Piše: Prof. Dr. Tine Valentinčič, Ljubljana
V mladih letih sem bil športni potapljač ter prvi predsednik Slovenske potapljaške zveze. V moje potapljaško dežurstvo s spadale reševalne akcije v Sloveniji. Inženirji in doktorji so nameravali z vbrizgavanjem čiste vode iz reke Radovne v pridneni sloj Blejskega jezera rešiti problem pomanjkanja kisika v vodi globji kot dva metra. Potapljaško “reševanje” tehničnih zablod in napak na cevovodu iz reke Radovne v Blejsko jezero je pripadlo dvema potapljačema iz Društva za raziskovanje morja Ljubljana. Zakaj globinska voda v Blejskem jezeru vsa leta po drugi svetovni vojni – do njegove tretje sanacije ni vsebovala kisika. V jezero so pritekali razmeroma majhni potočki, ki so prinašali le malo čiste vode.
Glavni problem Bleda je bila kanalizacija, ki je potekala ob jezeru in je puščala na mnogih mestih. Z leti, začenši pred prvo svetovno vojno, predvsem pa po drugi svetovni vojni se je količa blejskih odplak (drekovod) tako povečala, da je voda brez kisika napolnila jezero od 38 m globokega dna pa do globine 2 metra. Površinski sloj je bil razmeroma čist, voda pod dvema metroma globine je bila anaerobna. Kdor se je v jezeru potapljal, je videl školjke, jezerske brezzobke, ki so živele samo do globine 2 metra, ribe pa so se globji vodi izogibale. Prvo sanacijo Blejskega jezera so vodili inženir L. Kerin, dr. M. Rejic, dr. R. Modic in ing. J. Bleiweis. V časopisih je potekala burna razprava med inženirji in publicistom Ivom Pirkovičem, kako sanirati – pozdraviti Blejsko jezero. Inženirji in hidrotehniki so zagovarjali debel cevovod (110 cm) iz reke Radovne s pomočjo katerega bi v globino jezera vbrizgavali čisto vodo, povšinska jezerska voda pa bi v Zaki odtekala v Savo Bohinjko. Publicist Ivo Pirkovič je bil oster nasprotnik inštitutov, favoriziral je natego (vezno posodo) s katero bi po cevi potegnili globinsko anaerobno vodo iz jezera v njegov iztok v Zaki in nato v Savo Bohinjko. Vsi akvaristi, ki smo kdaj čistili akvarij, smo bili za drugo rešitev. S pomočjo politikov so zmagali inženirji in iz Radovne so napeljali 2 cevovoda s premerom 110 cm do dna jezera. Ob koncu gradnje je bila napovedana otvoritev. Delavci so dan prej cevovod preizkusili, odpri so ventile do konca in ko so se cevi napolnile s hitro tekočo vodo in zrakom, so salonitni obroči, ki so pod vodo povezovali salonitne cevi popustili, tesnilne gume so izpadle in cevod je razpadel na sestavne dele. Po vodo je bila slika razmetanih cevi podobna, kot je slika cevi kanala c0 v Sneberjah po letošnjih avgustovskih poplavah. Klic na pomoč nas je dohitel pred našo potjo v Senj. Dva potaljača, Viktor Koselj in moja malenkost naj bi vsaj za silo sestavila cevi in omočila otvoritev cevovoda. Izkazalo se je da brez dvigal ne moreva premakniti niti veznih obročev, kaj šele salonitnih cevi. Ko sva se na obali preoblačila iz potapljaških oblek, je slavnostni govornik na otvoritvi (podpredsednik vlade) pripovedoval da imajo za reševanje Blejskega jezera zasluge inženir Kerin, dr. Rejic in drugi. Prvi cevod iz Radovne ni nikoli deloval, nato so podobno neuspešno še enkrat sanirali cevovod, vse pa je plačala Radovljiška občina torej – slovenski davkoplačevalci. Na srečo so tretjo rešitev plačali blejskemu potapljaču privatniku Pelku, ki je iz dna jezera v njegov iztok napeljal cev, ki je delovala kot natega (vezna posoda), zamašil pa je tudi puščanja v Blejski kanalizaciji. V malo več kot enem letu je bilo jezero čisto. Sava Bohinjka je bila tisto leto malo bolj umazana, vendar se je voda zaradi hitrega toka nasičila s kisikom, tako da v njej ni bilo večjih poginov rib. Ko sem tri leta kasneje prišel na Bled, so čolne pletne obirali mladi rečni somi, to je bil zame pokazatelj, da je jezero do dna nasičeno s kisikom. Isto so potrdile kemijske raziskave jezerske vode. Plačaj trikrat da dobiš zaželeni rezultat.
Kaj ima cevod iz Radovne opraviti z kanalom C 0. Cevovod je napeljan preko ljubljanskega vodonosnega polja. Premer cevi je približno enak – 120 cm, kar pomeni da je vzgon z zrakom napolnjenih cevi približno 9500 N (Newton) na meter cevi. Bolj po domače, je to skoraj tona na meter cevi. Cevi kanal C 0 so plastične, med seboj pa so prav tako povezane z obroči. Verjamem, da je cevovod solidno zavarovan pred silami iz smeri podlage. Kanal nikakor ni zavarovan proti potresom, ki tudi izvirajo iz podlage. Žal pa cevovod sploh ni zavarovan proti poplavam. Ko poplava zalije ješek, v katerem so cevi, imajo cevi vzgon, ki je enak teži izpodrinjene tekočine.
Cev s 120 cm premera izpodriva 950 kg vode, 10 metrov cevi pa 9,5 ton vode. Še precej več bi morala zdržati zgornja stena kanala. Ljubljanski mestni svetnik Aleš Primc je opozoril:“Ko sem Jankovića v Mestnem svetu vprašal, kakšna je odpornost kinete, cevi in spojev na vzgonsko vodo, če se nivo podtalnice dvigne nad kanal C0, je odgovoril, da “vzgona ni pričakovati”. Če ni opore zgoraj bo plastična cev preprosto izplavala, obroči med cevmi bodo odpadli in med poplavo bo katastrofa podobna, kot je bila katastofa na Blejskem jezeru, oziroma mnogo hujša. Prvič se je na našo srečo ta nesreča zgodila med letošnjimi avgustovskimi poplavami. Slika 1 (Iz Demokracija). Županova napoved, da vzgona ni pričakovati se je že ob prvi, relativno manjši poplavi izkazala za neresnično.
Ponavljam, moj zapis nima nobene zveze s politiko, je zgolj strokoven, pomeni pa popolno nezaupanje trenutnim inženirskim ekipam. Te napake so primerljive s tistimi pri sanaciji Blejskega jezera, ko niso spoštovali sile deroče vode in vzgona zraka v ceveh. Tudi investitor in trenutni konstruktorji kanala C 0 ne računajo na vzgon zraka v ceveh med poplavo. V Stožicah stojijo zidovi in železo v opomin na županovo nepremišljenost. Županova požrešnoset je številne slovenske obrtnike stala več kot so lahko ekonomsko prenesli. V primeru drekovoda C 0 bodo posledice veliko hujše, več kot 350000 ljudi (Ljubljana z okolico) bo ostalo brez zdrave pitne vode. Take napake pomenijo popolno nepoznavaje narave, poplava ob reki pa je normalen pojav in naša sreča je, da se je prvič zgodila že med gradnjo kanala C 0. Ker smo v Ljubljani, tudi potres 7 ali višje stopnje po Richterju ni izključen, kar je drugi razlog proti gradji kanala čez vodonosno polje. Če gradnje takoj ne ustavite, bodo zanamci in tudi vaši vnuki še dolgo govorili o vašem neznanju. Pa smo 15. novembra 2023 na televiziji videli, da so tudi župan in gradbeniki spoznali svojo napako. V Sneberjah so zgradili zasilni nasip, ki naj bi zadržal poplavne vode, da ne bi še enkrat zalile tega dela zakopanega kanala. Kratek nasip v Sneberjah ne bo spremenil ničesar, saj bi morali nasip zgraditi od Medna do Sneberij naprej, da bi sploh lahko zaščitil kanal C 0. Ameriška vojska je po letu 1900 zgradila visok in zelo širok nasip med New Orleansom in reko Missisippi, ki