Piše: Vančo K. Tegov
Komaj je minil en dan – niti toliko – od zaključka štirikratnega referenduma, pa že znova plešejo okoli totema, ki sliši na ime korupcija, in branijo prokorejsko informacijsko utrdbo, kakršno po njihovem predstavlja RTV.
Včerajšnji dan je bil preizkus zdrave pameti. Ne le za posameznika, ki jo morda že ima, temveč predvsem za vse druge, ki se z njo doslej očitno niso pogosto srečevali. Zdrava pamet namreč ni nekaj, kar bi si lahko lastili samo izbranci, še manj pa nekaj, kar bi smelo ob političnih interesih preprosto izginiti.
Toda kaj nam sporoča dan po referendumu?
Ali je res postalo tako hudo, da je ljudem vseeno, ker se je korupcija zažrla v prenekatero, še tako ozko poro družbe? Da je ne le sprejemajo kot nekaj samoumevnega, temveč jo celo potrjujejo kot nekaj dopustnega, če že ne kar pravilnega?
Več pritrdilnih odgovorov na ta vprašanja kaže na zaskrbljujoč del družbe, ki se na družbene anomalije ne zna ali noče več odzivati dovolj kritično. Mar ne? Ko ljudje začnejo odstopanja od normalnosti sprejemati kot nekaj običajnega, nepravilnosti pa opravičevati ali celo podpirati, težava ni več zgolj v tistih, ki jih povzročajo, temveč tudi v tistih, ki jih s svojo pasivnostjo, nekritičnostjo ali preračunljivostjo dopuščajo.
Ključno pri vsem tem je spoznanje, da nevarnost ni samo v obstoju anomalij, temveč tudi v tem, da se družba nanje navadi. Ko nesprejemljivo postane sprejemljivo, se začne premikati tudi meja med prav in narobe. In dnevi, kakršen je bil včerajšnji, nas močno napeljujejo k temu neprijetnemu sklepu.
Ali se je del družbe sprijaznil s sistemom?
Ali se je del družbe sprijaznil s sistemom, ki je zaradi odmikanja od zdrave pameti, odgovornosti in temeljnih vrednot že dodobra načel družbeno tkivo? In ali sploh še obstaja dovolj politične volje za njegovo prenovo, za vzpostavitev odgovornosti ter za vrnitev k normalnosti, v kateri pravila veljajo za vse enako?
Eden od dejavnikov, ki takšno stanje neopazno, a vztrajno poglabljajo, je indolentnost – brezbrižna pasivnost, ki se pogosto skriva za navidezno nevtralnostjo. Ne povzroča nujno hrupa, ne sproža odprtih sporov in ne zahteva glasnega zagovarjanja obstoječega stanja. Njena moč je prav v tem, da človeka postopoma navadi na nepravilnosti, ga odvadi kritičnega odzivanja in mu začne vzbujati občutek, da tako ali tako ni mogoče ničesar spremeniti.
Indolentnost je zato eden najnevarnejših spremljevalcev odmikanja od zdrave pameti. Kjer bi moral slediti pomislek, nastopi molk. Kjer bi bilo treba zahtevati odgovornost, nastopi brezbrižnost. In kjer bi bilo treba nepravilnosti jasno poimenovati, se vse prepogosto zadovoljimo z ugotovitvijo, da je pač tako.
Toda prav v tem je past: kar danes dopuščamo iz brezbrižnosti, lahko jutri sprejmemo kot nekaj normalnega. Tako se meje sprejemljivega premikajo, odgovornost izgublja svojo težo, družba pa se počasi oddaljuje od vrednot, na katerih naj bi temeljila.
Zato vprašanje ni več samo, kdo takšne razmere ustvarja in kdo ima od njih korist. Vprašati se moramo tudi, koliko k njihovemu ohranjanju prispevajo tisti, ki jih prepoznavajo, vendar se nanje ne odzovejo.
Kajti zdrava pamet brez kritične presoje ostaja neizkoriščena sposobnost, kritična presoja brez odziva pa družbeno neučinkovita. In prav indolentnost je tista tiha sila, ki lahko razkorak med spoznanjem in dejanjem spremeni v trajno stanje družbe.
Kdo bo učinkovitejši?
Ali imajo strukture, ki takšno stanje ohranjajo in negujejo, v rokavu še več političnih asov? Še več načinov, kako spodkopavati vsak poskus sprememb, zamegljevati odgovornost in preprečevati, da bi se družba končno premaknila v smeri večje preglednosti, poštenosti in učinkovitosti?
