Piše: dr. Janez Juhant
Z veliko žlico so vladajoči proslavljali konec druge svetovne vojne. Ni bilo govora o tragiki, ki jo je povzročila revolucija, saj je uničila ljudi in imovino, cerkve, gradove in opustošila ustaljeni, na krščanstvu utemeljeni družbeni red. Kar dvajset tisoč Slovencev je bilo med vojno in po njej umorjenih – vsega nad sto tisoč ljudi.
V emigracijo je moralo dvajset tisoč vernih rojakov; socialno-gospodarski eksperimenti so osiromašili Slovenijo s povprečneži, treniranimi po sovjetskem vzorcu za nadziranje posameznikov in družbe. Razvrednotenje človeka, tiraniziranje vseh, izbris krščanskih vrednot in uveljavljanje tako imenovane enakopravnosti je bila pretveza za popolno oblast novega razreda.
Cerkev, sovražnik št. 1
Novoveški prevrati so ustoličevali operativno znanost in obvladovanje človeka. Pozitivist Comte in njegovi sledilci so s politično propagando in evgeniko zavladali nad človekom, domnevno osvobojenim od Boga, ki pa je dejansko postal predmet polnega nadzora.
Danes ga nadaljuje mehki totalitarizem z vzorci medijsko-potrošniškega obvladovanja človeka. Kot je zapisal Marjan Rožanc, pa človek ne more biti več človek, če Bog ni več Bog. Gre za povampirjenost tehnologije nad človekom, ki so jo v skrajni obliki izvajali fašisti, nacisti in komunisti.
Zato so sovražili Cerkev, ki jim je še vedno dajala za ogledalo Boga in se upirala delavnici »novega človeka«. Nadčloveku, »velikem bratu« in »novemu razredu« je bila Cerkev z Bogom napoti, kot je zapisal Dostojevski: kajti le tam, kjer ni Boga, je vse dovoljeno.
A duhovniki in verniki so kljubovali ter preživljali nacistične in komunistične ječe in taborišča. Zato so jih zapirali, izganjali, morili: od Mahniča do Terčelja (fašisti) do Bonhoefferja (nacisti).
Revolucionarji in vsi totalitaristi so ubirali taktiko deli in vladaj! Že med vojno so pridobili naivne vernike, npr. Kocbeka, Mikuža itd., jih po vojni vključevali v Cirilmetodijsko društvo ali prisilili k sodelovanju z Udbo. Kdor je še ostal trden, so ga likvidirali.
Med vojno so umorili Huberta Leilerja, Lamberta Ehrlicha in druge mučence. Po vojni je bilo 9 duhovnikov na montiranih procesih obsojenih na smrt, Križaj, Cerkovnik, Jarc, Savelli tudi usmrčeni, drugi na zaporne kazni.
Leta 1952 so v župnišču v Preski ustrelili župnika Valentina Oblaka in izvedli atentat na škofa Vovka, ki ga niso mogli drugače zlomiti, a je preživel požig z bencinom. Vodilo »Cerkev naj služi vzdrževanju oblasti« so izdelali že liberalci, komunisti pa dosledno uresničevali in tudi potomci danes se znova slikajo s papežem in škofi, četudi na račun nepokopanih žrtev. Gre za ohranjevanje oblasti in privilegijev, ki so jih s silo vzeli totalitarni predniki.
Rešitelji naroda
Dosledni katoličani kot Anton Mahnič, Lambert Ehrlich in škof Rožman so vedeli, da tu ni šale, in so se odločno zavzeli za narod. A glej: zatiralci slovenstva in krščanstva, morilci in izkoriščevalci naroda ostajajo heroji, medtem ko rešitelje naroda še vedno zmerjajo z narodnimi izdajalci in jim ne dajo dostojnega mesta v demokratični družbi: Lambert Ehrlich − pred 83 leti so ga umorili vosovci po nalogu KP −, škof Rožman, Filip Terčelj in Franc Krašna, umorjena januarja 1946 v davških hribih, in drugi.
Svojega mesta nimajo niti drugi rešitelji naroda kot britanski major Barre in slovenski zdravnik Meršol, ki sta po vojni civiliste iz Vetrinja rešila gotove smrti. Kdo v Sloveniji pozna Marka Bajuka, Franca Jezo ali Cirila Žebota in druge, ki so v tujini po Ehrlichu snovali samostojno Slovenijo? Ti verni in neverni demokrati so vztrajali v demokratičnih vrednotah, trpeli in ohranjali krščanski družbeni red. Spet drugi so med vojno in po njej reševali ljudi, a nimajo spomenika rešitelji žrtev.
Ali smo Slovenci res nesposobni spoznati nekdanje in sedanje voditelje, kulturnike, izobražence in jim dati dostojno čast in veljavo, da bodo tudi danes vodili narod?
Zadnji referendum je pokazal, da to znamo in zmoremo, zato ob dnevu državnosti obnovimo svojo privrženost vrednotam samostojne Slovenije, ki so jih gojili naši preroki, ki so se zavedali, da človek sam tega na zmore, in so se obrnili k Bogu za pomoč in podporo.
Dati dom in domovino žrtvam
Demokrati smo upravičeno prizadeti zaradi tega, ker je predsednica države odlikovala ZZB NOB. Organizacija vzdržuje svoje revolucionarne pridobitve in preprečuje pokop žrtev revolucije. Temu je dodala še spomin pod Macesnovo gorico brez svojcev in predstavnikov njihovih društev, kar bi lahko storila ob sv. maši 7. junija pod Macesnovo gorico. Prav tako se ne udeležuje sv. maš za domovino in drugih podobnih spominskih slovesnosti kot njen predhodnik Borut Pahor.
Spravna sv. maša pod Krenom 1990 je dobila še ne zrežiran »spravni« dogodek, ki je le pesek v oči, saj ne pomeni rehabilitacije žrtev in odločitve za pokop mrtvih Slovencev in Romov. Tako predsednica države kot predsednik SŠK si bosta morala izbrati bolj utemeljene korake za spravo. Dokler pa je tako, se počutijo ne le svojci žrtev, pač pa tudi drugi demokrati odveč v naši družbi, kot je prepričljivo dejala udeleženka posveta Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti v državnem zboru.
Naj nam bodo zgled odločnosti pričevalci: Ehrlichov duhovniški in človeški lik je sredi vojne 26. maja 1942 vse, ki jim je pomagal, napotil kljub nevarnosti maščevanja na Streliško ulico, da so se mu zahvalili, ker jih je spremljal v njihovih stiskah: »Videl sem onemoglo ženico iz grajske kolonije, betežno služkinjo, semeniščnike, akademike, dijake. Kakor živ protest so se zbrali. Kakor da bi hoteli dati pokojniku še zadnje naročilo, da ga ponese k Bogu: »Gospod, Bog vojnih trum, ne sodi nas po naših zaslugah, temveč usmili se nas zaradi žrtev naših sobratov. Daj, Te prosimo, ljudem streznjenje, daj, da zapeljani slovenski rod spozna svojo zablodo. Gospod Vsemogočni, prosimo Te za zdravo pamet.«
