Piše: dr. Stane Granda
Slovenci povezujemo prvo svetovno vojno čedalje bolj samo s soško fronto, tamkajšnjimi boji in tamkajšnjimi ofenzivami. Niti tega se ne zavedamo, da je bila ta samo najjužnejši del veliko večjega zahodnega bojišča jugozahodne fronte, katere poveljnik, ostro nemško usmerjeni nadvojvoda Eugen, je vodil vojne operacije iz Maribora.
Dejstvo je, da je bila na robu etničnega ozemlja, da je bilo grmenje topov slišati vse do Ljubljane, nad katero so celo priletela italijanska vojna letala, predvsem pa je res, da je z njenim padcem povezana ena največjih slovenskih ozemeljskih tragedij. Dejansko so se z vstopom Italije v vojno 23. maja 1915 na antantni strani razmere v temeljih spremenile.
Neposredno zaledje soške fronte
Slovensko ozemlje je postalo del frontne črte oziroma njegovo neposredno zaledje. »Cesarska in kraljeva armada, ki se je bojevala na soški fronti, je postala zdaj za Slovence v večji meri ‘naša armada’ in je veljala za zaščitnico slovenskega ozemlja. Za slovensko politično vodstvo, za slovensko prebivalstvo in za slovenske vojake je vojna z Italijo veljala za pravično vojno proti sovražniku, ki je zakrivil izdajo in ki zasleduje ekspanzionistične cilje, tiče se tudi slovenskega ozemlja.« (W. Lukan). Dunajski vojni krogi na nove razmere niso bili pripravljeni in so se bali italijanskega prodora proti Ljubljani in proti Gradcu ali še više. Od vseh front je bila ta cesarski prestolnici najbližja in je državo najbolj ogrožala, saj je postavljala pod vprašaj večstoletni cilj nemške politike prodora na Jadran. V strahu so nameravali izrabiti tudi narodna čustva Slovencev. V primeru prodora naj bi sprožili Akcijo Kranjska in Primorska, v kateri bi se kot nekakšni »brambovci« iz časa vojn z Napoleonom bojevali v zaledju okupatorja. Ni bilo treba. Dejstvo pa je, da so se Slovenci na tej frontni črti, ki jo je napovedal že Simon Gregorčič, čutili tudi kot branilci svojih domov. Naravne razmere so bile zaradi goratih predelov in kraških planjav, kjer je pobijal tudi kamen, grozljive. Vojaki soške fronte še danes veljajo v slovenskem zgodovinskem spominu za heroje in znamenita pesem Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob je ena najbolj pretresljivih slovenskih zborovskih skladb, pravzaprav edino, po čemer je njen skladatelj Zorko Prelovec (1887–1939) eden naših vrhunskih. Mnogi tudi Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca (1893–1950) poznajo predvsem po romanu Doberdob. Oboje smatrajo nekateri za dokaz, da veliki zgodovinski dogodki rojevajo velike umetnine.
Po čudežu pri Kobaridu oktobra 1917, ki je sinonim za 12. soško ofenzivo, in prodoru do Piave, ko so nekateri celo razmišljali, kako bodo integrirali Beneško Slovenijo v skupni slovenski prostor, se je junija 1918 po uspešni avstrijsko-ogrski ofenzivi avstrijska armada začela sesuvati in oktobra 1918 se je začel za konec svetovne vojne nenavadno organiziran vojaški umik. Ni bil toliko odraz vojaškega poraza kot notranjega razpada, tudi odmev spoznanja, da bodo kot vojaki potrebni, ko se vrnejo v domače okolje.
Vojna, ki je prizadela prebivalstvo
Z vsakim dnem vojne je ta postajala vse bolj totalna. Čutilo jo je vse prebivalstvo in vse njegove oblike življenja so ji morale podrejati tudi življenje in delo civilnega prebivalstva, ki kot tako v njej pravzaprav izginja. Pomanjkanje običajnih potrošnih dobrin je zlasti v mestih kmalu začelo spremljati pomanjkanje hrane, njena racionalizacija in maksimiranje cen. Kruh, mnogim osnovno živilo, je začel postajati mnogim problem ne samo v kvaliteti, ampak tudi količini. Zmanjkovati je začelo maščob, zlasti živalskih, ki so prevladovale. Pomanjkanje petroleja za razsvetljavo je probleme mest povezovalo z vasmi. Ob tem so sicer najprej pogrešili moško delovno silo v času velikih del, kot je košnja, sledila so še druga. Začelo je primanjkovati delovne živine, zaščitnih sredstev za vinograde, baker in žveplo sta življenjski tekočini bojevanja. Predvsem pa je začelo pešati stalno vzdrževanje kmečkega gospodarstva kot celote. Tudi pri nas so skušali pomanjkanje delovne sile reševati s pomočjo delovne sile vojaških ujetnikov. Predvsem navadnih vojakov in nižjih podčastnikov, medtem ko je bilo za častnike v pričakovanju recipročnosti dobro poskrbljeno. Pri nas so vojne ujetnike množično uporabljali pri graditvi vojaške infrastrukture. Množično so umirali zaradi slabe prehrane, še bolj obleke in nastanitve. Opravljati so morali zelo težavna in nevarna dela. Samo okoli Ajdovščine jih je veliko izgubilo življenje pri prenašanju streliva. Nesreča na Vršiču, kjer je 8. marca sneženi plaz zasul več kot 100 vojakov pri graitvi ceste čez Vršič, je samo vrh ledene gore. Takrat naj bi bilo samo na območju Kranjske Gore okoli 10.000 ruskih vojnih ujetnikov. Razmeroma veliko so jih uporabili tudi v rudarstvu, zlasti premogovništvu, podiranju dreves, na primer v Posavju, regulacijah rek in potokov ter drugi industriji. Eno večjih taborišč za vojne ujetnike-delavce je bilo Šterntal ali Strnišče pri Ptuju, ki pa je kmalu, vsaj delno, postalo velika vojaška bolnica. Oskrbovanje ranjenih in bolnih je bil hud problem avstrijskih vojaških oblasti, saj so zato zasegli številne šole, samostane in graščinske stavbe v notranjosti. Za oskrbovanje ranjencev in drugih vojaških bolnikov, zlasti tuberkuloznih, je začel rasti Golnik (Zupanič Slavec). Še najbolje se je godilo onim, ki so bili dodeljeni na kmetije. Tudi med njimi jih je nekaj po vojni ostalo, še več pa njihovih potomcev.
Vojni industriji je zelo zgodaj začelo primanjkovati barvnih kovin. Zato so po cerkvah začeli pobirati zvonove, bakrene strehe in kositrne piščali orgel. Povzročena je bila velika materialna in kulturna škoda. Iz marsikatere cerkve še danes odmevajo kasneje nabavljeni železni zvonovi z značilnim plehkim zvenom. Habsburžani v kritičnih časih niso nikoli imeli zadržkov pred pobiranjem dragocenosti in zahtevanjem »prostovoljnih« vojnih posojil ali izdajanjem obveznic. Tokrat so njihove žrtve postale glavnice različnih dobrodelnih in posebno mašnih ustanov. Ker je vojna povzročila inflacijo, je to pomenilo zmanjševanje njihovih realnih vrednosti oziroma razvrednotenje. Podobno je bilo tudi s kapitalom zadružnih hranilnic in posojilnic, kar so po vojni izrabili zlasti Italijani na Primorskem, kjer so jih v imenu dejanske nelikvidnosti zlahka likvidirali. Poleg različnih monopolistov, špekulantov in črnoborzijancev pa so vojno izrabili tudi dolžniki, ki so realno vračali veliko manjšo vrednost, kot so jo prevzeli ob najemu posojila. Nekateri so z vojno tudi zaslužili in zaslediti je trditev, da še nikoli v zgodovini ni toliko naših ljudi imelo zlatih zob kot po končani I. svetovni vojni.
Pojav beguncev in kulturni šok
Slovenski kraji so že prvo leto vojne srečali vojne begunce. V Ljubljani so bili zlasti opaženi uniatski duhovniki iz Galicije z družinami. Z vstopom Italije v vojno pa je prišlo do pravih pretresov. Premožnim, ki najprej zapustijo nevarne kraje, so se kmalu pridružili številni Goričani tako iz mesta kot s podeželja. Zlasti za te, ki so morali pustiti polja in druge obdelovalne površine ter v številnih primerih tudi živino, je bila pot v notranjost ne samo preživitveni, ampak kulturni šok. Zlasti za one, ki so jih naselili na nemška območja Štajerske, na primer Wagne pri Lipnici ali celo v Steinklamm v Spodnji Avstriji. Nekateri so izrabili tudi neke posebne navezave. Prebivalci Renč so prišli v Šmarjeto, kjer so pred tem renški zidarji gradili novo župnijsko cerkev. Zanimivo je, da jih je obiskal celo goriški nadškof, Frančišek B. Sedej (1854–1931), ki se je skupaj s semeniščem zatekel v cistercijanski samostan Stična. Vračanje domov ni bilo obupno samo zaradi razrušenih domov, pomanjkanja hrane, zlasti semen in živine, predvsem delovne, ampak tudi uničene in zastrupljene narave, pa tudi množice neeksplodiranega streliva, zlasti artilerijskega. Ljudje so se morali znajti in še danes je na nekaterih gospodarskih poslopjih najti ravno pločevino z vojaških kavern.
