Piše: Bogdan Sajovic
Obglavljenemu velenjskemu Titeju so glavo sicer pritrdili nazaj, a levičarji še vedno spletna omrežja neumorno zasipajo s traktati, ki slavijo Broza kot simbol možatosti, herojstva in pokončnosti. Hej, ta tip je bil množični morilec, bandit in še ovaduh za nameček.
Pred leti je bilo objavljeno poročilo o informativnem pogovoru, ki ga je »največji sin vseh naših narodov in narodnosti« imel na sedežu NKVD v Moskvi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Broz je v tem pogovoru kot vohune, kontrarevolucionarje, izdajalce in teroriste označil celo vrsto ljudi, začenši s svojo ženo Lucijo Bauer in svojo nekdanjo ženo Pelagijo Belousovo, nato pa denunciral celoten dvajsetčlanski centralni komite jugoslovanske komunistične partije na čelu z generalnim sekretarjem Milanom Gorkićem (ki mu je potem poniglavo posvetil ulice v več jugoslovanskih mestih; v Ljubljani jo imamo še vedno) ter skoraj vsakogar, ki se ga je spomnil. Dobesedno, saj je na koncu pogovora ponižno zaprosil oficirja NKVD, naj ga spomni, če je koga pozabil navesti. Bil je med približno petdesetimi jugoslovanskimi komunisti, ki so ostali na prostosti, osemsto pa jih je dobilo kroglo v glavo oziroma so pristali v sibirskih gulagih, ki so jih le redki preživeli.
Broz je od Stalina kot nagrado za svoje ovaduštvo dobil izpraznjeni položaj generalnega sekretarja jugoslovanske partije, naziv »najmilejšega sina« in je stopil na pot, ki ga je pripeljala na neslavni seznam najhujših množičnih morilcev. Če je za slovenske levičarje takšna zahrbtna, ovaduška, strahopetna in amoralna pokveka simbol pokončnosti in herojstva, je to seveda njihova stvar, ampak naj ga slavijo doma. Normalni pa menimo, da je naša domovina prelepa, da bi jo kazili spomeniki, ki slavijo takšno človeško spako …
