Piše: Edvard Kadič
Volivci so pred dobrim letom dni izvolili politika, ki je veliko obljubljal in obetal. Bil je prepričljiv in vsepovsod ga je bilo dovolj, vsaj zadnje tri mesece pred volitvami. Na svoji strani je imel osrednje medije in civilno družbo, pa še javno nastopanje mu je blizu. Zmagal je prepričljivo. Sebi in svoji stranki je zagotovil prepričljivo večino v Državnem zboru Republike Slovenije. Tako visoko, da mu demokratični mehanizmi v primeru zlorab težko pridejo do živega. V rokah ima celoten zakonodajni insedaj tudi kot predsednik vlade izvršilni aparat države.
Žal pa se danes, po letu dni vladavine izkazuje, da mu vladanje ne gre od rok. Za vladanje ni dovolj znati samo lepo in prepričljivo govoriti, temveč je treba znati voditi. Tudi podporna ekipa ljudi okoli njega ni biser. Očitno postaja, da ne dosega niti minimalnih profesionalnih standardov na področjih, kjer kot strokovnjaki delujejo, pa še marsičesa ne naredijo samo zato, ker se bojijo pogroma v lastnih vrstah. Spomnimo se samo nedavnega primera strokovnega sodelavca Gibanja Svoboda, ki je odletel zato, ker je pred službenim vhodom v DZ kadil s kolegom iz ene od opozicijskih strank.
Golobovi volivci, ki predstavljajo velik del volilnega telesa, so se po letu dni znašli v težavah. Še enkrat so v slovenski zgodovini izvolili ljudi, ki so bili samo proti prejšnji oblasti, niso pa dorasli funkcijam v družbi. Strah teh volivcev pred prihodnostjo narašča, in to upravičeno.
Naravna težnja ljudi je, da živimo v miru in harmoniji. Govoriti torej resnico in delovati tako, kot mislimo in govorimo. Če ni tako, se pojavi notranji nemir in težnja, da bi življenje spravili nazaj v harmonijo.
Omenjeni volivci, ki so se jim pridružili zdaj še volivci koalicijskih partnerjev SD in Levice, danes tako živijo v zagati. Na eni strani so preparirani s strahom pred »grdimi in zlobnimi desničarji«, na drugi pa z vedno močnejšim in tudi evidentnim spoznanjem, da je izvoljena ekipa napačna izbira.
Strah, da Slovenija po Golobu dobi spet Goloba in s tem ne reši nič, je tako na mestu. Pravi problem volivcev, ki so volili »proti Janši«, so namreč čustva, ki so pripeljala do tako iracionalne odločitve. Razumsko si je težko razložiti dejstvo, da nekdo raje izvoli neznanega in v praksi nepreverjenega politika na državni ravni, samo menedžerja državnega elektromonopolista, kot pa politika s 30-letno prakso, tremi mandati vodenja vlade in hkrati z dokazanimi in preverjenimi kvalitetami političnega delovanja tudi na evropskem parketu.
Če bi hoteli izplavati iz zagate, bi si ta del volilnega telesa seveda moral najprej priznati svojo zablodo. Preprosto priznati, da so podlegli političnemu marketingu. Tako kot mnogi kupci najnovejšega detergenta za perilo, ki čez čas spoznajo, da prav velike dodane vrednosti glede na prejšnega novi detergent niti nima. Si priznati, da so kupili samo najnovejši izdelek marketinške mašinerije tranzicijske levice, brez prave dodane vrednosti. Slovenija ne bi smela vztrajati pri politiki, ki nas vleče navzdol po mednarodno primerljivih kazalnikih in lestvicah uspešnosti, kaj šele da se vsiljuje strah pred policijo in organi pregona zato, da bi politika imela mir pred ljudmi in da bo seveda vladala večno.
V življenju vedno obstaja druga pot. Če menimo, da bi bilo nadaljevanje obstoječe poti v prihodnje neuspešno, je logična izbira prehod na alternativo, ki pa ni nujno v nasprotju s političnimi prepričanji posameznika. Prava težava zablode omenjenega nakupa tranzicijske levice je, kot rečeno, povezana s čustvi teh volivcev. Gre za povezavo odločitve o kandidatih s strahom pred nasprotniki. Kot da Slovenija ni skupna! Da bi se temu izognili v prihodnje, bi se morali osredotočati na dejanske programe, podatke, izkušnje, dokazane rezultate in ne dovoliti, da jih čustva zaslepijo. Treba je sprejemati odločitve, ki temeljijo na prihodnjih koristih in ne na preteklih naložbah (energije, časa, denarja, zaupanja …).
Odločitve v preteklosti so torej že narejene. Če že sedaj ne dajejo dobrih rezultatov, bodo težko spremenili prihodnost na bolje. Čim prej se je zato treba usmeriti v prihodnost in brez posebnega obžalovanja sprejeti tudi težke odločitve, ki pa več obetajo za vse nas in ne le za nekatere.
