Piše: C.R.
Gerhard Schröder je po tem, ko je prenehal biti kancler, še naprej vplival na politiko Zvezne republike Nemčije do Rusije. Ključ do tega so bile njegove mreže v politiki in gospodarstvu, pa tudi pravljica nemške SPD o detantu.
Trenutek prevzema premierske oblasti v nemški zvezni deželi Spodnja Saška (Hannover) poleti 1990 je pomenil rojstvo mreže Schröder. Kot predsednik vlade je imel Schröder več priložnosti kot prej za zapolnitev delovnih mest in pospešitev kariere. V okolju tega politika SPD se je pojavilo veliko imen, ki se pozneje skupaj s Schröderjem preselila v Berlin in postala pomembna za nemško politiko do Rusije. Brigitte Zypries prevzame Direktorat za ustavno pravo v Schröderjevem državnem kanclerju. In v Hannover pripelje svojega tesnega prijatelja Franka Walterja Steinmeierja, s katerim je dolgo študirala na levičarski univerzi v Giessnu, blizu meje z NDR. V osemdesetih sta Zypries in Steinmeier kot študenta delala za ekstremistično revijo “Demokratie und Recht” (Demokracija in pravo), ki je bila zato predmet opazovanja zahodnonemške službe za varstvo ustavnega reda. To »revijo« je izdajala založba »Pahl-Rugenstein Verlag«, ki sta jo večinoma financirali vlada NDR in tamkajšnja obveščevalna služba Stasi. Leta 1990 sta bila tako Steinmeier kot Schröder nasprotnika združitve obeh Nemčij. In zato je Schröder po pogovoru s Steinmeierjem v Hannovru, ki ga je organiziral Zypries, izrekel zgodovinski “spadaš k nam”, ko mu je dal službo v svoji vladi.
In še en Schröderjev intimus se je pozneje leta 1998 z njim preselil iz Hannovra v Berlin: za razliko od omenjenih politikov se njegovo ime ne pojavlja v relevantnih Schröderjevih biografijah: Heino Wiese. Socialdemokrat, rojen leta 1952, je Schröderja srečal leta 1982 na zloglasnih klobasah v gostilni “Plümecke”. Od leta 1990 do 2003 je Wiese zasedal vplivne položaje v hannovrski SPD: najprej kot poslovni direktor stranke za mesto Hannover in nato za celotno Spodnjo Saško. Wiese je nadzoroval sedež stranke na Odeonstrasse in bil glavni vodja Schröderjevih volilnih kampanj, z njim pa je tudi gradil spektakularno gosto mrežo znotraj SPD na Spodnjem Saškem. Vse je osredotočeno na »Schröderjevo ekipo«, kjer ob Steinmeierju in Zypriesu ključne vloge igrajo Sigmar Gabriel, ki je bil podkancler v vladi Angele Merkel, sedanji predsednik vlade Spodnje Saške Stephan Weil in sedanji zvezni predsednik SPD Lars Klingbeil; vsi so “duhovni otroci” Heina Wieseja.
Kar bode v oči v Schröderjevem omrežju, je veliko število medsebojnih povezav, ki so finančno »naoljene«. Znotraj tega omrežja obstaja kup različnih, a povezanih verig. Heino Wiese organizira vstop ruskega oligarha Alekseja Mordašova v nemški turistični velikan TUI, ki ga vodi socialdemokratski menedžer Michael Frenzel, ta pa sponzorira Areno levičarskega gradbenega magnata Günterja Papenburga. In Papenburg ima kontrolni delež v podjetju za proizvodnjo jekla “Salzgitter AG”, ki ga je Schröder kot premier kupil z državnimi sredstvi od Frenzelovega TUI Preussag, ki kasneje uliva cevi za podjetje Nord Stream 2, v katerem bo Schröder kasneje generalni direktor. Papenburg je tudi glavni dobavitelj jekla za številne druge plinske projekte Kremlja. In častni konzul Kremlja v Hannovru je prav Heino Wiese. Vsi ti ljudje se občasno srečajo v skupni loži “G 6” povprečnega drugoligaškega nogometnega kluba “Hannover 96”. Strukturna značilnost Schröderjeve mreže je velika odsotnost žensk. Okolje Schröder je moški klub. Sestavljajo jo predvsem uspešni in bogati moški z izrazito samozavestjo. Njihovega občutka sramu skoraj ni več. Stiki s kriminalnimi rockerji in organiziranim kriminalom so prav tako majhna ovira za vstop v to mrežo kot močni stiki v Iranu, na Kitajskem ali v Rusiji. Pije se skupaj. Med seboj si pomagajo. In vse ostalo se dela skupaj.
Leta 1997 je Vladimir Putin zagovarjal doktorsko disertacijo na Rudarskem inštitutu v Sankt Peterburgu. Zanimiv je zapleten naslov doktorata: »Strateško načrtovanje uporabe surovinske baze regije v obdobju nastajanja tržnih mehanizmov (Sankt Peterburg in Leningrajska regija)«. V doktoratu ima izvoz zemeljskega plina in nafte pomembno vlogo pri uresničevanju zunanjepolitičnih ciljev. Predpogoj je, da mora biti energetika čim bolj pod državnim nadzorom.
V politični dogmatiki nemških socialnih demokratov se politika popuščanja razume kot osnova socialdemokratske zunanje politike – njena kritika pa kot napad na svetost stranke. Enako velja za njena ustvarjalca, kanclerja Willyja Brandta (to ime je konspirativni strankarski vzdevek, njegovo izvirno ime je Herbert Frahm) in njegovega glavnega političnega svetovalca Egona Bahra, ki sta postala ikoni nemške SPD predvsem zaradi te domnevno detantne “Ostpolitik” . Na to politiko SDP se še danes veže celo vrsto epohalnih »pozitivnih dogodkov« prejšnjega stoletja. Sem spadajo tudi prijateljski odnosi Nemčije s sosedami v Vzhodni Evropi, ki so po mnenju SDP postali mogoči šele zaradi te politike. Poleg tega SPD pridiga, da brez Ostpolitik ne bi bilo zmage nad komunizmom. In nenazadnje: nemške združitve ne bi bilo brez politike Brandta in Bahra. Vse te trditve bodisi sploh ne držijo bodisi le delno držijo. Kdor pa to omeni, v Nemčiji velja za element hladne vojne in vojnega hujskaštva. Vzhodna politika ostaja še danes najbolj ostro branjena pravljica nemške SPD. Brez tega mita ni mogoče razumeti njihove katastrofalne politike do Rusije v zadnjih dveh desetletjih.
Reakcije vodstva nemške SPD na razmere na Poljskem v zgodnjih osemdesetih letih in uvedbo izrednih razmer s strani tamkajšnjih komunistov kažejo, kako lažna in represivna je bila politika popuščanja napetosti v odnosu do boja ljudi za svobodo na vzhodu. Evropi. Glavni politični svetovalec SPD Egon Bahr je obtožil sindikat “Solidarność”, da ogroža mir v Evropi. Arhitekt “Ostpolitik” je menil, da bo destabilizacija Poljske ogrozila ravnovesje med vojaškima blokoma Nata in Varšavskega pakta. Ko je “Solidarnost” jeseni 1981 s stavkami izzvala komunistični monopol nad oblastjo, so se z Bahrom v Moskvi posvetovali za mnenje o tem, ali ima Sovjetska zveza pravico posredovati na Poljskem. Odgovoril je kratko in suho: “Seveda, to je samoumevno!” Herbert Wehner, vodja poslanske skupine nemške SPD v bundestagu, pa je avgusta 1981 v pogovoru s predstavnikom diktatorja NDR Erichom Honeckerjem zahteval, da je treba “sprejeti odločne ukrepe proti Poljski in čim prej, tem bolje”. In tega ni mogoče uresničiti »brez notranjega nasilja«, je prek Honeckerja naročil Moskvi Wehner.
