23.2 C
Ljubljana
torek, 3 avgusta, 2021

Simboli slovenske države

Piše: Tomaž Kladnik

Zgodovina Slovencev, ki je bistveno daljša od zgodovine samostojne in demokratične države Republike Slovenije, je v svojem časovnem toku ustvarila nekaj simbolnih točk, ki so zarezane v naš zgodovinski spomin in iz njih črpamo svojo nacionalno bit.

Karantanski grb in karantansko pokrivalo, knežji  kamen z Gosposvetskega polja, Brižinski spomeniki, grbi slovenskih dežel, zlasti dežele Kranjske, mogočna dinastija grofov Celjskih, lipov list,  najvišja gora naše dežele Triglav in slovenska tribarvna narodna zastava so izviri, iz katerih so pred tridesetimi leti poskušali izhajati tudi pri iskanju najustreznejših rešitev za uradne državne simbole nove države, kakršni so grb, zastava in himna Republike Slovenije.

Zastava Republike Slovenije

Slovenska narodna zastava je belo-modro-rdeča tribarvnica, ki se je uveljavila leta 1848, v času narodnega preporoda v pomladi narodov, ko so Slovenci določili slovenske barve na podlagi barv grba dežele Kranjske in jih predlagali v potrditev tedanji avstrijski državi, katere sestavni del so bili. Pristojno ministrstvo na Dunaju je 23. septembra 1848 kranjske deželne barve, ki jih je že leta 1836 določil avstrijski cesar Ferdinand,  potrdilo. Tako je belo-modro-rdeča zastava postala slovenska narodna zastava. Prvi so jo razvili slovenski študentje na Dunaju marca leta 1848, v Ljubljani pa je prvič zavihrala 7. aprila 1848 na stavbi gostilne Zlata riba na Wolfovi ulici. Zastave v belo- modro-rdeči barvni kombinaciji (prvotno je imel kranjski grb iz leta 1463 namesto bele zlato barvo) so takrat spontano osvojile srca Slovencev in zavihrale po vsej deželi oziroma po vseh deželah. Po januarski diktaturi v Kraljevini Jugoslaviji leta 1929 je bila narodna zastava prepovedana, po II. svetovni vojni pa je bila osnova za republiško zastavo v okviru tedanje Jugoslavije kombinirana z rdečo petokrako zvezdo. Rdeča zvezda pa v slovenski narodni zgodovini ne simbolizira samo osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične in nacistične okupacije v drugi svetovni vojni, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Je znak tretjega totalitarizma, ki je v prejšnjem stoletju prizadel slovenski narod.

Današnjo slovensko državno zastavo je 24. junija 1991 določila slovenska skupščina, ko je sprejela amandma C (100) k ustavi iz leta 1974, in z njo v času tik pred slovensko osamosvojitvijo nadomestila staro republiško zastavo. Tako je Slovenija v novo obdobje vstopila tudi z novimi simboli. Osnova za zastavo Republike Slovenije je tako belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava, ki so ji dodali državni grb. Razmerje med širino in dolžino zastave je ena proti dve. Barve zastave gredo po vrstnem redu od zgoraj navzdol: bela, modra, rdeča. Vsaka barva zavzema po širini tretjino zastave. Središčna točka grba na zastavi se pokriva s točko 1/4 dolžine zastave in točko stika bele in modre barve. Grb sega z gornjo polovico grba, na kateri so zvezde, v belo polje, z drugo polovico pa v modro polje. Višina grba je 1/3 širine zastave oziroma je enaka širini ene od treh barv zastave. 26. junija 1991 je bil v okviru slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti države na Trgu republike v Ljubljani prvi postroj častne enote slovenske vojske. Enoto so sestavljali vojaki, podčastniki in častniki obeh učnih centrov. Poveljujoči častnik na slovesnosti je bil podpolkovnik Anton Krkovič, ki je na dan razglasitve samostojnosti Republike Slovenije prvič v zgodovini samostojne države in njene vojske s častno sabljo poročal predsedniku Predsedstva Republike Slovenije Milanu Kučanu. Novo državno zastavo pa so na drog na trgu dvignili častniki: Bojan Šuligoj, Andrej Kocbek, Uroš Krek, Goran Vidrih in Stojan Ledinek.

Državna zastava je stalno izobešena na poslopjih, v katerih je sedež predsednika republike, sedež državnega zbora, sedež državnega sveta in sedež vlade; na območju mejnih prehodov;  na poslopju predstavništva Republike Slovenije v tujini in na prevoznih sredstvih, ki jih vodja predstavništva uporablja pri opravljanju uradne dolžnosti v skladu z mednarodnimi predpisi in običaji države, v kateri je predstavništvo, oziroma v skladu s pravili in prakso mednarodne organizacije, pri kateri je predstavništvo; na ladjah in na drugih plovilih; z zastavo pa so lahko v skladu s predpisi označena tudi letala in druga javna prevozna sredstva. Zastava je lahko stalno  izobešena tudi za označevanje poslopij, v katerih so sedeži ministrstev ali drugih državnih organov in organov lokalne skupnosti. Zastava se izobesi ob praznikih Republike Slovenije, in to na poslopjih, v katerih so uradni prostori državnih organov, organov lokalnih skupnosti, lahko pa tudi na drugih javnih objektih, na stanovanjskih hišah in na drugih primernih krajih.  

Grb Republike Slovenije

Grb Republike Slovenije ima obliko ščita. V sredini ščita je na modri podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti modri črti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa so v obliki navzdol obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde. Ščit je ob stranicah rdeče obrobljen. Grb je oblikovan po določenem geometrijskem in barvnem pravilu. Po levi in desni strani ima grb rdečo obrobo,  tako da se v njem pojavljajo vse tri barve s slovenske tribarvnice. S pomočjo zlate barve treh zvezd pa je ohranjen tudi spomin na zlato barvo v zgodovinski zastavi dežele Kranjske.

Avtor grba je akademski kipar Marko Pogačnik, ki grb utemeljuje kot »kozmogram« države Slovenije. Kozmogrami, po prevodu iz grškega jezika »celostni zapisi« kot genski zapis posameznika, so reliefna oziroma likovna znamenja, ki uvajajo v prostor zdravilno energijo. Energija, ki jo uvaja kozmogram slovenski grb uvaja energijo, ki podpira slovensko identiteto. Zato avtor grba ideje za nastanek ni jemal iz zgodovinskih sporočil, simbolov in drugih znamenj, marveč je grb zanj samo celostni zapis prostora, v katerem obstaja Slovenija, nekakšen njegov odtis torej.  Grb ima po njem zato natančno določeno shemo, v kateri je kodirana vsebina. V tem smislu sta mu kot osnova vendarle služili dve umetnini, ki sta zanj po svoji naravi podoben »zapis prostora«. Prva je Prešernova pesnitev Krst pri Savici z uvodno sliko, skozi katero se je prek pesnika strukturiral simbolni prostor Slovenije: Triglav nad gladino Bohinjskega jezera in z zlato svetlobo nad goro ter Plečnikov steber Device Marije, ki danes stoji pred župnijsko cerkvijo na Bledu, kjer se lik novega slovenskega grba prvič pojavlja na Marijinem plašču s Triglavom in šesterokrako zvezdo nad njim. Na osnovi tega je grb oblikovan kot natančna geometrijska kompozicija, katere temelj predstavljata dva enakokraka trikotnika:  »trikotnik nebes« in  »trikotnik zemlje«. Ta dva trikotnika se z vrhovoma stikata v središču spodnje od zvezd. »Zemeljski« del grba je znotraj polariziran; en pol predstavlja vijuganje obeh valovnic, drug pol pa Triglav, ki je sestavljen iz treh enakokrakih trikotnikov. Ti trije skupaj sestavljajo že omenjeni trikotnik zemlje.

Himna Republike Slovenije

Besedilo himne je sedma kitica pesmi največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna Zdravljica, melodija pa iz zborovske istoimenske skladbe skladatelja Stanka Premrla. Zdravljico je republiška skupščina kot slovensko himno potrdila 29. marca 1990, že pred osamosvojitvijo torej. Prešernova Zdravljica je bila prvič objavljena v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1848.

Sedma kitica se glasi:

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočákat’ dán,
da kóder sónce hódi,
prepír iz svéta bó pregnán,
da roják
prost bo vsák,
ne vrág, le sósed bo meják.

Zakon o grbu, zastavi in himni republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi določa, da se himna izvaja slovesno in usklajeno z običaji, s katerimi navzoči pozdravljajo himno, ter da se izvaja z glasbili, s petjem, ali z glasbili in s petjem, in še, da himne ni dovoljeno izvajati z namenom tržnega oglaševanja oziroma zaznamovanja storitev.

Himna se obvezno izvaja ob uradnem slovesu od predsednika republike, kadar odhaja iz Republike Slovenije na obisk v tujo državo, in ob njegovem sprejemu, ko se vrne v Republiko Slovenijo. Ob uradnem prihodu voditelja tuje države ali pooblaščenega predstavnika mednarodne organizacije v Republiko Slovenijo in ob slovesu pri njegovem odhodu iz Republike Slovenije. Pri polaganju vencev, ki jih polagajo uradni predstavniki Republike Slovenije oziroma predstavniki tujih držav ali mednarodnih organizacij ob spomenikih, na pokopališčih in na drugih podobnih krajih.

Himna se lahko izvaja tudi na proslavah in drugih slovesnostih, s katerimi se zaznamujejo dogodki, pomembni za Republiko Slovenijo. Ob mednarodnih srečanjih, športnih, kulturnih in drugih tekmovanjih, humanitarnih prireditvah ali podobnih akcijah in drugih javnih shodih, na katerih se Republika Slovenija predstavlja oziroma katerih se udeležuje, v skladu s pravili in običaji takšnih shodov. Na pogrebu osebnosti, ki ji Republika Slovenija izkazuje posebno čast; in v drugih primerih, če uporaba himne ni v nasprotju z zakonom. Kolikor se himna izvaja skupaj s himno tuje države ali s slovesno pesmijo mednarodne ali druge organizacije, se izvede najprej himna tuje države oziroma slovesna pesem mednarodne ali druge tuje organizacije, nato pa himna Republike Slovenije.

Ob državni himni Republike Slovenije pa je prav, da pojasnimo še »usodo« slovenske skladbe Naprej, zastava Slave, ki je med ljudmi vse do začetka devetdesetih let veljala za slovensko narodno himno. Javno je bila prvič izvedena 22. oktobra 1860, ljudje pa so jo navdušeno prepevali ob vsakem pomembnejšem narodnem dogodku. Avtor glasbe je skladatelj Davorin Jenko, besedila pa pesnik Simon Jenko. Skladba ima strumen napev in narodno spodbudno sporočilo ter je himna Slovenske vojske.

Himna in zastava Evropske unije

Od vstopa Republike Slovenije v Evropsko unijo v letu 2004 je Slovenija kot članica te mednarodne skupnosti prevzela tudi njena simbola, zastavo in himno. Uporabo obeh simbolov določa uredba o uporabi zastave in himne Evropske unije v Republiki Sloveniji, ki je bila sprejeta leta 2004.

Zastava Evropske unije od leta 1985 predstavlja Evropsko unijo ter hkrati enotnost in identiteto Evrope. Sestavljena je iz kroga 12 zvezd na temno modri podlagi, število pa pomeni popolnost, celovitost, enotnost, solidarnost in sožitje ter ni povezano s številom članic EU.  Razmerje stranic zastave je 1:1,5. Osnovno pravilo je, da se zastava EU izobeša samo skupaj z zastavo Republike Slovenije, pri tem pa mora biti slovenska zastava postavljena na častno mesto. Izjema je v  primeru, če se zastavi obesita ob uradnem obisku predsednika Evropske komisije ali predsednika evropskega parlamenta.

