Pripadniki komunistične »elite« so uživali poseben status in si privoščili razkošno življenje na račun republiškega proračuna, kar je bilo v popolnem nasprotju s proklamiranimi načeli o socialni enakosti in pravičnosti, na katerih naj bi temeljila socialistična družba.
Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije je leta 2008 izdalo publikacijo z naslovom Dokumenti o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma. Prva Janševa vlada je namreč pri pregledovanju arhiva Vlade Republike Slovenije decembra 2007 med obsežnim gradivom, ki je v njem shranjeno, naletela na posamezne izredno zanimive dokumente o privilegijih, ki so jih v obdobju socializma uživali najvišji slovenski politični in državni funkcionarji. Dokumente sta zbrali Marta Milena Keršič in Neža Stres.
V nasprotju s socialističnimi načeli
Kot je uvodoma zapisano v omenjeni publikaciji, je ohranjenih razmeroma malo tovrstnih dokumentov, a si je iz obstoječih vseeno mogoče ustvariti sliko o tem, kako so pripadniki takratne politične in oblastne elite uživali poseben status in si privoščili razkošno življenje na račun republiškega proračuna, kar je bilo v popolnem nasprotju s proklamiranimi načeli o socialni enakosti in pravičnosti, na katerih naj bi temeljila socialistična družba. Ohranjeni dokumenti dokazujejo, da so politični in državni funkcionarji najrazličnejše privilegije uživali že v prvih povojnih letih, ko je v Sloveniji primanjkovalo najosnovnejših življenjskih dobrin in ko je bila splošna življenjska raven izrazito nizka.
Partija izdelala celo elaborat
Podatki, navedeni v elaboratu Življenjski standard 4-članske družine, ki ga je aprila 1951 izdelal Svet za blagovni promet LRS, nam nazorno pokažejo, kako je standard povprečne štiričlanske družine v Sloveniji leta 1951 v vseh pogledih daleč zaostajal za standardom, ki ga je takšna družina uživala leta 1939. Če se omejimo samo na prehrano, je po ugotovitvah navedenega elaborata štiričlanska družina leta 1939 v celoti pokrila potrebno kalorično vrednost, leta 1951 pa le 82,7-odstotno, kar pomeni, da je njen standard v prehrani leta 1951 zaostajal za celih 17,3 odstotka za standardom iz leta 1939. Še veliko slabše je bilo na drugih področjih. Standard v tekstilu in obutvi je npr. leta 1951 v primerjavi z letom 1939 padel za 24 odstotkov, pri kurivu pa celo za 70 odstotkov. Še veliko nižji kot v Sloveniji je bil standard v drugih jugoslovanskih republikah. Ker se je Komunistična partija oziroma Zveza komunistov Jugoslavije zavedala, da tako nizek standard pri ljudeh povzroča nezadovoljstvo, so o tej tematiki razpravljali na seji Izvršnega komiteja CK ZKJ konec septembra 1955. Nizko raven življenjskega standarda so sicer označili kot resen politični problem, vendar pa niso niti z besedico omenili visokega standarda, ki so ga v primerjavi z navadnimi državljani uživali sami.
Uživati vse do konca …
Najvišji nosilci komunistične oblasti svojih privilegijev niso nikoli postavljali pod vprašaj in se jim tudi nikoli niso bili pripravljeni odreči; uživali so jih vse do konca vladavine komunističnega režima v Sloveniji. Glede na vsebino so dokumenti razvrščeni v naslednje skupine: stanovanjski privilegiji, zdravstveni privilegiji, preskrba z živili in izbranimi pijačami ter nudenje raznih storitev, dodeljevanje dragocene stanovanjske opreme in umetnin iz Federalnega zbirnega centra Ljubljana, podeljevanje izjemnih pokojnin, priznavalnin in drugih prejemkov, ugodnosti pri preživljanju dopusta in letovanj, praznovanja življenjskih jubilejev, odlikovanja in obdarovanja jubilantov, organiziranje lova in ribolova.
Stanovanjski privilegiji
Poglejmo na primer seznam 15 dokumentov, ki se nanašajo na stanovanjske privilegije. V njih je seznam oseb, katerim so nameravali zapleniti hiše za potrebe ministrov Narodne vlade Slovenije 18. 5. 1945. Zaplenjeno vilo dr. Pojeta v Ljubljani, Cesta na Rožnik 35, so 21. 5. 1945 podarili notranjemu ministru Zoranu Poliču. Na osemstranskem seznamu inventarja v vili Predsedstva Vlade LRS v Ljubljani, Knafljeva ulica 18, lahko vidimo, kaj vse je januarja 1951 »v oskrbovanje prevzel minister za znanost in kulturo Boris Ziherl«. Dokument št. 4 je pregled potreb po stanovanjih za politične in državne funkcionarje (dokument ni popoln – manjkata 2. in 3. stran), z datumom 22. 3. 1960, kjer so navedena imena, kot so Matija Maležič, Tone Fajfar, Franc Leskovšek, Mitja Ribičič, Vida Tomšič in druga.
