Piše: Gašper Blažič
V zadnjem času so se znova okrepile zahteve po izstopu Slovenije iz zveze Nato. Tu in tam naletimo tudi na stališča, da smo za Zahod samo »drobiž« in da za nas še nikoli ni nič koristnega naredil, leta 1991 naj bi celo preprečeval osamosvojitev Slovenije.
Pa je temu res tako? Leta 1991 smo bili sicer res deležni velikega nezaupanja evropske in ameriške politike, ki je želela obdržati enotno Jugoslavijo. Razlogi so bili večplastni, saj v dobi, ko se je Evropa združevala, nihče ni hotel dobiti cel kup novih držav in s tem tvegati krepitve separatističnih teženj v nekaterih evropskih regijah (Baskija, Katalonija, Škotska …). Povrh vsega so se na Zahodu bali razpada Sovjetske zveze na krvav način ter možnega vzpona skrajnežev, ki bi Zahod izbrisali z jedrskim orožjem. Mnogi so se s strahom ozirali v Litvo, kjer je sovjetska vojska ovirala nastanek novih samostojnih držav ob Baltiku, ZDA pa je pozornost usmerjala predvsem k vojaški operaciji v Perzijskem zalivu, kjer se je spopadala z iraškim režimom Sadama Huseina.
Poteptana samoodločba?
Ne glede na znano načelo ameriškega državnika Woodrowa Wilsona o samoodločbi narodov iz leta 1919 ter ponovitve te zaveze na sovjetsko-ameriškem vrhu na Malti konec leta 1989 (kmalu po padcu berlinskega zidu) je zahodna surova realpolitika leta 1991 v ospredje postavljala svoje lastne interese, zato so na slovenski plebiscit konec leta 1990 gledali s precejšnjim pridržkom, češ da gre za operetno dogajanje in bo Slovence kmalu minila dobra volja po trganju vezi z Jugoslavijo. Vendar je Slovenija imela po eni strani ugoden položaj – bila je edina republika SFRJ, ki ni mejila na Srbijo, hkrati pa edina, ki je na kopnem mejila na države Zahoda (Avstrija, Italija) in zaradi tega predstavljala pomembno prometno žilo. Povrh vsega tudi ni imela večjih središč z avtohtonim srbskim prebivalstvom (razen nekaj malih vasi v Beli krajini ob Kolpi), ki bi bila pod vplivom propagande KOS JLA – na Hrvaškem so uporniki začeli dvigovati glave že leta 1989, dobro leto dni pred »balvan-revolucijo« v Kninu. Navsezadnje je stara Ustava SR Hrvaške iz leta 1974 iz »varnostnih razlogov« določala, da je SR Hrvaška država Hrvatov in Srbov na Hrvaškem. Torej dvonacionalna republika.
Kljub temu razen posameznih državnikov, ki so pokazali naklonjenost do slovenskih teženj – denimo avstrijski zunanji minister Alois Mock – Zahod ni pokazal velikih simpatij do naroda, ki je s plebiscitom uresničil pravico do samoodločbe, ki je bila zapisana celo v jugoslovanski ustavi. Ne glede na to, da je plebiscitu praktično takoj sledil vdor Miloševićevega režima v jugoslovanski finančni sistem, kar je spodneslo samozavest jugoslovanskega premierja Anteja Markovića (sicer Hrvata iz Konjica), je Zahod verjel, da lahko s finančno pomočjo podpre Markovićev projekt prehoda iz socializma v tržno gospodarstvo, ki bi narode v Jugoslaviji bolj povezalo. Seveda je tovrstnemu finančnemu podkupovanju že v začetku leta 1988 z znamenitim govorom v Svetu Evrope oporekal France Bučar in si s strani režima prislužil zloglasni naziv »narodni izdajalec«. Marković je bil dejansko omajan že sredi leta 1990, ko je vodenje jugoslovanskega predsedstva prevzel trdolinijaš Borisav Jović namesto liberalnega Janeza Drnovška, a očitno so si naivni zahodnjaki zatiskali oči, da bo Miloševićev angažma pomagal ohraniti enotno Jugoslavijo.
Preslišano opozorilo Jamesa Bakerja
Junija 1991, komaj nekaj dni po tistem, ko je Marković odnesel pete iz Slovenije, kjer je poslancem republiške skupščine zaradi nepošiljanja nabornikov v JLA požugal, da bodo »namesto po demokratizaciji posegli po nekih drugih sredstvih«, je v Beograd tako rekoč »prifrčal« vodja ameriške diplomacije James Baker iz administracije predsednika Georgea Busha starejšega. Očitno je moral podpreti trda stališča veleposlanika Warena Zimmermanna in hkrati dati tudi signal Bruslju, da je Evropska skupnost s svojim nasprotovanjem separatizmu in secesionizmu na pravi poti. Prav to so želeli slišati tako Marković kot Jović, Milošević in celoten jugoslovanski državni vrh. Baker je na trd način sporočil, da priznanja nove države Slovenije ne bo, so pa v generalštabu, kjer so samo še odštevali dneve do dneva D za otvoritev akcije »Okop«, preslišali njegovo opozorilo, da enotnosti države ne morejo doseči s silo, pač pa po liniji demokracije in spoštovanja človekovih pravic. Predsedstvo SFRJ je bilo tisti čas že dober mesec obglavljeno, generali so svoje upe polagali v Markovića, ki je nekaj dni kasneje poskrbel za sprejem odloka o »neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehodu državne meje in gibanju v obmejnem pasu«. To je bila sicer pisna odobritev za nastop armadnih enot.
