8.2 C
Ljubljana
sreda, 27 oktobra, 2021

Previdnostno načelo

Piše: Keith Miles 

Previdnostno načelo se je verjetno najprej pojavilo kot odziv na propadanje gozdov in onesnaževanje morja. Nemški zakonodajalci so v 70. letih prejšnjega stoletja sprejeli zakonodajo o čistem zraku, ki je prepovedala nekatere snovi, čeprav ni bilo neposrednih dokazov o njihovi škodljivosti, obstajal je le sum.

Zanimivo je, da je bil že pred tem, leta 1956, v Združenem kraljestvu sprejet zakon o čistem zraku, vendar je ta temeljil na dokazih, da – zlasti v Londonu – nevarno onesnaževanje povzroča smog, ki nastane pri rabi premoga. To je bilo najbolj opazno med t. i. velikim smogom leta 1952. Načelo pravi, naj se ne uvede neka inovacija, če obstaja kakršna koli nevarnost, da bo povzročila škodo. Načelo poudarja previdnost.

Zloraba previdnostnega načela

Načelo je najbolje opisano laično: za vsako inovacijo je boljši čas pozneje ali celo nikoli, če je v zvezi z njo zaznano tveganje. Toda z leti, ko so ga posvojili javni uslužbenci in birokrati, je to načelo postalo instrument oziroma izgovor za to, da se nič ne da narediti, in je v resnici prišlo do zaviranja ter celo ustavitve napredka ne glede na okoliščine. Videti je, da vsaka obtožba, da bo nekaj povzročilo škodo, povzroči zamudo, tudi če tožnik ne predloži podrobnih dokazov.

Seveda je prav, da se najprej preuči in razišče, ali bi neka sprememba lahko povzročila nepopravljive razmere v okolju. Toda največkrat ni tako in pogosto ni mogoče priti do takšne znanstvene gotovosti. Prav tako je treba preučiti vse dejavnike tveganja, tako pozitivne kot negativne. Če bi uporabili »previdnostno načelo«, ne da bi ocenili vse dejavnike tveganja, skorajda ne bi prišlo do napredka. Resno, če bi gledali na vsa obstoječa tveganja, ali bi – glede na smrtne nesreče – kdaj dovolili motorna vozila na cesti ali letala v zraku? Nihče ne bi smel iti plavat in številni športi bi bili prepovedani.

Uporaba načela konkretno v praksi

Obstajata dve pomembni področji, pri katerih nas je vodila pretirana uporaba tega načela, in to sta »gensko spremenjeni« pridelki in »fracking« za sprostitev zalog plina. V obeh primerih so politični interesi imeli preveč vpliva. Oba primera sta zanimiva, ker bi morali pretehtati tako tveganje implementacije kot tudi tveganje, če se ne naredi nič – preden pride do postopkov blokiranja. Pri gensko spremenjenih pridelkih – pri pridelkih torej, pri katerih spremenijo DNK, da bi povečali donose oziroma da bi bili odpornejši proti boleznim – je seveda treba biti previden in opraviti teste, da se prepričamo, da okolje in ekosistem ne bosta poškodovana ali izkrivljena. Toda po drugi strani je treba upoštevati tudi življenje ljudi v revnih državah, ki jih večji pridelek rešuje pred lakoto in podhranjenostjo. V primeru frackinga je jasno, da je treba iskati ravnotežje med energetsko varnostjo in nevarnostmi za okolje. V ZDA je na primer fracking odpravil tveganje, da bi se ZDA glede dobave energije zanašale na Bližnji vzhod. Če bi to dovolili na evropski celini, bi to zmanjšalo tveganja, povezana z zanašanjem na uvoz iz Rusije.

Videli smo, kako je Evropska komisija uporabila to načelo za uveljavljanje svoje moči, čeprav so se posamezne države znašle po svoje. Ni presenetljivo, da je EU zelo počasi sprejemala gensko spremenjene pridelke – kljub njihovemu uspehu v širnem svetu. Kaže, da je eden od dejavnikov te počasnosti kmetijski lobi, ki je zelo močan. In kaže, da je običajen postopek ocene tveganja, ki mu sledi presoja o neto koristih, začasno ustavljen.

Počasno potrjevanje cepiv

Morda najslabši primer te »počasnosti« ponazarja nedavna zmeda, v kateri se je EU znašla zaradi cepiv. EU je bila zelo počasna pri potrjevanju različnih cepiv in še počasnejša pri prizadevanju za zagotovitev dobav. Zdi se, da pristojna agencija ni delovala po nujnostnem sistemu 24/7 (24 ur na dan, 7 dni na teden) in da so si najprej privoščili običajne počitnice ter šele potem zagrizli. Medtem ko je Združeno kraljestvo vnaprej financiralo razvoj in širitev tovarn (skoraj 100 milijonov evrov), je EU očitno menila, da bo izdelke mogoče kupovati kot konzervirani paradižnik. Prav tako so v EU domnevali – ko so bili zaradi počasnosti pri naročanju daleč zadaj v čakalni vrsti –, da še vedno lahko pritiskajo na mednarodna podjetja, da jim dajo prednost. Kot da želijo pogodbeno pravo in vladavino prava postaviti na stran. Izdelava cepiv je zapleten postopek, ki vključuje osnove, kot sta zagotavljanje stekleničk in nalepk ter nakupovanje zapletenih surovin in nato proizvodnjo v okviru varnega procesa. Potem ob zapleteni logistiki v mednarodnih dobavnih linijah sledita pakiranje in dostava. Pri dobavnih verigah v svetovnem merilu je veliko prostora za težave, vendar se v birokratskih glavah takšne morebitne težave seveda nikoli ne pojavijo. Potem se pri vsakem manjšem problemu pojavi »previdnostno načelo«, ki ustavi dostavo in implementacijo; včasih se ne da izogniti misli, da gre pri tem za kritje nesposobnih politikov. Na videz moralna utemeljitev se uporablja za ustavitev implementacije cepiva, največja nevarnost pa se, kot kaže, ignorira – dejstvo, da se virus širi zelo hitro in povzroča tudi smrtne žrtve.

Prevelika centraliziranost škoduje

Večina nosilcev ekonomske misli, ki temelji na prostem trgu, ne bi šla po poti centraliziranega načrta EU, podobnega centralnemu načrtovanju v komunizmu, ki je klavrno propadel. Prosti trg je najbolj učinkovit, še posebej pa takrat, ko se pojavijo znaki, da bo sledilo veliko povpraševanje. Če bi posamezne države izdelale svoje lastne načrte v zvezi s cepivi, bi se nekatere odločale hitro, nekatere pa počasneje. Hitrejše bi spodbudile zgodnjo proizvodnjo in postavitev novih obratov, kar bi zadovoljilo povpraševanje. Dobavne verige bi se hitro razvile in končni rezultat bi bil boljši od centralnega načrta, ki deluje s hitrostjo »najpočasnejše ladje v konvoju«. S prostotržnim pristopom bi hitreje proizvedli več, ob zgodnjih naročilih bi bila tudi dobava končnega izdelka hitrejša.

In centralni sistem ovirajo tudi birokrati, ki niso naklonjeni tveganju in uporabljajo previdnostno načelo ne glede na kolateralno škodo, do katere lahko pride. V primeru programa cepljenja je kolateralna škoda več smrtnih primerov, v primeru gensko spremenjenih pridelkov pa manj proizvedene hrane.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine