na račun manipuliranja z volivci. To je srž problema, manipuliranje z javnostjo. Gre za prodajanje zgodbic, ki preprosto niso resnične. Zgodbic o Janševi diktaturi, trpljenju zaposlenih na RTV, vzklikov “vsi smo Saša” ter očitno tudi o neobstoječih referendumih za Obamo. Takšen je modus operandi,” pojasnjuje.