Socialdemokrat Oskar Lafontaine, Schröderjev podkancler in mož organizatorke sedanjih protiukrajinskih demonstracij Sarah Wagenknecht (mladinka NDR, ki je bila kot komunistični skrajnež predmet nadzora zahodnonemške službe za zaščito Ustavne ureditve) je že leta 1983 pozval k razpustitvi Nata. Po padcu berlinskega zidu je glavni svetovalec SPD Egon Bahr zapisal, da mora vsakdo, ki poziva k nacionalni združitvi Nemčije, “pozvati k razpustitvi Nata in Varšavskega pakta”. V Temeljnem programu SPD iz leta 1989, ki je veljal do leta 2007, je zapisano, da je cilj “nadomestiti vojaška zavezništva z evropskim mirovnim redom”. Tega načina razmišljanja v nemški SPD nikoli niso presegli. Gerhard Schröder že leta 2021 v skupni knjigi s putinistom Gregorjem Schöllgenom, zgodovinarjem in med številnimi drugimi funkcijami direktorjem »Fundacije Willyja Brandta«, še vedno pozival k ukinitvi Nata »v zadnji posledici« – ker le v tako se bo Evropa “lahko osvobodila ameriškega tutorstva”. Kar je Putinova osrednja zunanjepolitična teza. Njegova ocena Rusije je precej drugačna. Za odnose z Moskvo je potrebna stabilna podlaga: »Kajti brez odgovornega odnosa z Rusijo Evropa nima prihodnosti.« Mešanica protiameriškega skepticizma in fiksacije na Rusijo, ki se hrani z mitom Ostpolitik, vodi SPD v zunanjepolitično usmeritev, ki je v tej stranko postavila pod vprašaj, čeprav le formalne, vrednote, kot so demokracija in človekove pravice.
Sredi leta 2004 sta Schröder in njegova četrta žena Doris Schröder-Köpf, poslanka SPD v parlamentu Spodnje Saške in direktorica »Nemško-ruskega foruma«, posvojila triletno Rusinjo iz otroškega doma v Sankt Peterburgu. Putin je pomagal izpeljati posvojitev brez birokratskih zapletov in brez običajne korupcije. V Nemčiji je vse prej kot nenavadno, da 60-letnik, popolnoma zatopljen v posel in trikrat ločen, in njegova 41-letna žena zlahka posvojita otroka iz tujine. Mnoge organizacije za posvojitve celo pravijo, da je to praktično nemogoče. Zakonca Schröder sama o podrobnostih postopka posvojitve molčita. Leta 2007, ko Schröder ni bil več kancler, sta s prijateljico Schröder-Köpf posvojila tudi slabo leto starega fantka iz St. Petersburga. V tistem trenutku je Putinova “operacija Schröder” že zdavnaj presegla tisto, o čemer je ruski predsednik lahko sanjal šest let prej.
Potem ko se je izselil iz urada zveznega kanclerja v Berlinu, je Schröder vzel stanovanje na Behrenstrasse 73, tik ob hotelu Adlon. Nadstropje pod Schröderjevim stanovanjem takoj zasede na novo ustanovljeno svetovalno podjetje: “Wiese Consult” njegovega nekdanjega vodje volilne kampanje Heina Wieseja. Wiese izbere življenjski model, ki je izjemno podoben Schröderjevemu. Oba se nenehno gibljeta med zasebnim življenjem v Hannovru in službama v Berlinu. Poleg tega pogosto letijo v Moskvo in druge države, kjer vladajo avtokrati. Politika živita v simbiozi, v kateri so razmerja moči jasno razdeljena. Tako kot na Behrenstraße 73, kjer živi pod Schröderjem, tudi Heino Wiese prevzame vlogo Schröderjevega prvega podrejenega v življenju. Kar gre na raven suženjske podrejenosti. Ena oseba, ki je obiskala Wieseja v Berlinu, se spominja, da je med pogovorom na Behrenstrasse 73 slišala trkanje skozi strop. Nekdanji kancler je želel dati znak svojemu zaupniku. Wiese, ki na naše vprašanje ob tej priložnosti ni odgovoril, je takoj prekinil pogovor z našo pričo in stekel v gornje nadstropje.
Ključna nemška družba za uvoz ruskega plina Wintershall AG, članica koncerna BASF, ki je vsa strateška skladišča plina v Nemčiji predala Gazpromu, na naše vprašanje potrjuje, da daje posle Wiesejevemu podjetju. Kot potrjuje več virov, je Wiese delal tudi za OMV, energetski koncern, ki ga v veliki meri nadzoruje avstrijska država in se je v osnovi osredotočil na ruski zemeljski plin, zlasti od leta 2015, ko je z njim prevzel Rainer Seele, takratni vodja Wintershall AG. Med plinskimi poslovneži Seele velja za ambasadorja Kremlja. OMV je tudi eden od financerjev plinovoda Severni tok 2.
