Sodnik Zvjezdan Radonjić: Tu gre tudi za količinske popuste. Se pravi, da če se sodnik pravočasno umiri se vse to pozabi, potem se pa zadeva nadaljuje, kot da ni bilo nič.

Sodnik Zvjezdan Radonjić, ki je v medijih dvignil veliko prahu z opozarjanjem na nepravilnosti v slovenskem sodstvu in bil tudi žrtev maščevanja, je tokrat stvar pojasnil tudi bolj podrobno: “Tu gre tudi za količinske popuste. Se pravi, da če se sodnik pravočasno umiri se vse to pozabi, potem se pa zadeva nadaljuje, kot da ni bilo nič.” A ker se Radonjić ni umiril je dobil “rdeči karton” oziroma suspenz. Obstaja namreč jasno razlikovanje med prvorazrednimi sodniki, ki si lahko privoščijo vse in drugorazrednimi, ki morajo paziti na vsako izrečeno besedo. Čas, ki ga je dal sodstvu, da se od znotraj spremeni je po njegovem mnenju potekel, o vrnitvi med sodnike pa ne razmišlja. Pridobljene izkušnje mu bodo koristile, ko se bo naslednje leto podal v odvetniške vode. 

 

V tokratni Temi dneva je novinar Luka Svetina uvodoma spregovoril: “Avgusta je veliko prahu dvignil suspenz sodnika Zvjezdana Radonjića, zaradi česar se je pričelo dogajati predodeljevanje primerov drugim sodnikom in s tem tudi ponovni pričetek nekaterih že skoraj zaključenih primerov pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Pri tem gre za doslej nepoznano prakso, saj je niti ne določa sodni red, opozarja odvetnik Blaž Kovačič Mlinar. Toda kot kaže je sodnik Radonjić velik trn v peti sodni eliti, da so za njegovo odstranitev pripravljeni kršiti celo sodne norme.” V nadaljevanju pa je Svetina še navedel, da so novinarski kolegi na spletnem portalu Nove24TV razkrili, da vrhovno sodišče ne ravna enako v vseh primerih. Sodnica Okrajnega sodišča v Ljubljani Vesna Pavlič Pivk še vedno deli pravico kot sodnica, čeprav je tudi sama v kazenskem postopku zaradi zlorabe položaja, saj naj bi kot predsednica Okrajnega sodišča zlorabljala službeno vozilo za zasebne namene. Toda v tem času se ni zgodil suspenz, kot se je to zgodilo v primeru sodnika Okrožnega sodišča Radonjića, čeravno je šlo v njegovem primeru za disciplinski postopek, ki je bil utemeljen na šibkih argumentih.

Novinar Janez Hočevar pa je ob tem dejal, da naj bi sodnica službeno vozilo zlorabila za zasebne namene, in sicer za prevoze s fitnesa v službo pa tudi s fitnesa domov. Tako je v treh letih na račun države opravila 17 voženj s fitnesa in 12 voženj domov. Primer je trenutno v obravnavi na Višjem sodišču in še ni pravnomočno zaključen. Toda kljub spornim in obremenilnim zadevam Pavličeva še naprej sodi na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Na spletni strani sodišča je mogoče videti, da je imela sodnica 7. septembra 2020 razpisanih kar pet obravnav. Stvar pa je še toliko bolj nenavadna, če se spomnimo, da je Radonjić ob suspenzu izgubil vse primere, ki so bili dodeljeni drugim sodnikom na Okrajnem sodišču v Ljubljani. A kot se kaže to ne velja za Pavlič Pivkovo, ki nemoteno opravlja svoje delo še naprej. Na tem primeru smo lahko videli, kako so nekateri elitni slovenski sodniki zaščiteni. Radonjić je sicer že večkrat javno povezoval vidne predstavnike sodne veje oblasti s silami kontinuitete in bil zato po hitrem postopku kaznovan. V studiu pa je novinar Svetina tokrat gostil prav Okrožnega sodnika Radonjića. Novinar je sodnika uvodoma vprašal kako komentira dvojna merila na Vrhovnem sodišču. Ob tem je podal primer, da je konkretno on Radonjić v suspenzu zaradi nekih očitkov, ki so na trhlih temeljih ter navedel še primer sodnice, ki ji je bila celo odvzeta imuniteta pa še vedno sodi.