Ne glede na svojo siceršnjo načelno nasprotovanje osamosvojitvi in hkrati obljubi, da bodo Jugoslavijo pustili pri miru, pa so Američani vendarle malo pred slovensko osamosvojitvijo začeli usmerjati nekatere svoje enote bližje Sloveniji, tudi letalska baza v Avianu je dvignila stopnjo pripravljenosti. Sosednje države so okrepile vojaško varovanje v bližini meje s Slovenijo. V Ljubljano je inkognito pripotoval tudi ameriški vojaški ataše. Ko je prišlo do prvega streljanja in ko so začela nastopati bojna letala, so uvideli, da je vrag odnesel šalo ter začeli usmerjati svoje vohunske satelite na zelo določeno točko Slovenije: Jedrsko elektrarno Krško. Obveščevalci so takrat pod krinko pokrili praktično celotno Posavje in skoraj nevidno spremljali dogajanje od blizu. Naj spomnimo, da je bila JE Krško sicer edina elektrarna takšne vrste v Jugoslaviji, bila pa je precejšnja kost v grlu Avstrijcev, ki so že pred tem terjali njeno zaprtje. Zlasti po černobilski nesreči.
Kako so zahodnjaki od blizu opazovali Krško
Prav možnost novega Černobila pa je Evropo še posebej skrbelo, ko so se 2. julija 1991 v zgodnjih jutranjih urah spopadi med kolono majorja Boška Prodanovića ter pripadniki slovenske TO začeli v Krakovskem gozdu, le nekaj kilometrov od Krškega. V tem času je JLA znova posegla po vojaškem letalstvu tudi čez dan, med drugim je napadla tudi most med Čatežem in Brežicami. Letala so nizko preletavala območje jedrske elektrarne že dan prej. Obstajala pa je tudi bojazen, da bi kolona prišla za hrbet enoti TO, ki je obkrožila letališče Cerklje ob Krki, vsega pa je bilo konec, ko je bila kolona dokončno premagana pri Prilipah. JE Krško je že dan prej prešla v stanje hladne zaustavitve, Natovi obveščevalni sistemi pa so jo budno nadzorovali, tudi zaradi govoric, ki jih je za potrebe psihološke vojne širila KOS med ljudmi, da bi lahko prišlo do samomorilskega napada (kamikaze).
Tisti dan je bilo sicer ponovno razglašenih največ alarmov za nevarnost zračnega napada, tako rekoč po celi državi. V Ljubljani je eno od letal prebilo zvočni zid, eden od pilotov pa je pristal v Avstriji in se predal. Zaradi poročil o vojaškem puču v Beogradu so bili zahodni obveščevalci še bolj pozorni na dogajanje na območju Krškega. Zvečer je imel na televiziji glavni načelnik generalštaba Blagoje Adžić zloglasen nastop, v katerem je zagrozil s totalno vojno. Bilo je jasno, da po odpovedani akciji za nedeljo, 30. junija 1991 pripravljajo novo letalsko operacijo, ta čas pa so v Srbiji že razglasili splošno mobilizacijo, dolga kolona vojaških vozil pa je iz Beograda preko severne Hrvaške krenila v smer proti Sloveniji, kar je še povečalo skrbi Zahoda. V tem času se je dogajala še ena zelo napeta drama in sicer v Mokronogu, kjer je imela JLA ogromno skladišče goriva, celo več milijonov litrov ga je bilo. Skladišče so obkolili pripadniki TO, saj je bilo ključno za preskrbo enot z gorivom, Dragomir Grujević pa je, ko je huje ranil nadrejenega Branimirja Furlana, tri dni grozil z razstrelitvijo skladišča, kar bi izbrisalo ves Mokronog z okolico.
Klici v Beograd: “Če to naredite …”
Jasno pa je, da je Zahod stavil najprej na diplomacijo, tudi takšno z grožnjami. Že dva dni prej je poslal močno sporočilo Anteju Markoviću, naj ne spusti letal na slovenske kraje. Ker načeloma ni imel načrta za vojaško posredovanje, je bil primoran v to, da je povišal stopnjo pripravljenosti letalske baze Aviano. CIA je zadevo okoli Nuklearne elektrarne Krško (NEK) ocenjevala kot eno največjih geopolitičnih in ekoloških groženj, vendar pa ni verjela, da bi jo namensko bombardirali, prej bi se lahko zgodila nesreča ali kakšna posamična sabotaža. Skrbeli so jih predvsem nekateri radikalizirani (in zaradi slovenskega odpora frustrirani) piloti, ki bi lahko vendarle poškodovali infrastrukturo, potrebno za zunanje elektroenergetsko napajanje elektrarne, ali celo napadli samo elektrarno. Če bi prišlo do poškodbe jedrske elektrarne z izpustom radioaktivnega oblaka, bi bil precejšen del Evrope neposredno ogrožen. Že tako ali tako so imeli Avstrijci praktično neposreden kontakt s spopadi na območju Radgone (Bad Radkersburg) nasproti Gornje Radgone, ki je bila tisti dan zaradi streljanja tankov in letal povsem potolčena.
Prav s tem razlogom so Američani 2. julija 1991 zvečer, po Adžićevem govoru, začeli s klici v Beograd in poleg Markovića ter zunanjega ministra Budimirja Lončarja kontaktirali tudi generalštab. Pri tem so ukazali takojšnje prenehanje aktivnosti letalstva, v nasprotnem primeru bi lahko Natovo letalstvo napadlo vojaško infrastrukturo ZDA. Generali so spoznali, da bi lahko v roku nekaj ur izgubili praktično vsa letala, zato od 3. julija dalje ni bilo več resnejših letalskih akcij na območju Slovenije. Očitno je bila tudi težava z vojaškim pučem hitro rešena, predsedstvo SFRJ pa je vzpostavilo nadzor. Se je pa začelo spreminjati tudi prej trdo stališče do Slovenije v Beli hiši ter State Departmentu. Državni sekretar James Baker je zadeve komentiral: »Kaže, da bo treba Slovenijo izpustiti iz Jugoslavije.«
Predsedstvo SFRJ izda ultimat v osmih točkah
Na terenu je prišlo do dokončne zmage Slovenije. Znamenita »Prodanovićeva« kolona (bolje rečeno: njen ostanek) se je nato začela umikati iz Krakovskega gozda v smer proti Bregani, saj je od tam pričakovala pomoč, vendar so njene ostanke nevtralizirali 3. julija, poveljnika pa so aretirali na meji s Hrvaško, na smučišču Planina v Podbočju. Sreda, 3. julij 1991, zjutraj je tako prinesla mirnejše dogajanje. Je pa predsedstvo SFRJ skušalo utrditi vtis, da armada deluje pod njegovim vodstvom, in je slovenskemu vodstvu poslalo ultimat v osmih točkah, ki bi jih morala Slovenija izpolniti do 7. julija 1991 ob 24.00. Dejansko je podobno sporočilo do Slovenije iz predsedstva SFRJ prišlo že v ponedeljek, 1. julija, a tri dni kasneje nekoliko bolj sistematizirano.
Zahteve so bile naslednje:
- Takojšnja in brezpogojna prekinitev ognja ter ustavitev vseh sovražnosti (s strani slovenskih sil).
- Takojšnja deblokada vseh objektov in vojašnic JLA v Sloveniji ter vzpostavitev normalne oskrbe z vodo, elektriko in hrano.
- Izpustitev vseh zajetih vojakov, zveznih miličnikov in častnikov JLA ter njihova vrnitev v matične enote.
- Predaja vseh mrtvih in ranjenih pripadnikov JLA najbližjim vojaškim enotam ali bolnišnicam.
- Umik enot slovenske Teritorialne obrambe v njihove mirnodobne objekte in skladišča.
- Vzpostavitev prejšnjega stanja na državnih mejah Jugoslavije, kar je pomenilo, da bi morala Slovenija mejne prehode in carino vrniti pod nadzor zveznih organov.
- Omogočanje nemotenega premika in delovanja enot JLA po slovenskem ozemlju.
- Nadaljevanje pošiljanja slovenskih nabornikov na služenje vojaškega roka v zvezno armado JLA
Iz teh točk je bilo razvidno, kot da se plebiscit in razglasitev samostojnosti nista zgodila. Jasno je bilo, da je slovensko vodstvo takšno zahtevo zavrnilo. Navsezadnje so se takrat že začele priprave na pogajanja na Brionih. Tik pred brionskimi pogajanji sta v Ljubljano priletela člana predsedstva SFRJ Vasil Tupurkovski in Bogić Bogičević, kar sicer ni imelo bistvenega vpliva na slovenski sprejem zahtev iz ultimata, sta pa nekoliko ublažila pritisk. Armada je sicer še vedno »brusila nože«, a na terenu je bila poražena. Končen izid brionskih pogajanj pa je bil za Slovenijo vendarle precej ugodnejši od tega, kar je zahteval omenjeni ultimat v osmih točkah.
Kakorkoli že, Slovenci smo bili v tistih nevarnih dneh dejansko obvarovani številnih črnih scenarijev.
