Piše: Nova24tv.si
Javnost še vedno razburja razkritje, da Nika Kovač in njen skrajno levi “raziskovalni inštitut” 8. marec financirajo tuji špekulativni skladi in mednarodne kapitalistične korporacije. Sistematično sta njeno dvojno igro razkrila vplivnež Jan Macarol in politični analitik Miran Videtič.
V zapisu, ki je v zadnjih dneh zaokrožil po družbenih omrežjih, Miran Videtič odpira niz smelih vprašanj o delovanju in ozadju “raziskovalnega inštituta”, predvsem skozi prizmo globalnih povezav, financiranja in ideološke umeščenosti njegovih ključnih akterjev. Na to kritiko se navezuje tudi vplivnež Jan Macarol, ki je bil še bolj neposreden, ko izpostavlja, da se organizacija, ki se bori proti kapitalizmu, financira s strani kapitalizma.
Videtič svoja razmišljanja navezuje na obisk Kovačeve na gospodarskem forumu v Davosu s svetovno znano pevko Katy Perry, nato pa dogodek uporabi kot iztočnico za širšo tezo, da Inštitut 8. marec in njegovi predstavniki niso zgolj lokalni civilnodružbeni akterji, temveč del širšega, mednarodno povezanega kroga vpliva.
“Razbijamo mite … pa poglejmo, kaj vam želi #NikaKovač prikriti …” pravi Videtič, “… pevka je trenutno (ne)uradna spremljevalka bivšega kanadskega premiera Justina Trudeauja.”
Pri tem Trudeauja opiše kot izrazitega predstavnika woke ideologije: “Znan je predvsem po tem, da je eden najbolj gorečih članov #ideologijanorosti, ki jo poznamo pod imenom #WokeIdeology.”
Pri tem gre za predvidljiv, ponavljajoč se vzorec: “Skratka, gre za ljudi, ki pripadajo istemu krogu gospodarjev, ki imajo ‘prostore svoje sekte’ ravno v Davosu. Vsako leto se družijo in spreminjajo svet.”
Ob tem jasno zapiše, komu ti procesi niso namenjeni: “Seveda ne v interesu hišnika v osnovni šoli ali trgovke v Mercatorju, ampak v interesu lastnega bogatenja. Vse je podrejeno njihovemu bogatenju. Domišljajo si, da so bogovi, lastniki vaših življenj in ‘skrbniki’ vašega načina življenja. To vam sporočajo preko posameznih vlad, bank, medijev …”
Taki kot Kovačeva se mu zdijo “koristni idioti”, ki so za njih pripravljeni izdati, lagati in manipulirati: “Ker takrat bosta tako Niko potrebovala Zoran Janković in dr. Robert Golob. Mimogrede, saj ste danes opazili, kdo financira #8marec in Niko?! No, to je to.”
Macarol: antikapitaliste financirajo kapitalisti
Influencer Jan Macarol gre dlje in izpostavlja osnovni paradoks levičarskih nevladnikov. “Fascinantno. Če bi bil jaz Elon Musk ali pa vsaj Jeff Bezos, bi takoj investiral v Inštitut 8. marec. Zakaj? Ker imajo absolutno najboljši poslovni model v državi. To je čista poezija ekonomije, ki se je ne bi sramoval niti Wall Street v svojih najbolj divjih časih.”
Paradoks je naslednji: organizacija, ki javno nastopa proti kapitalizmu, naj bi se financirala s strani največjih svetovnih kapitalistov in fundacij, povezanih z imeni, kot je George Soros, ter velikimi korporativnimi interesi. Ob tem izpostavlja tudi kadrovsko prakso, kjer naj bi prevladovali prekarni sodelavci in s. p.-ji, kljub javnemu zavzemanju za varnost delavcev: “Investitorji: tvoj ‘anti-kapitalistični’ boj financirajo dobesedno največji svetovni kapitalisti in milijarderji (Soros, Gates, modna hiša Chanel).”
Kot razlaga, po tej logiki Inštitut 8. marec ni klasična nevladna organizacija, temveč izjemno učinkovit poslovni model: brez redno zaposlenih, z velikimi prilivi tujega denarja in z močno politično zaščito. Medtem ko se domači podjetniki soočajo z visokimi davki in inšpekcijskimi pritiski, naj bi ta “nevladna franšiza” delovala praktično brez tveganja, rekoč:
“Boriš se proti prekarnosti in za pravice delavcev, hkrati pa nimaš redno zaposlenih, ampak vojsko s. p.-jevcev. To ni aktivizem, dragi moji. To je najbolj brutalen, učinkovit in ciničen kapitalizem, kar sem jih kdaj videl. V bistvu je Nika Kovač najboljša podjetnica v Sloveniji. Uspelo ji je prepričati ljudi, da je Robin Hood, čeprav jo plačuje šerif iz Nottinghama.”
Macarol sklepa, da Slovenija s tem postaja podružnica tujih fundacij, kjer se ideologija prodaja kot aktivizem, dejansko pa gre za sofisticiran sistem financiranja in vpliva. In kot dodaja, je pri vsem skupaj najbolj nenavadno to, da levica temu še vedno navdušeno ploska:
“Če to ni definicija tragikomedije, potem ne vem, kaj je.” zaključuje Macarol.