Dokument št. 5 je zapisnik sestanka bodočih stanovalcev in projektanta zaradi opreme stanovanj v bloku v Ljubljani, Valvasorjeva ulica 7, ki so bila predvidena za nekatere funkcionarje. 24. 3. 1960 so se namreč Vida Tomšič. Tone Fajfar, Matija Maležič, Vera Ribičič . inž. Vinko Glanz, inž. Lojzka Horvat in Karel Lavrenčič na sestanku bodočih stanovalcev in projektanta dogovarjali, kakšen luksuz si bodo privoščili, od mizarskih izdelkov do tlakov kuhinje, vzidanih omar, sten, sanitarnih predmetov, razsvetljave, televizije, dvigala, telefonov, tople vode ter centralne kurjave. Na primer: »Predvidena je instalacija za navadne in specialne telefone. Pri vhodnih vratih je predvideti hišni telefon.«
Socialisti imeli vile, gradove, lovske domove
Dokument št. 6 prinaša informacijo o upravljanju premoženja (vil, gradov, lovskih domov) Izvršnega sveta Skupščine SRS z datumom 23. 9. 1963. Dokument št. 7 je predlog pogodbe o odplačni uporabi vile »Jadranka« v Strunjanu za predsednika SAZU Josipa Vidmarja in njegovo ženo (9. 3. 1963), pod katerim je podpisan Bojan Škrk. Dokument št. 8 je odločba o dodelitvi petsobnega stanovanja s kabinetom v izmeri 168,4 m² v Ljubljani, Valvasorjeva 7, za članico CK ZKJ Zdenko Kidrič (8. 4. 1961). Dokument št. 9 prinaša odločbo z dne 4. 12. 1962 o dodelitvi stanovanjske opreme v last Zdenki Kidrič za njeno stanovanje v Ljubljani, Valvasorjeva 7, kjer sta v prilogi tudi seznam in ocenjena vrednost stanovanjske opreme, in sicer je račun znašal 3.039.663 takratnih Din. Kidričeva si je na primer zamislila spalnico na vzhodni in zahodni strani. V vzhodni je imela »dva kavča v padoku v kombinaciji z omarico in z ogledalom, dvodelno omarico s predali za perilo v padoku, dve omari za obleke z dvojnimi vrati in predali v padoku, klubsko mizico v padoku, trije fotelji v padoku, stolček v padoku, okenske zavese in dva lestenca s po petimi svetilkami.
Zdenki Kidrič še več …
Privilegirana Zdenka Kidrič – Marjeta, dekliško Armić, žena Borisa Kidriča, je vodila komunistično likvidacijsko Varnostno obveščevalno službo.
Dokument št. 10 je odločba o dodelitvi v dosmrtno brezplačno uporabo petsobnega stanovanja v Ljubljani, Valvasorjeva 7, Zdenki Kidrič in njenima otrokoma (28. 3. 1963)
Dokument št. 11 je odločba, s katero je bilo plačilo najemnine za petsobno stanovanje z garažo v Ljubljani, Valvasorjeva 7, ki je bilo dodeljeno Zdenki Kidrič, preneseno na breme vsakoletnega proračuna Ljudske republike Slovenije (20. 3. 1963). Dokument št. 12 je dokaz poravnave trimesečne stanarine za stanovanje Zdenke Kidrič v znesku 31.065,00 takratnih Din iz proračuna SRS (5. 2. 1981). Dokument št. 13 je zabeležka o dveh vilah in stanovanju v Ljubljani, ki so bili dani na izbiro Alešu Beblerju za stanovanje, po njegovi vrnitvi v Slovenijo (nedatirano). Dokument št. 14 nam priča, da CK ZSMS zaprosil Izvršni svet Skupščine SRS, da dodeli stanovanji predsedniku CK ZSMS Janezu Kocijančiču in sekretarju CK ZSMS Francu Roglju (21. 1. 1966). Dokument št. 15 pa nam daje informacijo o dodelitvi stanovanj Mihi Marinku in njegovim otrokom, Stanetu Kavčiču in otrokom pokojnega Borisa Kraigherja ter informacija o adaptaciji hiše Josipa Vidmarja (21. 7. 1978).