Na uradnem seznamu s seznamom srečanj članov nemške zvezne vlade z lobisti tega plinovoda je kopica imen politikov iz vrha SDP. Sigmar Gabriel, zvezni minister za gospodarstvo SPD in podkancler Angele Merkel, se je vsaj 15-krat srečal s predstavniki Gazproma in Nord Streama. V obdobju od februarja 2015 do januarja 2017 je imel minister sedem sestankov z vodjo Severnega toka in Putinovim najbolj zaupnim človekom Matthiasom Warnigom, visokim častnikom komunistične obveščevalne službe Stasi v NDR. Gabriel ga srečuje še pogosteje kot vodjo Gazproma Millerja. Na srečanju 27. februarja 2015 je prisoten Gerhard Schröder. Potem ko je Gabriel v začetku leta 2017 postal nemški zvezni zunanji minister, se je Warnig z ministrom do junija srečal še trikrat. A radij delovanja častnika Stasi Warniga ni omejen le na Berlin: od konca leta 2015 do septembra 2017 se je vodja Severnega toka v belgijski prestolnici petkrat srečal z Reinhardom Silberbergom, stalnim veleposlanikom Nemčije pri EU v Bruslju. Junija 2016 je Silberberg priredil gala večerjo za Schröderja in Warniga. Vsi za mizo se poznajo že dolgo: od leta 1998 do 2005, pod kanclerjem Schröderjem, je bil Silberberg direktor direktorata za Evropo v uradu zveznega kanclerja, od 2006 do 2009 je bil državni sekretar v nemškem zveznem ministrstvu za zunanje zadeve pod ministrom Steinmeierjem. Sicer pa o morebitnih Warningovih obiskih pri Merklovi ni znanega nič.
Za Schröderjevo pozitivno podobo v bodočih zgodovinskih učbenikih skrbi že omenjeni zgodovinar in Schröderjev soavtor Gregor Schöllgen, ki mu je Schröder od leta 2011 omogočil dostop do svojega arhiva. Štiri leta pozneje je Schöllgen, ki je ustanovil tudi svoj “Center za uporabno zgodovino” na Univerzi v Erlangnu, predstavil 1038 strani dolgo biografijo. Knjiga postane standardno delo na temo Schröderja. Schöllgen je v oceni Schröderjevega dela seveda več kot naklonjen. Ker se ta knjiga prodaja le za 35 evrov, jo je berlinski dnevnik TAZ sarkastično poimenoval “Himna 35 evrov”. Schöllgen je dovolj profesionalen, da ne skriva občutljivih točk v Schröderjevi karieri. Razvršča pa jih tako, da se glavnemu politiku nemške SPD pripisuje komaj kaj negativnega. Pa trdi, da kritike Schröderjevega dela za Gazprom “vsekakor niso vzdržne” in da naj bi se baltske države in Poljska sprijaznile z obstojem Severnega toka, kar je “v veliki meri zasluga Gerharda Schröderja”, in da se je zato navezanost nekdanjega kanclerja na Gazprom pokazala kot “zlati uspeh” Nemčije. Schöllgen evforično povzame: “Nobenega dvoma ni, da je mesto tega človeka v zgodovinskih knjigah zagotovo veliko.”
Vsak zgodovinar v Nemčiji lahko piše, kar hoče. Pričakovati pa je, da na znanstvenika pri njegovih ocenah ne bodo vplivale finančne dotacije. Na tej točki pa obstajajo dvomi. Kajti ko je Schöllgen začel delati na Schröderjevi biografiji, so v njegov “Center za uporabno zgodovino” začele pritekati donacije. Denar prihaja iz “Wintershall AG”, ki je blizu Gazpoma. Ta hčerinska družba BASF je leta 2011 dvakrat uporabila Schröderjeve storitve. Enkrat Schöllgen nastopi kot govorec na dogodku Wintershall v Oslu, drugič v Kasslu. V družbi so na naše vprašanje odgovorili, da je honorar v višini 100.000 evrov, ki so ga za rektorjeve nastope plačali Schöllgenovemu inštitutu “v takih primeri običajen”. Na naše vprašanje Schöllgen plačila ne zanika, ampak odgovarja izmikajoče. Ne odgovarja niti na vprašanja, za kaj točno so bila ta sredstva porabljena in zakaj jih v svoji knjigi nikjer ne omenja. Namesto tega trdi, da zasebni skladi tretjih oseb niso imeli vpliva na njegove zgodovinske interpretacije.
