10.2 C
Ljubljana
sobota, 25 maja, 2024

Saga o letečih glavah

Piše: Jože Biščak

Levičarji imajo v prebujenem postmodernističnem času velike težave z razumevanjem temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Čeprav je vsakemu z vsaj malo razuma jasno, da obstajajo zato, da varujejo posameznika pred zlorabami oblastnikov oziroma državljana pred državo (ki jo v parlamentarnih demokracijah vodi vlada), je njihova razlaga ravno obratna. To ni kakšna slovenska posebnost sodobnega časa, je pa v naši državi še toliko izrazitejša, kjer veliki večini slovenskih pravnikov iskre med nevroni v možganih še vedno preskakujejo v istem ritmu kot v komunističnih časih, ko so sodniki razsojali v skladu s socialistično doktrino vladajoče partije.

Vasilka Sancin je tipičen primer. Kot edina sodnica Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je glasovala proti razsodbi, da je bila Igorju Bavčarju v zadevi Istrabenz na slovenskih sodiščih kršena domneva nedolžnosti. Leta 2017 je namreč takratni pravosodni minister Goran Klemenčič zagrozil, da bodo letele glave, če primer Istrabenz zastara. In velika sreča za Slovenijo je, da Klemenčič leto dni kasneje ni postal komisar Sveta Evrope za človekove pravice, saj so evropski sodniki v Klemenčičevi takratni grožnji prepoznali nedopusten politični pritisk na sodstvo in predjudiciranje sodbe. Le Sancinova tega ni prepoznala in je kot edina v senatu branila vlado, pred katero posameznika varujejo ustavno zagotovljene človekove pravice in svoboščine.

Brez dvoma je takratna obsodba temeljila na javni gonji proti Bavčarju, k čemur so v največji meri pripomogli prevladujoči mediji in takratna aktualna Cerarjeva vlada. Sodniki so bili pred odločitvijo: ali ugajati zahtevam javnosti in politike ali razsoditi v skladu s pozitivnim pravom in človekovimi pravicami. Odločili so se za prvo; kot ponosni dediči nekdanjega režima, ko je, kot je ugotovil Albin Igličar v knjigi Uvod s sociologijo prava, 80 odstotkov sodnikov izpričalo »velik pomen moralnih načel socialistične družbe za sodniško odločanje«. S to razliko, da si je v samostojni Sloveniji gospodar nadel masko demokratičnosti, gospodarjevi hlapci pa so ostali – hlapci. Pogojni refleks pač in nikoli izvedena lustracija v sodstvu.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine