Piše: Vida Kocjan
Projekt sežigalnice odpadkov v Ljubljani, kot ga načrtujejo na mestni občini pod vodstvom župana Zorana Jankovića in v vladajoči koaliciji (Svoboda, SD in Levica), ki sledi vsem županovim željam in namigom, je okoljsko in zdravstveno vprašljiv.
Sežigalnica odpadkov je že zastarela tehnologija, obstajajo namreč boljše alternativne rešitve. To so sortirnice, kjer povečanje mehansko-biološke obdelave lahko zmanjša gorljive frakcije.
Sežigalnica okoljsko sporen projekt
V primeru načrtovane sežigalnice odpadkov gre za okoljsko sporen projekt. Ljubljana je po ugotovitvah Evropske agencije za okolje (EEA) po onesnaženosti zraka, po povprečni koncentraciji delcev PM2.5, že zdaj uvrščena na 709. mesto med 761 evropskimi mesti. Lestvica meri povprečne koncentracije PM2.5, to je finih delcev z aeorodinamičnim premerom 2,5 mikrometra ali manj. To so izjemno majhni delci v zraku, približno 30-krat manjši od premera človeškega lasu, ki lahko dlje časa ostanejo v zraku in prodrejo globoko v pljuča ter celo v krvni obtok. Gre torej za enega najnevarnejših onesnaževal zraka. Lestvica EEA ni politično za subjektivno oblikovana, pač pa temelji na verodostojnih merjenih podatkih.
Preberite tudi: Sežigalnica na Ljubljanskem barju buri duhove (1)
Janković in ekipa sežigalnico načrtujejo ob Regijskem centru za ravnanje z odpadki Ljubljana, ki leži na robu varovanega območja Natura 2000 − na Ljubljanskem barju. Območje je hidrološko občutljivo, z visoko talno vodo in z naravno zavarovanimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Na podlagi navedenega zato vsaka industrijska infrastruktura zahteva strožjo presojo vplivov.
Evropska agencija za okolje (EEA) je Ljubljano uvrstila na 709. mesto med 761 evropskimi mesti po povprečni koncentraciji delcev PM2.5.
Investicija in pričakovani učinki
Na podlagi javno dostopnih dokumentov ljubljanske mestne občine in nekaterih novinarskih prispevkov je investicija v sežigalnico odpadkov na Barju ocenjena na 200 do 220 milijonov evrov. Projekt naj bi doprinesel predvideno toploto za približno 16 tisoč do 20 tisoč gospodinjstev. Prihranek zaradi prenehanja izvoza gorljive frakcije odpadkov pa naj bi bil od 20 do 25 milijonov evrov letno. Zdaj namreč gorljive frakcije odpadkov izvažajo. Če upoštevamo samo ekonomski del, naj bi se investicija, če bi ostali pri teh številkah (kar je glede na obstoječo prakso malo verjetno), samo zaradi stroškov izvoza poplačala v približno desetih letih. Vendar pa slednje v primeru takega zastarelega projekta ni toliko pomembno.
Razpis za podelitev koncesij za tri sežigalnice
Ministrstvo za okolje in prostor predvideva zmogljivost sežigalnic v Sloveniji od 86 tisoč do 130 tisoč ton gorljive frakcije letno. Razpis za podelitev koncesij za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja (termične obdelave) komunalnih odpadkov s soproizvodnjo energije so objavili v začetku avgusta 2025. Načrtujejo podelitev do treh koncesij za skupno do 140 tisoč ton odpadkov letno. En obrat v Celju že deluje (do 40 tisoč ton), predvidevajo še dva, in sicer v Ljubljani (okoli 130 tisoč ton) in Mariboru (okoli 50 tisoč ton). Podelitev koncesije je predvidena do 30 let od pridobitve uporabnega dovoljenja, rok za oddajo prijav je do začetka februarja 2026. Kot nosilca za sežigalnico na Barju predvidevajo Javni holding Ljubljana z Energetiko Ljubljana in VOKA SNAGA.
Kakšni so zdravstveni vidiki sežigalnice?
Okoljska spornost je povezana tudi z zdravstvenimi vidiki. O načrtovanem projektu na Barju so nedavno poročali na eni od komercialnih televizij (Pop TV). Dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo (KTF) na UKC Ljubljana, je v izjavi poudaril problem slabe kakovosti zraka v Ljubljani in zdravstvene posledice. Dejal je, da v Ljubljani zaradi onesnaženja zraka že zdaj umre okrog 200 ljudi letno. Naši viri pa dodajajo, da gre pri številu smrti za oceno in ne dokončen podatek, tako da je lahko to število še večje. Strokovnjak za meritve aerosolov prof. dr. Griša Močnik, vodja Raziskovalne skupine za kakovost zraka na Institutu Jožef Stefan, pa je opozoril, da mora biti vsaka »tehnologija čiščenja dimnih plinov« jasno dokazovana in merjena.
Inverzija, dimnik in meteorološki vidiki
Župan Janković je v že omenjenem televizijskem prispevku dejal, da mora biti dimnik sežigalnice »vsaj 50 metrov nad višino inverzije«. Glede na obstoječe podatke Agencije RS za okolje (Arso) iz Poročila o onesnaženosti zraka in meteorologiji pa je razvidno, da meteorološke inverzije v Ljubljani pozimi pogosto segajo od 300 do 600 metrov. Po nekaterih izračunih drugih strokovnjakov pa tudi do 700 in več metrov.
Če bi Jankovićevo trditev o postavitvi dimnika »50 metrov nad višino inverzije« vzeli dobesedno, bi morali biti dimniki sežigalnice glede na podatke Arsa visoki od 350 do 650 metrov. Glede na ugotovitve nekaterih strokovnjakov pa celo do 750 metrov. To ni realno, to ni mogoče. Za primerjavo povejmo, da je najvišji dimnik v Sloveniji v Termoelektrarni Trbovlje visok 360 metrov. Po dostopnih podatkih je to tudi najvišji dimnik v Evropi. Dimnik sežigalnice na območju Ljubljanskega barja pa bi moral biti približno dvakrat višji od trboveljskega.
Sežigalnica bi kakovost zraka še dodatno poslabšala in ogrozila zdravje prebivalcev.
Presoja vplivov na okolje
Za projekt sežigalnice sta obvezna presoja vplivov na okolje (PVO) in okoljevarstveno dovoljenje (OVD). To določa zakon o varstvu okolja, pogoja sta navedena tudi v razpisu ministrstva za okolje in prostor za podelitev koncesije. Kako bodo to upoštevali na občini, je veliko vprašanje. Spomnimo samo na graditev kanalizacijskega voda C0 čez največji ljubljanski vodonosnik. Tam se pridobivanju dokumentov o presoji vplivov na okolje in okoljevarstvenega dovoljenja spretno izogibajo.
Rak, prirojene napake, prezgodnje smrti
Okoljski vplivi in zdravje so na prvem mestu. Zato temu področju namenjamo še nekoliko več pozornosti.
Sežig odpadkov sicer omogoča pridobivanje energije, vendar je povezan s sproščanjem več škodljivih emisij. Incineratorji oddajajo trdne delce (PM), dušikove okside (NOx), težke kovine (žveplo, živo srebro, kadmij idr.) in strupene organske spojine (dioksini, furani, PBDE, PFAS itd.). Študije opozarjajo, da so številni od teh izpušnih plinov razvrščeni med najbolj škodljive (recimo PM2,5 povzroča pljučne in srčno-žilne bolezni, težke kovine napadajo živčni sistem, dioksini/ PFAS pa povzročajo raka in hormonske motnje). Arso in zdravniki so že opozorili, da je Ljubljana med evropskimi mestnimi slabo prezračenimi območji, z zimskimi temperaturnimi inverzijami in s prometom pa so koncentracije PM2,5 redno nad priporočili Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Tako bi vsak dodaten izpust, kot ta iz sežigalnice, še dodatno poslabšal kakovost zraka.
Znanstvene objave navajajo, da bližina sežigalnic lahko poveča tveganje za nastanek raka, prirojenih napak in prezgodnjih smrti, čeprav konkretna kvantitativna tveganja zelo variirajo.
Onesnaženost tal, vode, toplogredni plini
Poleg zraka sežigalnice vplivajo tudi na odpadne vode in tla, in to predvsem zaradi nastajanja pepela in žlindre kot končnih ostankov sežiga, bogatih z nevarnimi snovmi. Ob pojavu inverzije bi se lahko dogajale močne površinske kontaminacije.
Sežigalnice so problematične tudi zaradi ogljičnih emisij. Sežiganje mešanih odpadkov je namreč zelo ogljično intenzivna tehnika.
Opozarjajo, da je energetska učinkovitost proizvodnje elektrike iz odpadkov nizka, ogljični odtis na enoto proizvedene energije pa je bistveno višji od povprečja evropske elektroenergetike.
V primerjavi z obnovljivimi viri, kot sta veter in sonce, je izpust toplogrednih plinov tudi desetkrat večji. Nadalje analize zunanjih stroškov (časovnih, zdravstvenih in ekoloških) kažejo, da so negativne eksternalije sežiga občutne. V ekonomsko analizo je treba vključiti tudi stroške zdravstvene oskrbe, izgubo prebivalcev in stroške podnebnih sprememb, ki jih povzročajo dodatne emisije. Incineratorji so namreč med industrijami z najvišjim razmerjem škodljivih izpustov glede na gospodarsko vrednost.
Alternativne rešitve
Na splošno je torej jasno, da bi se investicija sežigalnice zdela bolj smiselna šele ob jasnem dokazu, da nobena alternativa ne bi z enakim vložkom prinesla primerljivih energetskih koristi in zmanjšanja odpadkov. Vendar pa o tem slovenska vlada očitno ne razmišlja. Kako je s tem, smo povprašali resorno ministrstvo.
V prispevku smo izpostavili tudi ustreznejše alternativne rešitve, to so sortirnice odpadkov. Podrobneje bomo o tem poročali v naslednji številki Demokracije.
(Članek je bi prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 25. decembra 2025.)
