Piše: Gašper Blažič
V tem mesecu se bomo spominjali 35. obletnice dogodka, ki je na ulice in trge prinesel slovensko pomlad. 31. maja 1988 je v zgodnjih jutranjih urah Udba potrkala na vrata stanovanja Janeza Janše, tedaj kandidata za predsednika ZSMS z zelo radikalnim programom, in mu odvzela prostost. Naslednji dan ga je po direktivah CK ZKS izročila varnostnim organom JLA in si skušala tako pilatovsko umiti roke v upanju, da se je s tem znebila enega nevarnejših nasprotnikov in zadovoljila apetite beograjskega vrha, ki je zahteval ukrepanje proti t. i. kontrarevoluciji. Vendar se je uštela.
Aretacija Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Davida Tasiča je sprožila nov tok dogodkov. V nasprotju s pričakovanjem tedanje slovenske partijske nomenklature dogajanje ni bilo pometeno pod preprogo, saj ga je Odbor za varstvo človekovih pravic izpostavil v javnosti. Za slovenski (in tudi jugoslovanski) partijski vrh je bilo to prvo jasno znamenje, da se ne more več sklicevati na legitimno zastopstvo ljudskih množic. Junijski in julijski protesti leta 1988 so tudi v luči priprav na spremembe jugoslovanske ustave v smer centralizma izpostavili močno pripadnost naroda vrednotam demokracije in nacionalne identitete. Seveda pa je bilo potrebno dobro leto dni, preden je bila slovenska komunistična oblast pripravljena na resno popuščanje. S svojo zvijačnostjo je dosegla kompromisno rešitev »sestopa z oblasti«, pri čemer pa je obdržala vse njene vzvode v medijih in tudi v Republiški volilni komisiji ter zadržala staro kardeljansko ureditev tridomne republiške skupščine. Hkrati pa je s tiho privolitvijo v projekt razoroževanja republiške Teritorialne obrambe skušala spodnesti prizadevanja za osamosvojitev Slovenije. Vendar je s tem, če upoštevamo mnenje enega od arhitektov slovenske obrambe Antona Krkoviča, Slovenijo dejansko pahnila v vojno.
Socializem po meri Čebin
Zaradi dogodkov, ki so pred dobrimi tridesetimi leti privedli do padca komunističnega režima in slovenske poti v samostojnost, ima danes marsikdo slabo vest. Ne samo ministrica za kulturo Asta Vrečko in njena stranka, ki se naslanja na čebinska izročila, pač pa kar celotna vlada in koalicija, pa tudi njen civilnodružbeni in medijski podaljšek, ki so zadnje čase aplavdirali ob likvidaciji komaj dobro ustanovljenega Muzeja slovenske osamosvojitve. Verjetno so mislili, da so s tem simbolično likvidirali tudi kolektivni spomin na osamosvojitev kot diskontinuiteto – in prav tu je srž nacionalnega nesporazuma glede dogodkov iz leta 1991. Komunistični vrh, ki ga še vedno zastopa nekdanji predsednik centralnega komiteja Milan Kučan, zastopa mnenje, da je osamosvojitev samo eden od (manjših) korakov na prehodu Slovenije v »novi socializem«, ki si ga je ZKS potihoma omislila že leta 1958, vendar si ga vse do smrti diktatorja Josipa Broza Tita ni upala udejanjiti. Le nekaj mesecev pred začetkom procesa proti četverici JBTZ je namreč Ljubljano obiskal tedanji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, ki je s svojim sogovorcem Kučanom očitno našel skupno točko: socializem s človeškim obrazom oz. po meri ljudi. Kaj si o takšni kvadraturi kroga (ali »lesenem železu«, kot bi dejal Jože Pučnik) misli javnost, je seveda sporočila že zelo kmalu po tem famoznem sestanku, ki je sicer sprožil precejšnje ogorčenje v beograjskih krogih, češ, zakaj se vodja svetovne velesile sploh srečuje z nekim provincialnim partijskim oligarhom, ki ni uradni zastopnik SFRJ. Kakorkoli že, partijski vrh je potreboval nekaj časa, da je sploh dojel resnost situacije, saj je sprva celo podpiral zahteve po reviziji jugoslovanske ustave in se skušal tudi delno ukloniti zahtevam Beograda, da v javni sferi pometejo s »kontrarevolucionarji«. Septembra 1989 je partijski vrh v Ljubljani pod vtisom vse bolj vročega spopada z »voždom« Slobodanom Miloševićem in dokazovanja lojalnosti svojemu narodu sprejel spremembe republiške ustave za večjo samostojnost, zaradi česar je Kučan takrat zapel »Bog živi ves slovenski svet«. To je bilo malo po tistem, ko je partijski vrh kot reakcijo na Majniško deklaracijo objavil njeno razširjeno različico, ki je obljubljala prenovljen socializem in prenovljeno Jugoslavijo. S tem je jasno namignila, da bo morebitna osamosvojitev Slovenije samo izhod v sili – kar se je tudi zgodilo, saj tega dogodka nikoli ni sprejela kot nečesa epohalnega.
Osamosvojitev pač ni Radio Ga-Ga
Jasno je torej, zakaj se je v zadnjem času s svojo »različico« dogodkov izpostavil še radijski satirik (in nekdanji spiker) Sašo Hribar, sicer kontroverzni član programskega sveta RTVS. Tega, da je v duhu svojega parodičnega izražanja zatrdil, da vojna ne obstaja, seveda sprva skoraj nihče ni vzel resno predvsem zaradi dejstva, da je bil Hribar v času osamosvojitvene vojne pripadnik TO. Šele ko se je v javno debato prek MMC RTVS vključil njegov nekdanji poveljujoči iz TO Janez Lesjak, ki je prav tako zanikal dejstvo, da je vojna bila, je stvar postala presneto resna. Skliceval se je na to, da ni bilo nobenega dokumenta, ki bi dokazoval, da je Slovenija vstopila v vojno. No, če bi takšno izjavo kateri od starešin TO oz. Slovenske vojske dal v devetdesetih letih, bi ga javnost verjetno še isti hip razglasila za dezerterja, saj je bil spomin na agresijo JLA še svež, ista JLA pa je tudi uporabljala rdečo zvezdo, simbol, ki so ga po letu 2000 začeli aktivneje častiti tudi nekateri politični akterji. Očitno je k temu pripomogel tudi psihološki efekt afer prejšnjih let (Depala vas in nato Vič-Holmec). Časovna distanca več kot treh desetletij (vmes tudi menjava generacij, pri čemer so mlajše generacije že močno indoktrinirane z odporom proti vsemu, zaradi česar je Slovenija sploh postala samostojna), pa je pripomogla k povsem odkritemu zaničevanju samega jedra slovenske ustavne identitete. To je tudi razlog, da so se agresorji, ki so leta 1991 izvajali nasilje nad komaj rojeno slovensko državo, ostali brez kazni, mnogi med njimi pa dobivajo tudi slovenske pokojnine. Izjave Saša Hribarja so dejansko simptomatične in kažejo resničnost stare (domnevno Cankarjeve) misli, da je Slovenec sam sebi največja nesreča. Če je znal Hribar doslej skozi oddajo Radio Ga-Ga ustvariti navidezno resničnost nekega (izmišljenega) dogajanja s pomočjo zvočnih efektov, je očitno tudi zmožen zanikati realno – toda v primeru osamosvojitvenega spopada ga demantirajo televizijski posnetki, fotografije itd. Skratka vse tisto, kar bi lahko postalo razstavni predmet v Muzeju slovenske osamosvojitve. A ker je omenjeni muzej Golobova vlada likvidirala z zvijačo, tako da ga je združila z Muzejem novejše zgodovine v muzej z novim imenom, se to ne bo zgodilo. Kot je nedavno opozoril eden od uslužbencev dosedanjega Muzeja novejše zgodovine, se je omenjeni muzej že do zdaj ukvarjal s prostorsko stisko, zato je vprašanje, kako bo formalno nova ustanova v istih starih prostorih (Cekinov grad) sploh našla primeren prostor za predstavitev temeljnih dogodkov slovenske osamosvojitve.
Kako nameravajo ustaviti Ruparja?
A tisto, kar oblastnike sedaj zelo skrbi, je primer Pavla Ruparja, ljudskega tribuna in civilnodružbenega voditelja, ki se je iz aktivne politike umaknil že pred več kot petnajstimi leti, zdaj pa si upa biti pred množicami in mediji tudi ranljiv, kar je jasen dokaz, da ni blefer, za katerem bi stali številni laboratoriji političnega marketinga. In tudi nima več česa izgubiti, saj je navsezadnje okusil že zapor in hudo bolezen. Če so se mu privrženci oblasti ob prvem protestnem shodu februarja letos še posmehovali, sedaj spoznavajo, da je vrag vzel šalo. Sedanji oblastni vrh s svojimi botri vred namreč spoznava, da nima več stoodstotnega nadzora nad ulico in da niti Nika Kovač niti Jaša Jenull ne moreta več zbrati tolikšne množice. Tisto, kar se je še leta 1988 zdelo nemogoče, namreč spontano zbiranje množic, se znova ponavlja in spravlja režimske medije ob pamet, saj je postalo jasno tudi to, da Rupar lahko nagovori celo precej širši krog kot leta 1992 umorjeni Ivan Kramberger, ki je prav tako nastopal kot borec za pravice malih ljudi. Zato se pojavljajo ugibanja, na kakšen način bo skušala oblastna elita ustaviti Ruparja. Če bi se slednji namreč naslanjal na preprosto socialno demagogijo, ga verjetno niti ne bi resno jemali. Vendar pa se za zahtevami po višjih pokojninah skriva zanka: Rupar namreč vedno javno pove, da obstajajo velike finančne rezerve za pokojnine, saj se ogromno davkoplačevalskega denarja pretaka v »nevladne« organizacije, ki so še lani pomagale postavljati Golobovo vlado. Tudi način nagovora je takšen, da mu ljudje prisluhnejo, da seveda ne omenjamo neposrednosti, ki nagovarja najširši krog ljudi. To pa je za Golobovo vlado že tako rekoč sod smodnika.
