3 C
Ljubljana
četrtek, 14 novembra, 2024

S strani globoke države lustrirani sodnik Zvjezdan Radonjić ekskluzivno za Demokracijo: »Edino, kar je v tej profani zgodbi dobrega, je, da nedolžen ne bo dokončal življenja v zaporu«

Piše: Petra Janša

O sodnem pogromu in trpljenju zaradi tega ter o možnostih sodelovanja pri spremembah v pravosodju smo se pogovarjali z nekdanjim kazenskim sodnikom Zvjezdanom Radonjićem.

Gospod Radonjić, naj uvodoma spomnim naše bralce, da ste 16. aprila 2019 pred izrekom sodbe v zadevi Novič med drugim izrekli naslednje: »Poročilo je jasno, sodnik ne sme soditi pošteno, poštenega sojenja ne sme biti. Jaz sem sodil pošteno, s čimer sem zastavil svojo kariero. Nikoli ne bom napredoval. Čez en mesec bom verjetno v suspenzu. To, da je Novič imel pošteno sojenje, je pogojeno z mojo odločitvijo, da si uničim kariero. Tisti, ki boste od sodnikov zahtevali, da sodijo pokončno in pošteno, trikrat razmislite, preden boste sodniki … jaz sem do sedaj edini, ki je preživel to Golgoto, pa sem sodil tudi že tastu predsednika Združenih držav, sodil sem najbolj občutljive politične zadeve, vsi politiki so bili pred menoj, ampak takšne surove, brutalne kampanje, ki je spremljala to sojenje, ne pomnim.« Ste pričakovali tak pogrom, kot se vam dogaja sedaj?

Dovolite mi prispodobo. Je, kakor če stopiš na igrišče proti Real Madridu. Veš, da boš izgubil z veliko razliko, ne veš pa, ali bo 35:0 ali 47:0. Vedel sem, da me bodo prisiljeni medijsko-sodno osebnostno razvrednotiti, me prikazati za neukega in motenega privrženca teorij zarote. Prikriti je bilo treba dejstvo, da so nameravali osebo, za katero so po vsej verjetnosti zanesljivo vedeli, da ni kriva za nič, postaviti v zapor do konca življenja. S tem bi se zakrila nečedna dejavnost, ki poteka znotraj Kemijskega inštituta in je pač ušla z vajeti. Nihče si ni želel stopiti pred kamere in sporočiti: Pripeljali smo Michela Stephana v državo, da bi za nas opravljal zelo specifične, nečedne posle, pa nam je ušel z vajeti in začel moriti naokoli.«

Vsa Slovenija je lahko gledala nekdanjega sodnika, vklenjenega v lisice, zato se ne moremo znebiti občutka, da gre pri tem za demonstracijo moči in zastraševanja. Naj vam preberem le enega od komentarjev na omrežju X: »Vklenitev z namenom zasramovanja, poniževanja in zastrahovanja je zelo zelo grd znak vračanja diktature. Rekli bodo, da ravnajo z vsemi enako: ni res! Janković še ni bil vklenjen na sodišču …«

Kar je  dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu, verjetno ima tudi to globlji razlog. Najbrž je Jankoviću lepo na svobodi, meni pa v lisicah, kdo ve!? Ne morem pa docela soglašati z vami o  inkarnaciji neke zunajčasovne diktature, njenem hunskem vdoru v idilično danost. To, kar živimo, je dalj časa navzoča »diktatura liberalizma«, okrepljena z lisičenji. Govori lepo in drži veliko batino. Očitno je nastopil tako imenovani dialektični preskok;  krinke so popadale z obrazov, niso potrebne, saj so si že tako vsi »nepridipravi« enaki med seboj. Živimo »čas laži«. Stekli psi so spuščeni, kamenje pa privezano.

Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!

Tednik Demokracija – pravica vedeti več!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine