20.4 C
Ljubljana
sreda, 24 julija, 2024

Recept za katastrofo 3: »Ustavili bomo podnebne spremembe!«

Piše: Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist

V tretjem delu serije pišemo o enem najhujših primerov človekove arogance. Človek v svoji nadutosti, ki je posledica stoletja ali dveh posrečenega hitrega razvoja tehnologije, verjame, da imajo njegova dejanja odločilen vpliv na podnebje. Katastrofalno je, da tej iluziji prilagaja svoje življenje.

Politika pri svojih odločitvah vse bolj upošteva znanost. Problem znanosti pa je v tem, da se pogosto moti in včasih čez noč zaradi novih znanstvenih spoznanj za 180 stopinj spremeni svoj narativ, ki ga je še pravkar razglašala za neizpodbitno resnico. V primeru podnebnih sprememb je s trenutnim znanstvenim instrumentarijem človekov odločilen vpliv na segrevanje planeta ali ohlajanje planeta praktično nemogoče neizpodbitno dokazati. Gre predvsem za skupek teorij, ki se večini znanstvenikov zdijo verjetne, a to še ne pomeni, da v resnici držijo. Neizpodbiten dokaz o vplivu človekovih dejanj na podnebne spremembe bi bil, če bi celo človeštvo nekaj desetletij žrtvovalo svoj napredek in življenjski standard in bi naposled do ohladitve v resnici prišlo. Eksperiment torej.

Podnebne spremembe se dogajajo brez človekovega vpliva

Podnebne spremembe so obstajale od nekdaj. Podnebje se močno spremeni že v nekaj stoletjih. V 10. stoletju se je denimo začelo segrevanje. Tedaj je bilo zemljo na Grenlandiji mogoče obdelovati. Tam so se naselili Vikingi, ki so pridelovali žito in gojili svinje in krave. O navedenem pričajo najdbe na področjih, kjer se na Grenlandiji topi led, saj tam odkrivajo orodje za obdelovanje zemlje in kosti domače živine. Podnebje se je močno segrevalo do 14. stoletja, ko je bila Škotska (!) največja proizvajalka vina v Evropi. V naših krajih obstajajo zapisi iz 12. in 13. stoletja, ko so jagode zorele sredi januarja in so drevesa cvetela februarja ali pa celo januarja (nekoč celo že za božič), medtem ko so imeli trgatev pogosto že konec julija. Na začetku 14. stoletja pa se je začelo hitro ohlajanje, ki je povzročilo pomanjkanje hrane v Evropi. Najhladneje je bilo v 17. stoletju, ko je bil severni Jadran pozimi pogosto zamrznjen. V 19. stoletju je prišlo do segrevanja, ki smo mu priča tudi danes. Sodobna znanost ni zmožna pojasniti, zakaj je prihajalo do takih segrevanj in ohlajanj v tako kratkem obdobju. Zagotovo pa človekov vpliv nima nič s tem, saj je v času srednjega veka človek živel še popolnoma brez sodobne tehnologije.

Evropska fiksna ideja

Povprečni moderni človek z Zahoda izgublja nagon za preživetje. To je posledica lagodnega življenja v preteklih desetletjih in zgrešenih ideologij z levega političnega pola. Če se v taki iluziji znajde nekaj posameznikov ali manjši delež populacije, to ne predstavlja težave. Če pa se takšno stanje začne odražati v politikah, ki vplivajo na življenje vseh ljudi v skupnosti, lahko situacija hitro postane kritična. In v Evropski uniji (EU) se to prav zdaj dogaja. Tehnokrati EU bi nepreverjene znanstvene teorije o vplivu človeka na segrevanje podnebja radi preizkusili v največjem socialnem eksperimentu vseh časov, v katerem naj bi več desetletij sodeloval kar cel svet! Na srečo ljudi sveta vpliv tehnokratov EU ne seže prek meja EU, kar je kajpak toliko slabše za Evropejce, ki bodo v primerjavi s preostankom sveta zaradi norih evropskih politik izgubili primerjalno gospodarsko prednost.

Agenda »Pripravljeni na 55« je usmerjena v to, da bi v EU do leta 2030 emisije ogljikovega dioksida (CO2) zmanjšali za 55 odstotkov glede na leto 1990. To je le vmesni korak na poti EU v gospodarsko pogubo do leta 2050, ko naj bi EU postala »podnebno nevtralna«. Ideja temelji na nepreverjeni znanstveni hipotezi, da naj bi zmanjševanje CO2 pripomoglo k ohlajevanju podnebja, ki naj bi se segrevalo prav zaradi tehnološkega napredka človeka v zadnjih 200 letih. Ta hipoteza je bizarna v luči tega, da se je podnebje začelo segrevati že na začetku 19. stoletja, ko se je v Evropi končala t. i. mala ledena doba. Podnebje se segreva, ker je bila ohladitev prehodna. Iz zgodovinskih dokazov, ki smo jih navedli v prvem delu tega članka, je razvidno, da se sploh še nismo približali nivoju toplega podnebja Evrope med 10. in 14. stoletjem, kar pomeni, da lahko v prihodnosti pričakujemo še dodatno segrevanje, ne glede na to, ali bomo emisije CO2 zmanjševali ali ne. Na segrevanje podnebja ne moremo vplivati. Zagovorniki zmanjšanja emisij CO2 sicer trdijo, da podnebje v Evropi postaja nevzdržno zaradi vse pogostejših neurij in ogretosti površinskega sloja zemlje v poletnem času. Drži, da je ta neurja povzročil človek, vendar to nima nobene zveze s podnebnimi spremembami. Človek je izkrčil gozdove, zgradil avtoceste in tako je teren dosti bolj odprt, kar kajpak povzroča močnejše in s tem bolj rušilne vetrove. Na drugi strani asfaltne in betonske konstrukcije poleti delujejo kot radiatorji, zaradi katerih se površina zemlje segreje bolj, kot bi se, če teh konstrukcij ne bi bilo. Gre za človekov stil življenja, ki ga zmanjševanje izpustov ne bo saniralo. Poleg tega ideja o podnebno nevtralni EU ne naslavlja problema onesnaževanja našega življenjskega okolja, kot je denimo proizvodnja plastike, katere mikrodelci že močno ogrožajo zdravje ljudi. Prav tako ta ideja ne naslavlja težav, ki so povezane s hitrim kopnenjem virov in surovin, ampak jih z brezumno hiperprodukcijo električnih baterij celo še povečuje.

Vrnitev v preteklost brez časovnega stroja

Tisti deli sveta, ki bodo posvojili brezupne okoljske politike, ki so usmerjene v zaustavitev podnebnih sprememb, bodo gospodarsko nazadovali. Gospodarstvo EU se že zdaj šibi pod dajatvami, ki jih mora plačevati za emisijske kupone, ki so nekakšen evropski odpustek tistim podjetjem, ki v okolje oddajajo večjo količino emisij CO2. Ker EU namerno zavira lastno gospodarstvo, se bo to odrazilo v padanju standarda evropskih državljanov. Z upadanjem gospodarstva bo tudi manj inovacij in s tem napredka. Krepila se bo energetska kriza, ki se bo z ukinitvijo vozil z motorji z notranjim izgorevanjem v EU po letu 2035 samo še hudo stopnjevala. EU bo vse bolj zaostajala in preostali deli sveta, ki se ne bodo vdajali tej okoljski politični blaznosti, jo bodo prehiteli. Državljani EU se bodo vse bolj zadrževali v svojem lokalnem okolju, ker bo gibanje na večje razdalje vse dražje in ob pomanjkanju (sprejemljivih) energentov celo nemogoče. To pa pomeni nadaljnjo zmanjševanje kreativnosti, inovativnosti in gospodarskega napredka ter rasti, ker vse te dejavnosti pospešuje to, da je populacija mobilna in se med njo dogaja več interakcij. Skratka, EU se bo razvojno počasi vračala nazaj proti srednjemu veku. Če pa se bo zaradi neodgovorne energetske evropske politike EU kar naenkrat znašla v temi zaradi preobremenjenosti električnega omrežja, se lahko v EU zgodi razpad vseh sistemov – in celo razmere kamene dobe.

Zaradi opisanega bi bilo nujno potrebno v popolnosti revidirati univerzalne (in evropske) okoljske politike. Ustavljanje segrevanje podnebja s strani človeštva je toliko realno, kot je realno, da bi povprečno krepak odrasel moški z golimi rokami ustavil 50-tonski tovornjak, ki drsi po klancu navzdol. Lahko se še pravočasno umakne in tovornjak prepusti svoji usodi ali pa vztraja in tovornjak ga bo zdrobil. Da ne bi EU »zdrobila« svoje prihodnosti, bi morali prekiniti z ukrepi, ki so namenjeni ohlajevanju podnebja. Evropska politika bi morala ukrepati glede onesnaževanja okolja, s subvencijami spodbujati ljudi, naj manj trošijo in naj iščejo inovativne rešitve za zmanjšanje porabe virov, ter intenzivno pogozdovati vse površine, ki niso namenjene pridelavi hrane.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine