Kaj imajo skupnega primeri Cakić, Zidar, Radan, »morilca s Facebooka« Olovec in Kovač ter ne nazadnje Novič? Gre za odmevna sojenja in postopke, v katerih so usodo obdolžencev krojili in večinoma tudi že zapečatili sodni izvedenci.
Sodišče se na ugotovitve izvedencev opre, kadar je za presojo pomembnih dejstev potrebno strokovno znanje. A tu se težave z izvedenci šele začnejo. Sodišče namreč samo izbira izvedenca ali izvedence med zapriseženimi sodnimi izvedenci s seznama ministrstva za pravosodje. Pri tem ne velja nobeno načelo naključnosti, rotacije, krajevne pristojnosti ali izkušenosti. Sodišče si izvedenca izbere samo, zakon pa tako postavljenemu izvedencu daje privilegiran položaj v razmerju do vseh morebitnih drugih mnenj, ki jih pridobijo udeleženci postopka sami, in to celo tedaj, kadar stranke predložijo mnenja drugih sodnih izvedencev. V primerih, ko več postavljenih izvedencev poda različna mnenja, sodišče samo izbere, kateremu bo verjelo. Če stranka sodišču posreduje drugo izvedensko mnenje, ki ga je izdelal prav tako sodni izvedenec, ki pa ga v zadevnem postopku ni imenovalo sodišče, takšno mnenje za sodišče predstavlja samo »trditveno podlago«, ne pa enakovrednega dokaza. Posebej v kazenskih postopkih ugotovitve izvedencev, ki so prepogosto nasprotujoče si in predmet številnih kritik, burijo javnost in zbujajo upravičene dvome o pravičnosti in zakonitosti sojenja. Tokrat smo vzeli pod lupo izvedenstvo na področju psihiatrije in prišli do nepričakovanih ugotovitev.
Psihiatrija, neznanke in zlorabe
Splošno znano je, da totalitarni režimi za pregon politične opozicije zlorabljajo psihiatrijo. Zato se ne smemo čuditi, če med psihiatri iz nekdanje komunistične države najdemo tudi sodelavce obveščevalnih služb. V Sloveniji je tak primer Martina Breda Žmuc Tomori, za katero seznam CAE navaja tudi številko dosjeja SDV. Ker je psihiatrinja Žmuc Tomorijeva že nekaj časa v pokoju, je za svojega »maziljenca« izbrala mlajšega psihiatra Petra Preglja, ki jo je nasledil v vrhu slovenske psihiatrije. A ob pazljivem pregledu razpoložljivih časopisnih poročil in pogovorov s preiskovanci in z obdolženci lahko ugotovimo, da velja splošno prepričanje, da sta tako Žmuc Tomorijeva kot tudi Pregelj v svojih izvedenskih mnenjih vztrajno na strani pregona, da sta na neki način psihiatra tožilca in se njuna mnenja pogosto razhajajo s strokovnjaki psihiatrične stroke, ki svoje delo opravljajo z zadostno mero neodvisnosti in objektivnosti. Psihiater Pregelj redno sodeluje tudi v upokojitvenih komisijah Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), kjer velja, da zelo brezčutno zavrača predloge za upokojitev tudi v primerih, kjer so mnenja drugih specialistov, predvsem nevrologov, nasprotna. Naš sogovorec – ime hranimo v uredništvu − nam je v tej zvezi zatrdil: »Če sodišče želi čim strožjo obsodbo in čim manj zdravljenja obdolženca, bo zagotovo postavilo Preglja ali Tomorijevo.« Slepo služenje državnim institucijam in globoki državi pa seveda pozna tudi drugo plat: prav Tomorijeva je bila tista, ki je Ivanu Zidarju »zrihtala« procesno nesposobnost, potem ko so njegovi odvetniki obupano in neuspešno poskušali pridobiti takšno mnenje od drugih izvedencev, Pregelj pa je npr. v celoti zaščitil policista, ki je streljal na bežečega in neoboroženega osumljenca in ga ubil. Vsi ti podatki so nas navedli k odločitvi, da si podrobneje ogledamo delo prav teh dveh psihiatrov, saj je od njunega mnenja odvisna usoda (pre)velikega števila oseb. Ne gre namreč samo za paciente, preiskovance, obdolžence in žrtve, temveč tudi za njihove družine, sorodstvo, prijatelje in druge, ki so posredno prizadeti z usodo, ki jo posamezniku kroji izvedenec psihiatrične stroke.
(Celoten članek si lahko zdaj preberete TUKAJ.)