naj bi zaščitil mesto pred poplavami, ki jih povzroča reka. Pa ta nasip med orkanom Katarino za mesto ni spremenil ničesar. Orkan med 4 in 5 stopnjo je zalil večji del New Orleansa. Mesto stoji med jezerom Ponchatran in reko Missisipi. Jezero Ponchatran je rečni esturij, ki je na široko odprt na morje. Ko je orkan Katarina dvignil morsko vodo za več kot 8 metrov, je morska voda na vshodu New Orleansa stekla čez nasip ob jezeru in na več mestih šibki nasip tudi predrla. Večji del mesta se je znašel pod vodo. Nasip na zahodu mesta, proti reki Missisipi ni mogel obraniti mesta pred vodami na vshodu mesta, ki so se dvignile čez višino nizkega in šibkega nasipa ob jezeru Ponchatran. Mesto ob jezeru stoji pod vodo, v nekajmetrski depresiji. Pri predmetu ekologija morja sem od leta 1995 slovenskim študentom večkrat napovedal poplavo v New Orleansu, podobno so o poplavi v tem mestu predavali tudi nekateri ameriški profesorji na svojih univerzah. Znanost je torej vedela za poplavno ogroženost New Orleansa, pa nihče ni storil ničesar. Tako kot zgleda, da nihče od uradnih oseb noče storiti nič za zaščito Ljubljanske pitne vode. Od kdaj so tehnične in strokovne napake med gradnjo odvisne od politične pripadnosti, kot se to trenutno dogaja v Sloveniji.
Kaj lahko storimo, če investitor ne ustavi gradnje tega slovenskega škandala. Ga bodo nedelujoča slovenska sodišča sploh kaznovala, bo ukrepal kdo drugi. Ali bo tako, kot v nekdanji Sovjetski zvezi. Za jedrsko nesrečo v elektrarni Černobil ni bil resno kaznovan skoraj nihče razen desettisoči delavcev in prebivalcev Pripjata ki so bili ob službo, stanovanje in prijetno življensko okolje, morali so se preseliti drugam. Zaradi radiacije je bilo veliko mrtvih in ljudje še vedno umirajo za rakom. Kdo je bil kaznovan za nesrečo podmornice Kursk, ki se je potopila zaradi malomarnosti konstrutorjev torpedov na njej. Pa ni problem podmorica temveč 115 družin mornarjev, ki so ostale brez očetov. Še ena taka nesreča jedrske podmornice se je zgodila na Pacifiku. Modri generali in admirali niso spustili zahodnih reševalnih ekip do podmornic, da bi rešile vsaj nekaj mornajev. In številni zapuščeni sibirski rudniki so ostali kot ruševine nekdanje Sovjetske Zveze. Ali je bil sploh kdo kaznovan, tako kot so sedaj kazensko preganjani konstruktorji in vodilni v jedrskih elektrarnah v Fukušimi. Kaj so ti storili narobe? Pozabili so, da na potresnem področju ob Pacifiku pogosto nastajo tsunamiji, katerih višina ob odprti obali je lahko do 35 metrov. Obrambni nasip pred elektrarnami v Fušimi je bil visok 6 metrov, val tsunamija, ki je zalil jedrske elektrarne pa 14 metrov. Saj res, v kapitalizmu odgovorne kaznujejo in zaprejo. Kdo je kaznoval odgovorne v Sovjetski zvezi, NIHČE, SAJ JE ZARADI TAKIH STVARI SOVJETSKA ZVEZA BANKROTIRALA IN RAZPADLA. Socializem v Sovjetski zvezi je propadel. Sovjetske zveze ni več, sedaj je samo Rusija. Ali bo propadla tudi Slovenija, saj je premajhna da razpade.
