19.6 C
Ljubljana
nedelja, 26 maja, 2024

Sodelovanje in tekmovanje

Piše: Dr. Matevž Tomšič

Demokracija je sistem, ki je bistveno bolj kompleksen od njenih avtoritarnih alternativ. Temelji namreč na principih, ki niso samo različni med seboj, ampak so si nekateri celo v protislovju, kot je že pred dobrimi tremi desetletji v svojem vplivnem članku z naslovom »Three Paradoxes of Democracy« (Tri protislovja demokracije) razložil ameriški politolog Larry Diamond.

Eno od teh protislovij se nanaša na odnos med konfliktom in konsenzom. Demokracija temelji na pluralizmu, se pravi na različnosti, kar po naravi stvari predpostavlja nasprotovanje oziroma konflikt. Ljudje imajo pač različne poglede na reševanje družbenih problemov. Ti izhajajo iz različnih interesov, ki jih uveljavljajo, in vrednot, ki jim sledijo. In takisto velja za politične protagoniste, ki so nosilci teh interesnih in vrednotnih usmeritev. Zato je normalno, da si na mnogih točkah nasprotujejo. Konflikti so torej neločljiv sestavni del demokratičnega političnega življenja. Vendar pa je za to, da bi se ti konflikti razreševali na razumen in urejen način, potreben konsenz o temeljnih pravilih političnega obnašanja. To, kar je minimum, je strinjanje vseh političnih protagonistov, da je demokracija najbolj zaželen sistem, ki nima nikakršne alternative. Iz tega izhaja tudi spoštovanje demokratičnih vrednot, kot so priznavanje individualnosti, medsebojno spoštovanje in strpnost do različnosti.

Za stabilnost demokracije morata biti konfliktnost in konsenzualnost v ravnovesju. Pretirana konfliktnost lahko privede do kaosa, pretirana konsenzualnost pa pomeni izločanje kritičnih glasov.

Ko govorimo o političnem obnašanju, predvsem o odnosih med političnimi akterji, se v zvezi s tem izpostavi vprašanje razmerja med tekmovanjem in sodelovanjem. Politični boj v demokraciji pomeni tekmo za podporo volivcev, kar pride še posebej do izraza med volitvami, saj je perspektiva političnih organizacij (strank, gibanj) odvisna od tega, koliko ljudi bodo prepričale, da oddajo svoj glas zanje. A se zdi, da ljudje bolj cenijo sodelovanje v politiki. Pogosti so namreč očitki, da se politiki »samo prepirajo«, da niso zmožni »stopiti skupaj« in podobno.

Zato smo lahko v preteklih tednih poslušali pohvalne besede, kako se je ob katastrofalnih poplavah, ki so prizadele Slovenijio v začetku avgusta, »politika končno poenotila«. Ko sta predsednik vlade Robert Golob in vodja največje opozicijske stranke Janez Janša na umirjen in spravljiv način skupaj nastopila v eni od informativnih oddaj, je bilo to deležno vsesplošnega odobravanja. Začelo se je govoriti o tem, kako bo to lahko končno privedlo do zmanjšanja napetosti na slovenskem političnem prizorišču, ki neredko prerašča v odkrito sovražnost med ključnimi protagonisti. Taka »idila« pa je kmalu splahnela, ko je ob sprejemanju zakona o odpravljanju posledic nesreče prišlo do razhajanj glede načina pomoči in predvsem glede tega, kje dobiti sredstva zanjo.

Politična polarizacija je v Sloveniji dejansko zelo izrazita. Le-ta generira stalne napetosti na političnem prizorišču, zaradi česar se troši energija, ki bi jo bilo mogoče porabiti na bolj produktiven način. Še več, ta polarizacija ustvarja negativno ozračje, ki se širi tudi v druge družbene sfere. Zato so prizadevanja za zmanjšanje polarizacije in umiritev ozračja nedvomno dobrodošla. Tudi takšna simbolna dejanja, kot je bil omenjeni strpen pogovor dveh ključnih političnih voditeljev, velja pozdraviti. Vendar pa bi bilo naivno pričakovati, da bo slovenska politika kar nenadoma postala prostor strpnega in argumentiranega dialoga, kjer se bodo sprejemale tiste rešitve, ki so najboljše, ne glede na to, kdo jih predlaga. Ne nazadnje je vladna koalicija zavrnila veliko večino dopolnil, ki jih je k omenjenemu zakonu predlagala največja opozicijska stranka. Zato ni mogoče pričakovati, da ji bo slednja nehala oponirati.

 

 

 

 

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine