Simpozij 1942 – začetek obglavljanja slovenskega naroda: Človekovo življenje za komuniste ni imelo pomena

Piše: Sara Kovač (Nova24TV)

“Komunistična partija, ki je povsem obvladovala OF, je bila pred vojno ilegalna stranka, ob začetku vojne je imela le 1280 članov. Bila je torej prešibka, da bi se lahko sama uveljavila ali se celo sklicevala na voljo ljudstva, zato je potrebovala ‘zaveznike’,” je na simpoziju z naslovom “1942 – začetek obglavljanja slovenskega naroda” poudarila zgodovinarka dr. Tamara Griesser-Pečar in dodala, da kdor želi zgodovinsko in pravno presojati razmere v Sloveniji med II. svetovno vojno, si mora odgovoriti na vprašanje, kot je, kako je sploh prišlo do tako usodne razdelitve med Slovenci, ki še dandanes vidno hromi politiko. 

Po besedah dr. Tamare Griesser-Pečar je potrebno vzeti v obzir dve ravni dogajanja. “Na eni strani so slovensko ozemlje zasedli trije okupatorji, na drugi pa je prišlo do boja med Slovenci samimi, ker so komunisti neposredno povezovali upor proti okupatorjem z bojem za revolucijo in nov socialistični red”. Ni šlo le za boj proti okupatorju, temveč za nov družbeni red, ki pa si ga večina sploh ni želela.

Po besedah Griesser-Pečarjeve je zelo pomembno vprašanje, kako in zakaj je sploh prišlo do usodnega razkola, in kakšno vlogo je pri le tem imela Osvobodilna fronta (OF). Poudarila je pomen odlokov, ki so bili sprejeti 16. septembra 1941 na tretjem zasedanju vrhovnega plenuma OF. “O upravičenosti in spoštovanju odlokov do konca 90. let niso dvomili niti slovenski pravniki niti zgodovinarji. Ko sem to storila v ekspertizi za obnovitev procesa proti škofu Rožmanu, mi je zgodovinar Janko Pleterski očital hudo nekorektnost in pozval pravnike, naj te odloke preiščejo s pravnega vidika,” je po poročanju Družine izpostavila zgodovinarka.

Šlo je za tipičen primer zlorabe prava
Tako sklep slovenskega narodnoosvobodilnega odbora kot tudi zaščitni odlok sta bila po oceni dr. Lovra Šturma že ob nastanku v očitnem nasprotju “s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi, pravnimi načeli, ki jih je človeštvo strnilo v obliki kodeksa etičnih vrednot in pravil družbenega sožitja”. Šturm je izpostavil, da gre za tipičen primer zlorabe prava. Akta namreč nista nastala z namenom, da bi prišlo do postavitve svobodne družbe in zagotavljanja svobode, ampak z namenom ustrahovanja ljudi. To je omogočilo tudi samo izvedbo komunistične revolucije in vzpostavitev totalitarnega sistema pod vodstvom komunistične partije.

Zgodovinarka je glede sklepa Vrhovnega plenuma OF, s katerim je prišlo do preimenovanja v narodnoosvobodilni odbor, izpostavila, kako usoden je bil sprejem 2. člena tega sklepa. Ta se je namreč glasil: “Slovenski narodnoosvobodilni odbor za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Vsako organiziranje izven okvira OF slovenskega naroda je v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo.” Po navedbah Griesser-Pečarjeve so komunisti s tem utemeljevali monopol in vrhovno oblast.

Komunistična partija je potrebovala ‘zaveznike’
“V vojnem času ni bilo volitev in edini izvoljeni predstavniki so bili tisti pred vojno. OF torej ni zastopala večinske volje prebivalstva, čeprav je bila velika večina ljudi do okupatorja sovražno razpoložena,” je izpostavila zgodovinarka in pojasnila, da je bila pred vojno komunistična partija ilegalna stranka, na samem začetku vojne pa je imela ta 1280 članov. “Bila je torej prešibka, da bi se lahko sama uveljavila ali se celo sklicevala na voljo ljudstva, zato je potrebovala ‘zaveznike’,” je ob tem poudarila in spomnila, da je bilo “vsakomur, ki je nasprotoval načelom OF, ki so jo vodili komunisti, odrečena pravica, da se izven OF organizira proti okupatorju”.

Griesser-Pečarjeva je izpostavila, da je imel zaščitni odlok dalekosežne posledice. Slednji je namreč poskrbel za uvedbo strogega disciplinskega in kazenskega sistema, ki je predstavljal “temelj revolucionarnega sodstva vse do uredbe vrhovnega štaba 24. maja 1944 o vojaških sodiščih, ki je stopil v veljavo konec avgusta istega leta”. To je komunistom predstavljalo formalno osnovo za teroriziranje in ubijanje državljanov, ki se niso podvrgli sklepom OF oziroma komunistične partije. “Z odlokom naj bi slovenski narodnoosvobodilni odbor prevzel kazensko oblast, legitimiral naj bi likvidacije Slovencev, ki niso sledili načelom, ukazom in zapovedim OF oz. partije; z njim je bilo mogoče neljube nasprotnike razglasiti za izdajalce in jih obsoditi na smrt,” je še dodala.

Smrtna kazen pa ni grozila le tistim, ki so narodne sile mobilizirali proti OF, ampak tudi tistim, ki so delovali izven OF. “Vse dejavnosti, torej tudi odpor proti okupatorjem, so bile potemtakem sebične in usmerjene proti narodni osvoboditvi, če se niso dogajale v okviru OF,” je opozorila in dodala, da se je od jeseni 1941 razvijala raven komunistične revolucije in protikomunistični odpor, ki so ga v glavnem vodili predstavniki predvojnih legalnih strank. “Vzporedno z vojno tujih sil proti Jugoslaviji in s tem proti slovenskemu ljudstvu je izbruhnila tudi državljanska vojna Slovencev proti Slovencem. Prilaščanje monopola oziroma izključne pravice OF do odpora je zastrupilo ozračje med Slovenci v času, ko bi bilo nujno združevanje vseh sil proti okupatorju, tako socialističnih kot krščanskih in liberalnih. Zato so odloki 16. septembra formalni začetek državljanske vojne,” je poudarila.

Novinar na javni RTVS in zgodovinar dr. Jože Možina je izpostavil, da če je leto 1941 začetek upora proti okupatorju, velja leto 1942 za začetek upora proti revoluciji v osrednji Sloveniji. Po besedah Možine se leta 1942 na ozemlju današnje osrednje Slovenije razmahnil slovenski razkol. Najhujše je prihajalo. “Prav v občinah, ki so se uprle partizanskemu gibanju, je bilo ob razpadu Italije visoko število žrtev, sploh pa je do prave kataklizme prišlo ob koncu vojne, ko so komunistične oblasti v teh občinah pomorile velik del fantov in mož.”

Gre za daleč najnasilnejšo grupacijo v slovenski zgodovini
Kot pravi Možina je boljševistična Sovjetska zveza predstavljala zlagan vzor, saj so komunisti revolucijo izvajali s pomočjo lastne metode. “Pobudnik in utemeljitelj ‘druge etape’ je bil Edvard Kardelj, prvi človek slovenske partije. Nekateri njegovi zapisi iz sredine leta 1942 predstavljajo verjetno najbolj brutalno in cinično izrazoslovje iz časa vojne in po njej,” je bil jasen in izpostavil enega od Kardeljevih citatov: “Po mojem se sedaj začenja tista vrsta vojne, ki je že napol državljanska in v kateri ujetniki ne obstajajo niti kot pojem niti kot dejstvo, to je, ko se kolje vse, kar pride pod nož.” Spomnil je, da je bil Kardelj tisti, ki je naročal, katere vplivneže in voditelje na tradicionalni strani naj Varnostno-obveščevalna služba (VOS) pokonča. V enem izmed pisem, ki je bil namenjen Zdenki Kidrič, je zahteval: “Likvidirajte pa v rundah, to je niz likvidacij ena za drugo, potem pa napravite malo trajnejšo pavzo in počakajte najugodnejšega političnega momenta.” Besede in dokončno dejanja po prepričanju Možine postavljajo Komunistično partijo Slovenije za daleč najbolj nasilno grupacijo v tisočletni zgodovini slovenskih prednikov.