Kandidat SPD za kanclerja Martin Schulz je poleti 2017 v volilnem manifestu SPD zapisal, da je “dodelitev 2 % za obrambo”, osrednji cilj Nata, opredeljen leta 2014, “napačna in nesmiselna”. Takšna drža ponuja več prednosti za volilno kampanjo: Schulz se lahko predstavi v tradiciji levega detanta in levega “mirovniškega gibanja” ter opozori na novo “oborožitveno spiralo”. V to strategijo sodi tudi blokada nakupa bojnih brezpilotnikov za nemško Bundeswehr s strani SPD, ki se je odločno nadaljevala v letu 2017. “Razorožitev namesto oboroževalne tekme” je Schulzovo geslo. Sredi Schulzove volilne kampanje pa je odjeknila novica, da je Gerhard Schröder predlagan za predsednika nadzornega sveta ruske državne naftne družbe Rosneft. Zaslužek v Rosneftu naj bi bil okoli 600.000 evrov na leto. Schröder naj bi kot predsednik upravnega odbora delničarjev Nord Streama prejel le 250.000 evrov na leto. Temu so dodane še velike nemške državne ugodnosti za nekdanjega zveznega kanclerja. Vse druge prihodke iz njegovih drugih dejavnosti je zelo težko ovrednotiti.
Sicer pa v Berlinu enotno trdijo, da je Schröderjev letni prihodek, najkasneje v Rosneftu, v sedemmestnem znesku. »To je moje življenje, ne življenje nemškega tiska,« se je Schröder branil v volilni kampanji v Hannovru konec avgusta 2017, ko je SPD na Spodnjem Saškem dodatno angažirala nekdanjega kanclerja. Na povabilo Yasmine Fahimi, takratne državne sekretarke na spodnjesaškem ministrstvu za socialne zadeve in sedanje vodje vseh nemških sindikatov, se je Schröder pojavil v dvorani hannovrske županove rezidence. V Schröderjevem nastopu so postale kristalno jasne implikacije proruske politike in antiamerikanizma kot temelja volilne kampanje SPD. Iz črnega usnjenega fotelja se je na takratnem srečanju nekdanji kancler boril proti grozeči “novi spirali oborožitve”. Mar res kdo misli, da bi lahko kdorkoli v Evropi agresiral in zanetil vojno, je protestiral. »Upam, da je SPD dovolj pogumen, da reče: kdo nas torej sploh ogroža v Evropi?« Schröder je trdil, da dvoodstotni cilj Nata »nikoli ni obstajal kot uradna odločitev«. Fahimijeva na stolu poleg njega se je strinjala s Schröderjem in cilj Nata o “2% za obrambo”, kot je takrat dejala, razglašala za “popolno norost”.
Po “porazu” SPD proti Merklovi na zveznih volitvah leta 2017 je želel zunanji minister Gabriel ustvariti vtis, da vršilec dolžnosti predsednika stranke Scholz in novoimenovani predsednik SPD Andreas Nales ne moreta brez njega. A Scholz in Nales sta videla v njem človeka, ki se ne zna obvladati, in kot grožnjo vladi. Bližina s Putinom ni bil razlog za Gabrielovo razrešitev. Toda Rusija je igrala vlogo pri izbiri njegovega naslednika. Nales in Scholz ne želita nikogar, ki pripada triumviratu Schröder-Steinmeier-Gabriel. Zato so za zunanjega ministra izbrali popolnoma neosebnega in neučinkovitega Haika Maasa. Skupina okoli Schröderja je na ta razvoj gledala z veliko zaskrbljenostjo. Za poslovni model Heina Wieseja bi bil odstop od prejšnje politike SPD do Rusije hud poraz. Ruski častni konzul je zato naročil raziskave pri inštitutu Forsa, ki je blizu Schröderju. Cilj je, da se »rezultat« kot glas ljudstva zoperstavi negativni podobi Rusije v vodilnih nemških medijih. Wieseju so bili “rezultati” všeč: 57 % vprašanih je menilo, da je Moskva zanesljiv dobavitelj energije, med volivci SPD 64 % in med člani celo 78 %. Te številke so bile javno opozorilo Nalesovi in Scholzu, naj prenehata s kampanjo distanciranja nemške SDP od Putina.