Radonjić je to situacijo komentiral sledeče: “Kadar zakonodaja ni spisana kvalitetno in kadar se ne oblikuje sodna praksa, potem se lahko rešitve sprejemajo arbitrarno. Torej zakonite so, če so črne ali če so bele. Seveda, tu je celoten spekter možnih situacij zlorabe, vendar pa moram poudariti, da kadar gre za “okrajno pristojnost”, pravilo šteje nastop posledic šele s pravnomočnostjo takšne sodbe, če pa gre za okrožno pristojnost pa se šteje, da se je pričel kazenski postopek že s pravnomočnostjo. Obtožba za ta dva primera s formalno-pravnega  vidika ni utemeljena, vendar vsekakor lahko govorimo o uporabi dvojnih standardov.” Ob tem je Svetina opozoril na Radonjićevo opozarjanje na številne nedoslednosti v zadnjem času, na primer glede predsednika Sodišča Marjana Pogačnika, ob čemer je Radonjić navedel primer iz leta 2014, ko je bil sodnik hudo bolan, a se je kljub temu pojavil na Brdu pri Kranju, kjer je imel celodnevno nastopanje. Stvar je dvignila veliko prahu v javnosti, sodni faktorji pa so ugotovili, da je to nekaj hvalevrednega, če nekdo celo bolan opravlja svoje dolžnosti in koristi sodstvu.

Uradna obrazložitev za suspenz je ta, da je Radonjić preveč govoril

Vendar pa je bil leta 2018 zoper neko sodnico na Okrajnem sodišču, ki je hodila na obravnave med bolezenskim dopustom, ker je bila pod pritiskom sodnih zaostankov, uveden disciplinski postopek, “torej zaradi popolnoma istega, zaradi česar so leta 2014, štiri leta prej, slavili Pogačnika in ga kovali v zvezde.” To je po prepričanju Radonjića le eden izmed primerov. Svetina je ob tem poudaril, da je Radonjić eden redkih ali celo edini sodnik, ki je javno spregovoril o vseh teh dvojnih standardih ter nepravilnostih na sodiščih. Ob tem je sodnika vprašal ali se je zato zgodil njegov suspenz, ali gre bolj za oprostilno sodbo v primeru Milka Noviča. Po prepričanju Radonjića gre za dlje časa trajajoče zadeve. Ob tem je navedel še en primer, ko je kot Okrajni sodnik dobil negativno oceno sodniške službe, ki je bila ravno posledica opozarjanja na določene probleme. Zatem je padel v nemilost sodne stroke tudi pri zadevi Novič, ki je sprožila tudi neke druge probleme. “In če pogledate odločbo suspenzov, tam piše, da je v osnovi jedro te odločitve, kot sem to razbral, da sem prevečkrat nekaj govoril. Torej, če bi povedal enkrat ali dvakrat bi mi to dobrodušno spregledali, ker pa sem bil vztrajen, pa mi niso spregledali ničesar. Tako da, tu gre tudi za količinske popuste. Se pravi, da če se sodnik pravočasno umiri se vse to pozabi, potem se pa zadeva nadaljuje, kot da ni bilo nič.” 