Toda vprašanje, ki se ob tem postavlja, je še bolj neposredno: kdo bo učinkovitejši – tisti, ki si prizadevajo ohraniti obstoječe stanje, ali tisti, ki zahtevajo spremembe?
Bo prevladala spretnost ohranjanja vpliva, preusmerjanja pozornosti in zavlačevanja ali pa sposobnost vztrajati pri preglednosti, odgovornosti in enakih pravilih za vse? Bo politična energija znova porabljena za ohranjanje položajev ali za odpravljanje anomalij, ki slabijo zaupanje v institucije?
Odgovor ne bo odvisen zgolj od političnih struktur in njihovih potez. Odvisen bo tudi od sposobnosti družbe, da prepozna razliko med obljubami in dejanji, med navideznimi spremembami in dejanskimi rezultati ter med glasnim nastopanjem in odgovornim delovanjem.
Na koncu namreč ne bo odločilno, kdo ima v rokavu več asov, temveč kdo bo znal svoje besede pretvoriti v preverljive rezultate. In prav tu se bo pokazalo, ali je želja po sprememba res dovolj močna, da preseže politično preračunljivost, družbeno indolentnost in udobje obstoječega stanja.
In končno: smo zreli za spremembe?
Ali smo v Sloveniji sploh že dosegli kritično maso ljudi, ki si resnično želijo sprememb na bolje? Ne zgolj sprememb na papirju, ne novih obrazov z enakimi navadami in ne novih obljub z že preizkušenimi izgovori, temveč sprememb, ki bi se poznale v vsakdanjem življenju, delovanju institucij in odgovornosti nosilcev oblasti.
Zato je čas, da se zbudimo iz družbene indolentnosti! Dovolj je sprijaznjenosti z nepravilnostmi, dvojnih meril, praznih obljub in prepričanja, da se tako ali tako nič ne da spremeniti. Dovolj je tudi pričakovanja, da bodo odgovornost namesto nas prevzeli drugi.
Čas je, da začnemo zahtevati odgovornost, preglednost in enaka pravila za vse – brez izjem, brez političnih privilegijev in brez opravičevanja nepravilnosti zgolj zato, ker prihajajo z naše strani. Čas je, da nehamo molčati, kadar bi morali spregovoriti, in da pogledamo tudi tja, kamor nam lastna politična pripadnost morda ne dovoljuje pogledati.
Spremembe se ne zgodijo same od sebe. Zahtevajo pogum, vztrajnost in ljudi, ki niso pripravljeni trgovati s svojimi načeli. Zahtevajo državljane, ki znajo razmišljati s svojo glavo, preverjati obljube, presojati dejanja in na volitvah prevzeti odgovornost za svojo odločitev.
Zato se vprašajmo: bomo še naprej nemo opazovali, kako se družba oddaljuje od vrednot, na katerih bi morala temeljiti, ali pa bomo končno zahtevali drugačne standarde?
Ne čakajmo, da se bo spremenil nekdo drug. Začnimo pri sebi, nadaljujmo v svojem okolju in vztrajajmo pri odgovornosti vseh, ki odločajo o naši skupni prihodnosti.
Čas je za odločnost namesto brezbrižnosti, za odgovornost namesto izgovorov in za dejanja namesto praznih obljub.
Kajti če bomo še naprej molčali, ko bi morali ukrepati, ne bomo zgolj pričevalci sprememb na slabše. Postali bomo tudi del razloga, da se te nadaljujejo.
Slovenija ne potrebuje še enega kroga lepih obljub. Potrebuje družbo, ki ima dovolj poguma, da zahteva red, odgovornost in enaka merila za vse – ter dovolj vztrajnosti, da pri teh zahtevah tudi ostane.
Zdaj je čas za dejanja!
Pod črto!
Odgovor na vse to ni odvisen samo od tistih, ki so si po referendumu znova nadeli zmagovalni nasmeh. Odvisen je tudi od vseh nas, ki se moramo vprašati, koliko časa bomo še sprejemali nesprejemljivo kot nekaj običajnega.
Kajti družba ne izgublja zdrave pameti šele takrat, ko jo izgubijo njeni voditelji. Izgubljati jo začne takrat, ko ljudje prenehajo razlikovati med prav in narobe – in ko jim postane vseeno.
Za demokracijo in zdravo pamet so potrebni nenehna zavzetost, kritična presoja in vztrajnost.