Po besedah Možine je šlo za spopad dveh mentalitet. “Tradicionalna stran v tej fazi ni segla dlje od radikalnega katoliškega dogmatizma in ekskluzivizma, kot svojo skrajno obliko boja pa je poznala ostro propagando. Nasproti so se ji postavili komunistični revolucionarji, ki so kot sredstvo uveljavljanja svoje volje brez pomislekov posegli po umorih,” je poudaril in spomnil na besede zgodovinarja Jožeta Pirjevca, ki je dejal, da je “komuniste udejanjala sla po oblasti, v kateri so skladno z Leninovimi nauki vodili “sveto vojno”, v kateri je bilo dovoljeno vse”. Dušan S. Lajovic, ki je med vojno pripadal četniškemu taboru, je dejal, da sta laž in umor najpogostejše sredstvo, da se doseže cilj. Še preden je VOS odšel na morilski pohod, je propagandi stroj poskrbel za to, da se je naokrog razširila vest, da gre za izdajalca. Iz tega razloga se nekateri naivneži sprva res vsaj deloma verjeli, da je posameznika doletela zaslužena kazen.

VOS in eksekucijske partizanske skupine na podeželju so dajale zagon revolucionarnemu taboru
“VOS in eksekucijske partizanske skupine na podeželju so s terorjem in ustrahovanjem dajale revolucionarnemu taboru zagon in vpliv, po drugi strani pa so povzročile razkol, ostro nasprotovanje in odpor. Strah ustrahovanih je postal močan dejavnik odločanja. Vrstili so se umori vidni predstavnikov in mnenjskih voditeljev, pa tudi ljudi, ki niso imeli javne vloge. Širjenje strahu pred partizani je bilo zavestno,” je izpostavil Možina in dodal, da je bil strah med ljudmi, ki je tedaj vladal, povsem upravičen. Odgovorni so tudi za genocid nad Romi v Iški, ko so partizani iz Šercerjevega bataljona maja 1942 pobili celotno romsko skupnost. “Prava uspešna »vstaja« proti partizanom se je zgodila v Šentjoštu, ko so možje in fantje, ki so jim partizani ropali domačije in so od pomladi 1942 spali v gozdu in na svojo pest zbirali orožje, 17. julija vkorakali v vas, zasedli položaje in odbili partizanski napad,” je spomnil in dodal, da je šlo v tem primeru za prvo uspešno vaško stražo z dovoljenjem Italijanov.

V nadaljevanju simpozija je spregovoril zgodovinar dr. Renato Podbersič ml., ki se je osredotočil na medvojno dogajanje na Primorskem. Potem, ko si je Italija priključila Primorsko, se je začela italijanizacija, ki je pozneje prešla v brutalno italijanizacijo. Na Primorskem je od izobražencev ostala le še duhovščina. Osrednje partizansko vodstvo je na Primorce po besedah Podbersiča gledalo kot na “zarukance”, politično neangažirane in povsem neuke. Spomladi leta 1942 so se začele prve partizanske akcije, na kar je Italija odgovorila zelo vehementno. “Prvi upor in hud boj je bil na Nanosu, kjer se je približno 50 partizanov spopadlo z nekaj 1000 italijanskimi vojaki, ki partizane dobesedno razbijejo. Manjšemu delu se uspe umakniti, nekaj jih ubijejo, nekaj zajamejo. Obsodijo jih na smrt, ustrelijo konec pomladi 1942. Za te žrtve se povojno slovensko komunistično zgodovinopisje ni kaj dosti zanimalo, svoja prva obeležja oziroma počastitve so dobili šele po osamosvojitvi Slovenije,” je spomnil.

Iz poročil je bilo razvidno, da so Primorci slabo včlanjeni v partijo. Podbersič je izpostavil, da so konec poletja 1942 začele padati prve žrtve (odločni protikomunisti, vaški starešine, ljudje z ugledom), do razmaha revolucije pa je prišlo konec spomladi 1943 (še posebej po kapitulaciji Italije septembra 1943). “Razmah partizanskega nasilja na Primorskem, zlasti na Goriškem, ki je bila bolj krščansko-socialno usmerjena, je bil v letu 1944, zlasti spomladi, pojavljajo se isti vzorci kot v osrednji Sloveniji že v letu 1942,” je dodal. Na Goriško je bil novembra 1942 poslan eden vodilnih španskih borcev in visoka kategorija v partizanskem komunističnem vodstvu dr. Aleš Bebler. Ta je s pridobljenimi pooblastili odločal o življenju ali smrti posameznikov na Primorskem. “Marsikateri umor, ki se je zgodil spomladi, jeseni, pozimi 1943, nosi njegov podpis ali pečat.”

Glede žrtev je Podbersič povedal, da so se začele v poznem poletju, zgodnji jeseni 1942. Številka ubitih je do konca vojne narasla ne nekaj 100. “Iz tega so izključeni problemi fojb. Ob tem se lahko vprašamo o možnostih protirevolucije ali organizacije vaških straž na Primorskem. Bili so poskusi, a do tega ni nikdar prišlo, kajti italijanska vojska je smatrala Primorsko izza Rapalske meje za del svojega ozemlja, na katerem ni dovolila prav nobene organizacije oboroženih enot, tudi protipartizanskih, ki ne bi bile v sklopu italijanske vojske ali policije.”

Novinar Družine in publicist Ivo Žajdela se v nadaljevanju osredotočil na komunistično nasilje na Štajerskem leta 1942. Po njegovih besedah se je Štajerska od drugih območij ločila predvsem na račun okupacijskega sistema oziroma režima. Območje so namreč okupirali nacisti, ki so vladali vse do konca vojne. Ti so izvajali represijo, raznarodovanje in poskrbeli za izselitev inteligence. “A namesto, da bi se vse politične sile organizirale v odpor proti okupatorju, so v Sloveniji komunisti napadli vse tradicionalne strukture naroda, pri tem sistematično ubijali Slovence in jih hkrati še sramotili s kolaboranti in izdajalci,” je bil kritičen Žajdela in dodal, da Slovencem ni preostalo drugega, kot da se pred tem nasiljem branijo. “Oboroženo so lahko to počeli le ob naslonitvi na okupatorja. Temu seveda nikakor ne moremo reči kolaboracija, še prisilna ali funkcionalna zelo težko, saj je šlo v osnovi za reševanja življenj, posledično tudi kulture,” je pojasnil.

Človekovo življenje za komuniste ni imelo pomena 
Potrebno je zavedanje, da je bil italijanski okupator neprimerno milejši od nemškega. Pojasnil je, da so Nemci leta 1941 hitro zaprli in tudi ubili veliko komunistov na Štajerskem, ki so ostali. Ker pa si je komunistično vodstvo prizadevalo za izpolnitev cilja, da se obvladuje vse, so se odločili za pošiljanje aktivistov na Štajersko. “Komunistom človekovo življenje ni pomenilo nič, ljudi – tudi ubite – so uporabljali le za sredstvo pri doseganju cilja prevzeti absolutno oblast,” je bil kritičen Žajdela. Spomnil je na več neuspešnih pohodov dolenjskih partizanov na Štajersko. “Najbolj znana pošiljka partizanov z Dolenjske na Štajersko je bil peti, t. i. pohod 14. divizije januarja 1944, ki pa je bil ravno tako ena sama katastrofa. Kjer koli pa so se gibali partizani Franca Rozmana – Staneta, so počeli izjemno krute zločine; za vse “akcije”, v katerih so nastradali zlasti nemški orožniki, so se Nemci vse leto 1942 strahotno znašali z množičnim streljanjem “talcev”, skupno so jih v 21 streljanjih leta 1942 ustrelili 886. Rozman je z Dušanom Kvedrom po strahotnem porazu na Dobrovljah (smrt 121 Slovencev) v začetku novembra 1942 zakuhal katastrofo še na Pohorju”.

V nadaljevanju je spomnil na dogajanje na Osankarci. Pohorski bataljon, ki je decembra 1942 prišel na Osankarico, si je po besedah Žajdele zgradil zemljanke in si tja prinesel naropani živež. Ker so Nemci za lokacijo izvedeli, so se na napad temeljito pripravili. Velika vojska je tako obkrožila območje. Velika večina borcev je umrla v boju, le enega, ki so ga ujeli živega, pa so ga kot talca ustrelili. “Toda Nemci so se znesli celo nad trupli, zvozili so jih v Gradec in tam sežgali”.

“Osankarica je bila neizbežna, Rozman in Kveder sta Pohorski bataljon dobesedno pognala v smrt, tako kot pred tem še vse enote, ki sta jih vodila,” je zatrdil Žajdela in dodal, da če bi Pohorski bataljon predstavljal ‘čisto’ odporniško organizacijo, ne pa vojske komunistične partije, ki se je zavzemala za izvedbo komunistične revolucije, bi lahko bil deležen slavljena in poudarjenega državnega spominjanja. “Ker pa je bil, tako kot vse ostale partizanske skupine, popolnoma vpet v revolucionarni projekt, si ne zasluži državniških časti.”