Piše: Gal Kovač (nova24tv.si)
Socialni demokrati so se začeli tradicionalno obračati proti lastni vladi. Ko je javnost včeraj izvedela, da bo Zavarovalnica Generali občutno povečala ceno dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, je završalo. V stranki SD, kjer so očitno ocenili, da bo počasi potrebno izstopiti z vlaka, ki ga vodi Robert Golob, so nemudoma izrazili svoje zgražanje. Kar ne bi bilo nič neobičajnega, če ne bi bila vladna stranka, ki ima vse moči, da razmere v Sloveniji obrne na bolje, a tega pač ne naredi. Njihovo dejanje pa je, hočeš-nočeš, spomnilo, da gre za njihov tradicionalni modus operandi. Ko postane težko, se znotraj koalicije začnejo obnašati, kakor da so opozicijska stranka.
“Predlagane podražitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja so neupravičene in bodo še bolj omejile dostopnost ljudi do zdravstvenih storitev, kar je nesprejemljivo,” so zapisali na socialni omrežjih. In še: “Preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je nujno in v SD pričakujemo, da bo ministrstvo za zdravje pripravilo predloge sprememb financiranja zdravstvenega sistema v obljubljenih časovnih rokih.”
Shizofren odnos do lastne vloge Socialnih demokratov, ki smo mu priča trenutno, ima dolgo tradicijo. Spomnimo le na hude notranje boje v koaliciji Marjana Šarca. Eden izmed hudih sporov se je odvil ob imenovanju Janeza Lenarčiča za evropskega komisarja, ko se s SD niso mogli sporazumeti o njegovi podpori. Šarčevemu kandidatu so očitali pomanjkanje demokratične legitimnosti. “Pričakujemo, da bo Slovenija za slovenskega komisarja izbrala osebo z demokratično legitimnostjo kot ključnim pogojem, pri tem pa še s kompetencami, izkušnjami in ugledom v Sloveniji, v Evropski uniji in širše. Samo s takšno osebo lahko Slovenija računa na to, da se bo njena specifična teža v evropskem prostoru krepila in da bo delo komisarja opravila v skladu z javno predstavljeno vizijo, zavezami in rešitvami,” so takrat menili v SD.
Bolj eksplicitne obtožbe o njihovi toksičnosti je navedel nekdanji predsednik vlade Miro Cerar. Ko so od premierja hoteli izsiliti z Luko Koper povezane kadrovske rešitve, so v ta namen pripravili proteste. Na shod lastnih koalicijskih partnerjev se je odzval: “Želim, da razmislijo, kako naprej, saj na eni strani spodbujajo demonstracije in shode proti vladi z ostrimi besedami proti nosilcem oblasti, obenem pa sedijo v tej isti vladi.” K temu pa je še dodal: “Kot predsednik vlade ne morem dovoliti, da mi koalicijski partner na eni strani demonstrira proti vladi, v kateri sedi. To je dvojna pozicija, to je nesprejemljivo.”
Protest pred vlado, ki ga je spodbudila SD, ko je bil premier Miro Cerar. (Vir: STA)
Po Golobu udarili v podmladku SD
V SD so “krivdo” zvrnili na njihov podmladek Mladi Forum, ki ga te dni pesti afera, povezana z enim od njihovih najvišje rangiranih članov v preteklosti Mitjo Kontičem, sinom Bojana Kontiča, ki so ga aretirali v BiH zaradi suma tihotapljenja mamil. Na novinarska vprašanja v zvezi s temo ne odgovarjajo. Več o tem lahko preberete TUKAJ. Kakorkoli že, tedaj so v SD dejali, da je njihov podmladek bojevit in revolucionaren in da deluje povsem samostojno in neodvisno od centra stranke. Tudi dejstvo, da je podmladek stranke orodje toksičnega delovanja stranke znotraj koalicij, v katerih so, je del trenda. Tako namreč postopajo tudi sedaj v vladi Roberta Goloba.
Postopanje orodja SD, njihovega podmladka Mladi Forum. (Vir: zajem zaslona, Facebook)
Da bo začela SD kaj kmalu rovariti tudi proti Gibanju Svoboda, je bilo razbrati iz nedavnih dejanj podmladka. “Spoštovani predsednik vlade, iskreno smo veseli, da ste si na svoji življenjski poti našli sopotnico, s katero sedaj živita skupaj. Vendarle pa smo nekoliko nejevoljni ob pogledu na tračarske novice o vašem zasebnem življenju, medtem ko nestrpno pričakujemo delo in izpolnjevanje obljub od 24. aprila lani,” so zapisali, nato pa predsedniku vlade očitali kopico neizpolnjenih obljub.
A, kot že rečeno, Socialni demokrati so v vladi. Koalicijski partnerju se o “neizpolnjenih obljubah” pogovarjajo za štirimi stenami, na sejah vlade ali kjerkoli drugje, kjer je dejansko mogoče priti do konstruktivnih rešitev. Ne pa preko socialnih medijev, s protesti, kjer resnični namen ni iskanje političnega kompromisa, temveč pripravljanje terena na prihodnje volitve, ko se bo potrebno v čim večji meri distancirati od še enega liberalnega projekta tranzicijske levice.
