Piše: Dr. Metod Berlec
Tranzicijski levici je v letošnjem supervolilnem letu uspelo prepričljivo zmagati na aprilskih državnozborskih volitvah, predsedniških volitvah in na trojnem referendumu konec novembra. Njihovega zmagoslavja niso omajale niti lokalne volitve niti volitve v državni svet, kjer so politična razmerja vendarle nekoliko bolj uravnotežena, če ne že v prid desne sredine. A dejstvo je, da je tranzicijski levici s pomočjo dominantnih medijev in t. i. civilne družbe, ali kot bi rekel ekonomist Rado Pezdir, s pomočjo vzporednega mehanizma globoke države uspelo po dobrih dveh letih desnosredinske Janševe vlade v svoje roke spet dobiti izvršilno vejo oblasti. Po novem torej poleg sodne in zakonodajne veje oblasti obvladujejo še izvršilno vejo, kar pomeni, da imajo absolutno oblast. Da bo mera polna, je na predsedniških volitvah zmagala Nataša Pirc Musar, ki prihaja iz krogov t. i. rdeče buržoazije in je znana kot zagrizena jurišnica tranzicijske levice, zaradi česar so ji odpuščene vse sporne rabote, prav tako tudi njenemu možu.
Seveda absolutna (popolna) oblast kvari. Je škodljiva. Tudi zmaga z veliko prednostjo, kot jo je doseglo Gibanje Svoboda na aprilskih državnozborskih volitvah. To se še posebej kaže pri predsedniku vlade Robertu Golobu, ki si je začel domišljati, da lahko počne, kar hoče. Da je pravi sončni kralj. Da je nedotakljiv. Zato si je že takoj ob nastopu svojega mandata zamislil Službo za varovanje predsednika vlade (posebno policijsko enoto), ki naj bi delovala pod okriljem generalnega sekretariata vlade in ne bi bila podrejena policiji oziroma notranjemu ministrstvu. Spomnimo. Varovanje predsednika vlade je bilo po do zdaj veljavnih predpisih v pristojnosti policije oziroma v pristojnosti Centra za varnost in zaščito pri Generalni policijski upravi. Golobova vlada je to precej na hitro in konspirativno spremenila z vladno uredbo sredi poletja (28. julija), in kot razkriva odstop dozdajšnje notranje ministrice Tatjane Bobnar, je bilo to že vse od začetka nastopa te vlade ena od točk spora med Golobom in Bobnarjevo. Pomembno vlogo pri vzpostavitvi Golobove »pretorijske garde« (pretorijska straža so bili posebej izbrani rimski legionarji, ki so bili osebna straža cesarja in pomembnih vojskovodij) je namreč odigral nekdanji policijski specialec, zaupni Drnovškov varnostnik in na dve leti nepravnomočno obsojeni (zaradi gospodarskega kriminala) Miloš Njegoslav Milović, ki naj bi svoje zveze in ime posojal celo ruskim poslovnežem pri odpiranju podjetij v Sloveniji. Skratka človek, ki je že sam po sebi varnostno tveganje, hkrati pa je svoje usluge v preteklosti ponujal tako razvpitemu ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću kot Aleksandru Čeferinu, s katerim se je pred leti grdo razšel.
A če se vrnemo h Golobu. Kot je razvidno iz poročila, ki ga je napisal v. d. generalnega direktorja policije Boštjan Lindav, je Golob tako od Bobnarjeve kot od njega že od vsega začetka zahteval, naj nekdanjega šefa Nacionalnega preiskovalnega urada Darka Muženiča znova imenujeta na to mesto, in to kljub temu, da ga preiskuje Evropsko javno tožilstvo. Verjetno z namenom, da bi ta ustavil oziroma preprečil preiskavo Golobovih spornih poslov še iz časa, ko je bil prvi človek GEN-I. Poleg tega je zahteval, da iz službe vržeta novogoriškega direktorja policije Evgena Govekarja, ki mu očitno ni pogodu. Prav tako je od njiju zahteval, naj iz policije naženeta vodjo uprave za policijske specialnosti Martina Jazbeca, in še bi lahko naštevali. Domnevno nezadovoljen naj bi bil Golob z njima tudi zaradi tega, ker naj ne bi v zadostni meri »očistila« policije po mandatu Janševe vlade, čeprav je bila Bobnarjeva skupaj z Lindavom ena najbolj zavzetih pri »čiščenju« oziroma obračunu z domnevnimi Janševimi kadri.
Iz zgodovine je znan rek, da revolucija žre svoje otroke. Po zmagi se zmagovalci spopadejo med seboj, ker eden od njih poskuša prevzeti popolno oblast in se želi znebiti svojih najtesnejših sodelavcev, ki so mu pri vzponu na oblast pomagali. Motiti ga začnejo tudi tisti, ki se obnašajo preveč idealistično in domnevno verjamejo, da lahko delujejo strokovno in apolitično. Nekaj podobnega se dogaja pri Golobovem obračunu z Bobnarjevo. A pri tem je očitno, da ima slednja podporo zadnjega šefa partije Milana Kučana in levičarskih intelektualnih krogov, zbranih v »Forumu za demokracijo« in »Pravni mreži za demokracijo«. Krhajo se odnosi tudi znotraj Gibanja Svoboda, kar kaže izstop Marte Kos iz te kvazistranke, katere članstvo druži samo bolestno in slepo sovraštvo do prvaka SDS. A po trojni referendumski zmagi je strah pred Janšo popustil. Ne čutijo se več ogrožene, zato se začenjajo spopadati med seboj. Priča smo torej spopadu znotraj rdeče »tovarišije«. Ali kot je slikovito na Twiterju zapisal publicist Mitja Iršič: »Ne se preveč veseliti ob zadnjih novicah. Spremljate slovensko različico spopada med mafijskima družinama Gambino in Bonano. The war of 2022. Kdorkoli zmaga, ste poraženci tudi vi. Vi ste plen.«