Za vodilne nemške socialdemokrate je bil Maasov “bolj realističen pristop” do Moskve povsem nesprejemljiv. Spraševali so se, “ali je Heiko sploh še eden izmed nas”, kot pravijo v SPD. Po besedah enega socialdemokrata so »močnejši« pritiskali na predsednike vlad nemških zveznih dežel Stephana Weila (Spodnja Saška), Manuelo Schwesig (Mecklenburg) in Ditmarja Woidkeja (Brandenburg) iz SPD, naj novega ministra za zunanje zadeve naučijo lekcije. Tako je bilo konec maja Maasu, nemškemu zunanjemu ministru, naloženo, da se pojavi pred izvršnim odborom SPD, da bi se opravičil. Obtožen je bil izdaje načel Vzhodne politike Willyja Brandta. Ob koncu srečanja je bila razglašena formula, da je “potrebnega več dialoga z Rusijo, ne manj”. Maas si je nekako rešil kožo, a vrh SPD ga zreducira na nemočno ničlo.
Po odhodu s položaja vodje SPD in ministra za zunanje zadeve poleti 2018 je Sigmar Gabriel blizu stanja politične nepomembnosti. Ustanovil je svetovalno podjetje “VIB International Strategy Group”. Poleg Gabriela je med delničarji še eden od njegovih šolskih prijateljev, ki ga zdaj ne bomo imenovali, s katerim je Gabriel sodeloval leta 2003 po izgubljenih volitvah in ki je kmalu po Gabrielovem odhodu iz avtomobilskega velikana Volkswagna prejel svetovalno pogodbo. Naslov “VIB International Strategy Group” pade v oči: podjetje se nahaja na znameniti Behrenstraße 73, tako kot Wiese Consult in tudi Gerhard Schröder. In Heino Wiese je tudi eden od Gabrielovih delničarjev. Četrti partner je “4Pro Projektmanagement-und Kommunikations GmbH”. To podjetje je v polovični lasti nekdanjega avstrijskega kanclerja Wernerja Faymanna iz dunajske socialdemokratske SPÖ in njegovega nekdanjega tiskovnega predstavnika. VIB ima velike načrte in kot »omrežje najvišje ravni« kot prvega uporabnika imenuje energetiko. Toda upanje se ni izpolnilo. Faymann in njegov tesni osebni tiskovni predstavnik se bosta nato osredotočila na nepremičninski posel. Gabriel skupno podjetje zapusti že aprila 2019. Iz razlogov, ki jih je v krogih blizu nekdanjega šefa nemške diplomacije mogoče skrčiti na elegantno formulo “razlike v pogledih”. Eden od razlogov bo verjetno ta, da se mojster Gabriel nikakor ne namerava omejiti na poslovanje le v “VIB Strategy Group”.
Marca 2020 je Gabriel že delal za koncern “Tönnies”, največjega mesarja v Nemčiji, ki mu plačuje 10.000 evrov na mesec in štirimestno dnevno plačo, koncern ima tesne povezave s Putinom. Gabriel je prevzel tudi mesto v upravnem odboru Siemens Energy, velikega proizvajalca plinskih turbin, in se pridružil upravnemu odboru Deutsche Bank. Nekdanji vodja nemške SPD je bil tja imenovan na zahtevo Katarja, ki ni le večji delničar Volkswagna, ampak tudi Deutsche Bank. Konec leta 2019 je Gabriel nastopil kot govornik na praznovanju 125. obletnice Wintershall AG v Kasslu. Podjetje, za katerega interese pri projektu Severni tok se je v svojem mandatu tako odločno zavzemal ta vrhovni politik SPD, mu plača 20.000 evrov. Na naše vprašanje v družbi odgovarjajo, da gre za »običajni honorar«.
Vir: Frankfurter Allgemeine Zeitung