Himna Evropske unije temelji na 9. simfoniji nemškega skladatelja Ludwiga van Beethovna iz leta 1823, ki je uglasbil pesem Oda radosti (Ode an die Freunde), ki jo je leta 1785 napisal Friedrich von Schiller. Leta 1972 je Svet Evrope Beethovnovo Odo radosti razglasil za svojo himno, leta 1985 pa so jo razglasili za uradno himno Evropske unije in kot taka ne nadomešča državnih himn, temveč poudarja skupne vrednote evropskih narodov. Himna nima besedila in je inštrumentalna ter z univerzalnim jezikom glasbe izraža evropske ideale svobode, miru in solidarnosti. Pri nas se izvaja ob sprejemih z vojaškimi častmi ob uradnih obiskih predsednika Evropske komisije in predsednika evropskega parlamenta, ob uradnih slovesnostih ob praznovanju dneva Evrope, lahko pa tudi ob drugih pomembnih prireditvah, povezanih z Evropsko unijo. Himna EU se  vedno igra s himno Republike Slovenije, pri čemer je na prvem mestu himna Republike Slovenije, ob sprejemih z vojaškimi častmi ob uradnih obiskih predsednika Evropske komisije in predsednika evropskega parlamenta pa himna Republike Slovenije izjemoma odstopi častno mesto himni Evropske unije.

Težavno sprejemanje novih državnih simbolov

Pri sprejemanju novih državnih simbolov je bilo veliko zapletov, saj v Skupščini Republike Slovenije ni šlo vse po načrtih. Kot je zapisala Rosvita Pesek v knjigi Osamosvojitvena vlada (2012), je bila komisija, ki se je ukvarjala s temi vprašanji, v smislu iskanja učinkovite rešitve povsem ohromljena. »Iskanje novih  simbolov se je že začelo slabo, saj je v začetku leta 1991 skupščina javno pozvala k oddaji predlogov za nove slovenske simbole. Vendar so strokovna društva ta poziv v veliki meri ignorirala, češ da so merila postavljena preohlapno oziroma so sploh nesprejemljiva. Društvo oblikovalcev Slovenije je na primer svoje člane pozvalo, naj na natečaju ne sodelujejo. V skupščini, ki je imela nalogo, da pripravi nove simbole, se je ločnica med starimi strukturami in Demosom tudi pri tem vprašanju močno zarisala. Za opozicijo – prenovitelje, liberalce in predvsem socialiste – z zvezdo na zastavi ni bilo nič narobe in so vztrajali, da na njej ostane. Demos pa je hotel v novo državnost stopiti z novimi simboli. Predvsem poslanec socialistov Jože Smole je vztrajal, da je umik peterokrake zvezde napad na NOB, češ da so pod obstoječo zastavo izvedli plebiscit in zastava v ničemer ni motila plebiscita, niti ni obstoječi grb motil večstrankarskega sistema.« Problem je bil, da je bilo sprejemanje novih simbolov ustavna materija, kar je pomenilo, da je za predloge morala glasovati dvetretjinska večina, ki pa je Demos v skupščini ni imel. Tako je v prvem poskusu 19. junija 1991 za nove simbole glasovalo premalo delegatov. Šele 24. junija, se pravi v zadnjem trenutku, je to ustavno dopolnilo dobilo dovolj glasov.

 

Viri:

Janša, Premiki, 1992

Pesek, Osamosvojitev Slovenije, 2007

Vojaška obramba Slovenije, 2011

Vojna za Slovenijo, 2014

http://www.dvajset.si/prvih-20/pregled/prej-in-zdaj/drzavni-simboli/

Zadnje novice

Sorodne vsebine