“V tem primeru, če je pa sodnik vztrajen, kot tudi nekateri drugi, ne samo jaz, potem pa seveda gre v suspenz.” Ob tem je Radonjić še pristavil, da je to, da je v suspenzu, ni nič nezakonitega, je pa odločitev vsebinsko zelo dvomljiva. “Gre bolj za uporabo dvojnih meril zaradi katerih nekateri počnejo dobesedno vse kar se jim zahoče pa se jim ne bo nikoli nič zgodilo, drugi pa moramo paziti na vsako besedo.” Svetina je ob tem dejal, da se v zadnjem času ne poroča prav pogosto o primeru Noviča, ki se mu ponovno sodi ter sodnika vprašal, kako meni, da se bo primer končal, ali morda z zastaranjem primera in kakšno sporočilo bi to dalo Slovencem. “Ta primer absolutno bo zastaral, ker približno sredi oktobra pade zastavica, če se izrazim po šahovsko. Nekateri mislijo, da je to sredi decembra, kar pa ni res, ker je Višje sodišče v Ljubljani že zamejilo neko prakso, da ta Covid prekinitev ne vpliva na potek materialnih rokov. Težava pa je v tem, da se tukaj pritiska, da se to dela prednostno, da bi nastal nek vtis, da sodstvo na tem dela, in da se bo z malo sreče prišlo v nek položaj, da sodišče prve stopnje izreče neko obsodbo, po vsej verjetnosti oprostilno, in sicer tik pred zastaranjem.” Po mnenju Radonjića bi se celotna stvar lahko zaključila z obrazložitvijo, da je bil to tako ali tako njegov primer, in ker “ne zna” soditi, bi pač zaradi “procesnih zapletov” oziroma “Radonjićevih kršitev”, Noviča enostavno oprostili. Zadeva pa tako ali tako ne bi imela nikakršnega pomena, ker bo vse skupaj zastaralo, še preden pride na drugo stopnjo.

Radonjić glede Jankovića in Pavčka: v ekstremnih primerih spominja na farso

Ob tem je Svetina omenil še nekaj drugih odmevnih sodb. Okrožno sodišče v Ljubljani je na primer izdalo “sklep o odpustu obveznosti Zdenku Pavčku, nekdanjemu šefu propadlega logističnega velikana Viator & Vektor. In ko bo ta sklep pravnomočen, bo Pavček rešen 14,5 milijona evrov dolga. Vemo, da so tudi Zoranu Jankoviću odpisali kar enormen dolg v višini 29 milijonov evrov. Ko se to dogaja, kaj si Slovenke in Slovenci sploh lahko mislijo o sodstvu. Mu lahko sploh zaupajo?” Radonjić je ob tem podal še en primer iz lastnega življenja: “Prvih devet let sem delal v neki finančni ustanovi, kjer sem se ukvarjal z insolvenčno zakonodajo in smo tudi takrat že ugotavljali, da je praksa zelo nejasna, dvomljiva, in da se verjetno tudi dogajajo nekateri primeri, ko ni razsojeno popolnoma zakonito. Dogajali so se neki postopki stečajev, ko so izginjale ogromne zadeve, se selile v tujino in tako naprej. Kar pa zadeva konkretno omenjeno zadevo pa o njej ne vem nič, moram pa znova opozoriti, da je zakonodaja spisana tako, da lahko praktično o isti zadevi odločite kakorkoli, ker tudi neka sodna praksa ni izdelana pa se potem odloča glede na pritisk javnosti, kar v ekstremnih primerih lahko spominja na farso.” 

Ob tem je bil Svetina prepričan, da si javnost zagotovo ne želi, da bi dolgove Pavčku in Jankoviću odpisali, torej gre za pritiske nekoga drugega, na kar je Radonjić odvrnil, da je to kar si državljani želijo nekaj, kar se dogaja proti njihovi volji in ne morejo storiti ničesar, je pa nekaj povsem drugega. Novinar je ob tem še navedel Radonjićevo namero, da se med sodnike ne želi vrniti in ga vprašal ali bi rad postal odvetnik, na kar je ta odvrnil: “Sojenje je nekaj, kar sem zelo rad počel in mislim, da sem naredil veliko koristnega in vrednega. Tudi naučil sem se marsičesa in zahvaljujoč sodnemu sistemu osvojil neka znanja, ki jih izven sistema ne bi mogel. In s težkim srcem se poslavljam od tega okolja, saj že dolgo časa čakam, da bi se nekaj spremenilo, vendar se ne spreminja popolnoma nič. Ta nek čas, ki sem ga pustil sistemu, da se prenovi od znotraj in s tem prenovi od zunaj, je potekel in v tem sistemu ne želim več biti,” je bil še jasen Radonjić. Pogovor je zaključil s sporočilom, da marca ali aprila v prihodnjem letu odhaja med odvetnike.

Domen Mezeg