Piše: Gašper Blažič
Še pred nekaj meseci se je organizacija molitve rožnega venca na javnem prostoru (a zunaj cerkve) zdela misija nemogoče. Od letošnjega 13. oktobra, ki je sicer kot obletnica povezan z Marijinimi prikazovanji v Fatimi leta 1917, je to realnost. V petek, 10. novembra, na god papeža sv. Leona Velikega, pa je bila tovrstna molitev organizirana drugič.
Organizator dogodka je bil tako kot že oktobra zavod Katoliška mladina iz Ljubljane. Kot je znano, je organizacija prvega tovrstnega dogodka po zgledu podobnih molitvenih zborovanj na Hrvaškem in Poljskem sprožila polemične odzive trde levice, zlasti prek tednika Mladina. Vseh tistih, ki so se zgražali nad »srednjim vekom« na pragu 21. stoletja, pa ni prav nič motilo, ko so se v središču Ljubljane pojavila propalestinska zborovanja z glasnimi vzkliki Alah je velik in zahtevami po uničenju Izraela. Treba pa je priznati, da so dogodku nasprotovali tudi nekateri katoličani, češ da je prostor za molitev v cerkvi ali doma, ne pa na takšnem kraju, kot je ljubljanski Kongresni trg. A led je sedaj prebit: skupina mladih angažiranih katoličanov, ki delujejo v okvirju zavoda Katoliška mladina, je pokazala, da ima tudi molitev pravico do javnosti, čeprav imajo številni molivci v naši državi in tudi drugje po Evropi dokaj grenko izkušnjo zaradi zatiranja molitve pred porodnišnicami in klinikami za splave. Takšne pobude so pred leti obstajale tudi v Sloveniji, a se po ostri reakciji zagovornikov splava niso več pojavile.
Zgodaj in v dežju
Za avtorja teh vrstic odločitev za udeležbo na molitvi na prostem ni bila lahka, saj je bilo treba priti v zgodnjih jutranjih urah iz Celja v Ljubljano. Molitev se je namreč začela že ob 6.30, na pot je bilo treba torej ob petih zjutraj z avtomobilom, in to v precej deževnem vremenu. Že vožnja po avtocesti, ki je zaradi tranzitnega tovornega prometa med Madžarsko in Italijo močno obremenjena, je bila pravi izziv. Tudi zaradi voznikov tovornjakov, ki so nekajkrat povzročili dokaj nevarno situacijo s prehitevanjem drug drugega, kar je zlasti v deževnem vremenu še toliko bolj tvegana poteza. To je pač cena odprave komaj uvedene avtocestne policije, ni kaj. Sreča v nesreči pa je, da pred šesto uro proti Ljubljani ni bilo zastojev – kakšno uro in pol kasneje, ko sem se vračal v nasprotni smeri, sem opazil povsem »zabasano« avtocesto od Lukovice pa do ljubljanskega avtocestnega obroča.
Priznam, da sem kar nekaj časa okleval, kje naj parkiram svoje (pravzaprav izposojeno) vozilo. Pod Kongresnim trgom v Ljubljani je sicer (nesramno draga) garažna hiša, kar bi mi olajšalo pot do kraja molitve, vendar sem se odločil za drugo možnost: parkiral sem v Trnovem z minimalno parkirnino (pol evra) in se peš odpravil proti središču mesta. Pot do tja traja dvajset minut. Ker me je dežnik bolj oviral kot ne, sem se odločil za preprosto pelerino iz modro obarvanega polivinila – dar evropskih poslancev Evropske ljudske stranke iz Slovenije. Padavine so se še okrepile in v roke me je kar pošteno zeblo. Ob tem sem se spomnil na romanje Krščanskega foruma SDS marca 2019 v belgijski Banneux, ko je bilo vreme zelo podobno, temperature pa precej varljive, saj nas je zaradi vetra, ki je spremljal dež, krepko zeblo v roke. In to pri desetih stopinjah Celzija.
Molitev ni samo za ženske
Okoli petnajst minut čez šest sem tako pripešačil mimo zgradbe francoskega veleposlaništva do Kongresnega trga in se oziral okoli. Proti cerkvi Svete Trojice, ki je bila pred nekaj leti še župnijska cerkev in je najbližje svetišče slovenskemu parlamentu, sem zagledal gručo ljudi z dežniki. »To je to,« sem si rekel in se jim pridružil. Sprva nisem prepoznal nobenega obraza, je bilo pretemno. Vendar pa sem opazil, da je navzočih veliko mladih. Organizatorji so delili pene za kolena (k sreči imam svojo) in zloženke, ki opisujejo molitev rožnega venca. In že sem prepoznal prvega znanca, voditelja molitvenega občestva iz Podutika, in videl, da je med množico precej mož in fantov, kar sicer nasprotuje splošnemu stereotipu, da je to molitev za stare ženske, ki imajo dovolj časa za to, da čepijo v cerkvah. Eden od mladih je prevzel vodenje molitve po megafonu, dva sta držala veliko zastavo, pred zastavo pa kip Fatimske Matere Božje in križ.
Organizator je nagovori ljudi kratko in jedrnato: molimo za našo domovino, našo mladino in duše v vicah. Nato smo zapeli pesem »Kraljica venca rožnega« (besedil je bilo na listkih, ki so jih razdelili organizatorji, s pripisano prošnjo, naj udeleženci molitve ne dajejo izjav medijem. Torej ne bo nič z izjavami, sem si mislil. Organizatorji naj bi dajali izjave samo verskim medijem po končani molitvi.
Pokleknil sem na tla, na peno, ki sem jo kupil pred leti v Medžugorju. Razdelili smo se dva zbora. Eden je molil naprej, drugi je odgovarjal. Pelerina je nagajala, saj mi je naglavnica ves čas padala dol, neka gospa pa je bila toliko prijazna, da mi je pomagala ukrotiti to plastično reč. Potrebnega je bilo kar precej potrpljenja, saj mi je dež namočil čevlje in spodnji del hlač. Vendar se je intenzivnost dežja zmanjšala in ob sedmih, ko se je molitev končala, je le še rahlo rosilo. Bilo je že toliko svetlo, da sem prepoznal še nekaj obrazov. Eden od njih, Jože, je prišel v Ljubljano iz Metlike. Prepoznal sem tudi našega bralca Antona s Škofljice, ki je prav tisti dan praznoval 87. rojstni dan. Z njim sva večkrat romala v Medžugorje.
Provokatorjev ni bilo videti
Priznati moram, da je molitev minila zelo mirno. Ves čas pa sem z enim kotičkom očesa opazoval dogajanje okoli sebe, če bi po naključju prišel kakšen provokator. A zgodnja ura in deževno vreme nista prav udobna kombinacija za kakšne »politkolesarje«. A tudi če bi prišli, dvomim, da bi lahko sprovocirali molivce. Pozdravila sva se s gimnazijskim in novinarskim kolegom Lojzetom, ki dela za slovensko sekcijo portala Aleteia. Ko smo se razšli, sem se spet sprehodil do Trnovega, šel na kratko kavo in se nato vrnil domov. Decembra bo naslednja molitev. No, bomo videli, sem si rekel. Morda pa iz Celja pripeljemo kakšen kombi romarjev, kdo ve?
