Ste danes že prišli v službo? Veliko prometa? Ogromno odprtih zadev, razmetanih okoli računalnika? Komaj čakate, da bo 15. v mesecu, da na račun dobite tiste evre, ki ste jih na prostem trgu pridelali kot dodano vrednost?
Nekaterim ni tako hudo kot vam. Recimo Heleni Milinković. Helena pride v službo, se brez težav prebije mimo gverilcev, ki patruljirajo pred stavbo RTV, iščoč Jožeta Možino, ki gre čez prehod za pešce, spije kavo, se zazre skozi okno (ali pa morebiti v sliko maršala Tita, ki visi na steni) in začne … delati … Ko rečem delati, mislim na aktivistično politično motivirano iskanje taktik, kako z lažnim moraliziranjem in doktrino kolektivne krivde normalizirati kulturni in nacionalni marksizem ter z njima povezano politiko odprtih mej. Helena ni na trgu. Heleno plačujemo mi vsi. Vsak mesec. Če imamo televizijo ali je pa nimamo. Njena služba je varna ne glede na to, kako bo s kakšnim novim prispevkom v obup spravila splošno populacijo, in ne glede na to, koliko ljudi bo njene stvaritve sploh gledalo. 800.000-krat 12,75 evra je zagotovljeno.
Spet aktivistično Zrcalo tedna
Ja, spet se je zgodilo aktivistično Zrcalo tedna. Ta oddaja, v kateri nam je nekoč o dogodkih in odmevih preteklega tedna govoril komunistični politkomisar stare šole Jurij Gustinčič, ki pa je vendarle znal biti bolj objektiven, kot je na zadnjo nedeljo pred začetkom študentskega leta zmogla Helena Milinković.
Ko se povzetek tedna začne s črno-belimi liki, »ohromljenimi od mučenja«, ki jih riše izgnani sirski umetnik Nadžah al-Bukaj, že veste, da se lahko nadejate porcije levičarske lekcije iz humanizma, morale in etike, ki bo sledilo. Helena ne razočara. Zaradi uničenja na Bližnjem vzhodu nas bi moralo biti KOT ČLOVEŠTVO sram, izjavi. Levičarji so torej že preskočili stopnjo valjenja krivde na zahodno civilizacijo. Zdaj smo krivi kar vsi ljudje. Ker obstajamo. »Kje je usmiljenje!« grmi Helena. Združeni narodi so postali »jetniki nacionalističnih politik«, joka (ker veste, združeni NARODI pred begunsko krizo in pred Trumpom niso imeli nič opraviti z nacionalizmom, saj so bile vključene članice prepričane, da so v resnici združene plemenske skupnosti ameriških domorodcev, ki živijo v trajni harmoniji …)
Živela, Severna Koreja!
Potem pa se začne. Pot v Pjongjang. Pjongjang ni le mesto 200 kilometrov oddaljeno od 38. vzporednika. Pjongjang je tudi na Kolodvorski 2 do 4 v Ljubljani. Helena Milinković v stilu slavne severnokorejske bombastične napovedovalke Ri Čun-he pove, da je Donald Trump sovražnik številka 1 Združenih narodov. Prav ste prebrali. Neuradni vodja svobodnega sveta, predsednik naše največje ZAVEZNICE (ja, zaveznice, saj vem, da socialisti živijo še v času antiimperialistične fronte, zato jih je treba na to dejstvo neprestano opozarjati), je sovražnik številka 1 Združenih narodov. Zakaj že? Bojda zato, ker se je posmehoval mednarodnemu pravu in teptal mednarodna pravila, je zatrdila Helena. Najprej me je ob njenih besedah postalo strah, da je vojska ZDA v preteklem tednu, ne da bi se jaz tega zavedal, vdrla na ozemlje Kanade in si jo želela priključiti v nekakšnem severnoameriškem anschlussu. Ampak ne − Trump je le dejal, da bodo (denarno) pomoč dajali le državam, ki ZDA spoštujejo in so njihovi prijatelji in da si morajo zavezniške države same doplačevati za svojo obrambo. Pa še, da bodo izstopile iz Sveta za človekove pravice in se bodo vanj vrnile, ko bodo uveljavljene prave reforme znotraj organizacije, prav tako pa ne bodo priznale mednarodnega kazenskega sodišča. Zaradi teh izjav mednarodnega suverena najmočnejše države na svetu je predsednik Trump sovražnik št. 1. Ker ne želi palestinskim teroristom pošiljati milijard, ki, namesto da bi pomagale obubožanem ljudstvu, poniknejo globoko v pore skrajnega gibanja Hamas, in zato, ker si želijo večje participacije lastnih zaveznikov v natu, pa zato, ker ne želijo sodelovati v farsičnih svetovih in na sodiščih, kjer bodo samodržci, verski despoti in afriški poveljniki vojaških hunt sedeli za isto mizo z zahodnimi voditelji in čomskistično kazali na nas, »nekdanje kolonialiste«, kot jedro vsega svetovnega zla. Očitno me na faksu niso dovolj naučili pri predmetu mednarodno javno pravo, če sem preslišal, da je zavračanje sodelovanja v mednarodno organiziranih sodnih institucijah kaznivo.
Napadi na ZDA
Gremo naprej. Premeteno montažo, kjer Helena govori o tem, kako ljudje vedno bolj trpijo, zadaj pa se rolajo slike turškega samodržca, palestinskih teroristov in kratka reportaža o gverilskem filipinskem divjaku Duterteju, zopet prekine Trumpov govor v GS ZN (saj veste, v smislu – poglejte si ta niz diktatorjev) in Helenino severnokorejsko grmenje: »Ameriški predsednik Trump, ki je s svojimi politikami ogrozil svetovni red in ameriško demokracijo, je spet tvegal v generalni skupščini …« Kaj je tvegal?? Spet mi je pošla sapa. Je napovedal vojno Iranu? Severni Koreji? Socialističnemu samodržcu v Venezueli? Ah ne … le pohvalil se je, da je njegova administracija v dveh letih naredila več kot katerakoli administracija v zgodovini ZDA. Aha – morda je Trump res grandiozen, ampak nihče mu ne more oporekati, da je pod njegovim vodstvom ameriško gospodarstvo eksplodiralo, da je Kitajce uspešno spravil nazaj za pogajalsko mizo v zvezi z mednarodno trgovino in da je danes človeštvo najdlje oddaljeno od pol stoletja grozeče vojne na Korejskem polotoku. Koliko ima za to zasluge njegova administracija, je stvar debate, vsekakor pa je škandal, da napovedovalka davkoplačevalsko plačane televizijske hiše našega najpomembnejšega zaveznika povsem neargumentirano (in glede na videomontažo tudi povsem nekoherentno) označi za grožnjo svetovnemu redu. V čigavem interesu? Vsekakor ne v interesu slovenskih podjetnikov, ki sodelujejo z družbami iz ZDA. Vsekakor ne v interesu naše države, ki je že tako izgubila velik del zahodnozavezniških geostrateških adutov, odkar so medije prevzeli levičarski skrajneži kot Helena, zunanjo politiko pa oportunistični rusofili kot Karl Erjavec. Zakaj svetovna javnost molči, se sprašuje Helena. Morda zato, ker nima kaj posebnega povedati …
Več v tiskani izdaji nove številke revije DEMOKRACIJA.