Dokončna rešitev upokojenskega vprašanja
Stvar pa se je dejansko še zaostrila, ko je na zadnjem shodu 3. maja letos – ko so že mislili, da se bo koncept zborovanj izpel in da bo udeležba precej manjša – Rupar povsem neposredno problematiziral napovedane zakonske spremembe v prid legalizacije evtanazije, kar sicer podpira društvo Srebrna nit, medtem ko je nekdanja predsednica tega društva Biserka Marolt Meden postala svetovalka predsednice republike Nataše Pirc Musar. Slednja je v odzivu, da bi zaščitila svojo svetovalko, neposredno priznala, da podpira legalizacijo evtanazije. Vse pod pretvezo »humanega umiranja«, češ da bi lahko tu zdravniki pomagali tudi s kakšno injekcijo. Si predstavljate to norost? Medtem ko starostniki iz držav, kjer je evtanazija že uzakonjena, dobesedno bežijo (denimo iz Nizozemske na drugo stran meje, v Nemčijo, kjer so zakonsko varni pred tem, da bi jih kdo »pomotoma« evtanaziral) in ko je že znano, kakšne zlorabe lahko prinese takšen projekt, se naša oblastna elita ogreva prav za to nesrečno Mengelejevo dediščino. In predsednica republike seveda podpira to norost, Po njeno pomeni to uresničevanje človekovih pravic, da bi zdravniki, ki so po Hipokratovi prisegi dolžni varovati življenje, sedaj tega uničevali.
Vendar tu zgodba šele dobiva pravo dimenzijo. Očitno se je vladajoča elita že zdavnaj odločila za »dokončno rešitev upokojenskega vprašanja«. In bog ne daj, da bi se kdo spotaknil ob njihove »humane« načrte, kaj šele da bi jih povezal s prakso nacistične ideologije. Doslej so lahko svoje resnične namene zakrivali s »cesarjevimi novimi oblačili«, češ gre za humanost, pravico do svobodnega umiranja in podobno. Zato se je politični eliti tako mudilo z demoliranjem zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet po več kot dvajsetletnih prizadevanjih. Ko bo (če bo – in upam, da ne bo) evtanazija uzakonjena, bo zakon o dolgotrajni oskrbi postal odveč. Tudi zato je sledil izjemno nervozen odziv vseh treh predsednikov, predsednika vlade in dveh predsednic, češ da gre za Ruparjeva zavržena dejanja in širjenje sovraštva. Kot da bi hoteli demantirati Ruparjeve pozive k povezovalnosti?
Dovolj je sprenevedanja in preusmerjanja pozornosti!
Zakaj torej toliko gneva ob reakciji na zadnji Ruparjev govor – in to s strani treh najvišjih političnih funkcionarjev? Najprej zato, ker je Rupar naglas povedal, da je cesar nag. In te resnice seveda vladajoči niso mirno prenesli, ampak so se odzvali s svojimi značilnimi floskulami o sovražnem govoru in se seveda odločili, da dialoga z upokojenci ne bo. Prva je svoj termin srečanja z Ruparjem odpovedala predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič in s tem samo ponovila to, kar je storil egiptovski faraon, ko ni hotel spustiti Izraelcev iz suženjstva. In če takšno držo primerjamo s partijsko držo iz leta 1989, lahko ugotovimo, da se je Kučanova ZKS obnašala precej bolj pragmatično. Z drugimi besedami: oblastna aroganca, ki jo je po zadnjem protestnem shodu pokazal slovenski politični vrh, bo na koncu pokopala prav iste nosilce oblasti.
In tudi Rupar političnemu vrhu ni ostal dolžan, saj gre po njegovem pri sklicevanju na »sovražni govor« za taktiko preusmerjanja pozornosti z bistvenih problemov. »Če mi očitate sprevrženost, povejte mi, kaj je bolj sprevrženega od odpovedi službe 120 delavcev SCT strojegradnje ter sprivatizirati in prodati premoženje, kupiti rolls roys in se z njim ‘voziti med odpuščenimi in jih spraševati, kako živijo. Kaj je bolj sprevrženega, kot iz Gen-I pobrati milijone in si še dovoliti razpravljati o DVEH MILIJONIH NAGRADE pri izgubi tega podjetja v višini 300.000 milijonov? Kaj je bolj sprevrženega od poleta z našim letalom na Dunaj in afne guncat v Afriko za naš denar, brez učinka, ker je bil že vnaprej znan, ZRAVEN PA PUSTITI UPOKOJENCE Z 250, 400, 600 evri stradati in životariti? In kaj je bolj pokvarjenega, kot očitati nekomu SOVRAŽNI GOVOR, ko vam to pove po pravici resnico, medtem ko tiste, ki so vam blizu, za veliko bolj sramotna dejanja nagrajujete?« je med drugim zapisal v odzivu. S tem je dal tudi javnosti poduk, da je dovolj sprenevedanja in preusmerjanja pozornosti.
(Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 11. maja 2023)
