Piše: C. R.
Se še spomnite tistega ribjega sendviča? Francoski predsednik Emmanuel Macron – eden najvplivnejših mož na celini zaradi svojega ustavnega položaja, vrhovni poveljnik zadnje preostale jedrske sile EU in prebivalec uradne rezidence, ki ji upravičeno pravijo palača – je obiskal severnonemško mesto Hamburg jeseni 2023 in mu je gostitelj Olaf Scholz postregel sendvič z ribami. Ne meso jastoga v toplem briošu, postreženo na porcelanu, ampak nekaj ocvrtega na maščobi v ponvi, postreženega v žemlji in zavitega v papir.
Sem ponosen severni Nemec in v življenju sem pojedel veliko ribjih sendvičev. Ko pa sem videl Macrona z žemljo v desni roki, me je bilo sram. Scholz nima občutka ne za situacijo ne za svojo funkcijo: to je v tistem trenutku postalo vsem jasno. Ne le on sam, tudi Nemčija, ki ji vlada, se je zdela kot gostiteljica tako provincialna in brez elementarnega stila.
Danes 66-letnega Scholza pričakujejo v Elizejski palači v Parizu. Z 19 let mlajšim Macronom želita obeležiti obletnico podpisa Elizejske pogodbe leta 1963 in se pogovarjati o marsičem pomembnem. Kot so sporočili iz urada francoskega predsednika, so na dnevnem redu evropska konkurenčnost, odnosi z ZDA, vojna v Ukrajini in razmere na Bližnjem vzhodu.
O tem, kar bo verjetno zadnje delovno kosilo teh gospodov, je že mogoče reči dvoje. Prvič: tisto, kar bo postreženo na krožnikih, bo boljše od tistega, kar so postregli v Hamburgu 2023, ko ni bilo niti krožnikov, le papir. Drugič, karkoli razpravljata Scholz in Macron, ne igra več nobene vloge.
Mesec dni pred skoraj gotovim porazom je nemški kancler to, kar je bil nekdanji ameriški predsednik Joe Biden v zadnjih mesecih svojega mandata: politična “hroma raca”. Ne glede na to, ali se v Parizu pokloni spečemu »nemško-francoskemu prijateljstvu« ali pa, kot je dan prej v Davosu, filozofira o pravilni uporabi družbenih omrežij. Koga briga! Kdor še vedno posluša, kar govori Scholz, to počne izključno iz vljudnosti. V Davosu je bila včeraj dvorana, ko je govoril Scholz, napol prazna.
Macron je medtem že na polovici svojega drugega mandata, a je njegova država politično v slepi ulici in po anketah ima on sam podporo manj kot 10 % Francozov. “Tajna” predsednica Francije je že dolgo Marine Le Pen. Macron, tip, ki so ga nekoč mnogi občudovali, si je zagotovo želel biti dirigent Evrope. A to nikoli ni postal in tudi nikoli ne bo.
Ironija usode je, da se je izraz “stara Evropa” uveljavil 22. januarja 2003 – natanko pred 22 leti. Takratni ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld ga je uporabil za norčevanje iz Francije in Nemčije zaradi njunega nasprotovanja vojni v Iraku. “Ko pomislite na Evropo, pomislite na Nemčijo in Francijo. Jaz tega ne počnem, ti dve državi sta stara Evropa,” je dejal Američan.
Nemško-francoska kritika je bila takrat več kot upravičena, ugled ZDA pa je upravičeno trpel po vojni, v katero so vstopili z lažmi in prevarami. Toda danes, 22. januarja 2025, Rumsfeldov posmeh popolnoma ustreza resnici. Pod vodstvom hromih rac Scholza in Macrona sta Nemčija in Francija že dolgo videti starejši, kot sta, milo rečeno.
Optimisti bi rekli, da gre lahko od zdaj naprej le na bolje. Žal stare evropske zgodovinske knjige pravijo nekaj povsem drugega.
Vir: Marc Felix Serrao, glavni urednik NZZ Deutschland
