30.7 C
Ljubljana
sreda, 19 junija, 2024

(PREJELI SMO) Prof. dr. Piotr Gliński ob 80. obletnici vstaje v varšavskem getu: Smo skrbniki tega spomina

Piše: Prof. dr. Piotr Gliński

Prof. dr. Piotr Glińsk je redni profesor za humanistiko. Je podpredsednik vlade, minister za kulturo in nacionalno dediščino Republike Poljske. V letih 2005–2011 je bil predsednik Poljskega sociološkega združenja. Sodeloval je z Inštitutom za filozofijo in sociologijo Poljske akademije znanosti. V letih 1997–2005 je bil vodja Zavoda za civilno družbo. Ob 80. obletnici vstaje v varšavskem getu je zapisal: 

“Aprila 1943, na predvečer judovskega praznika pasha, so Nemci, ki so zasedli poljsko prestolnico, obkolili varšavski geto – judovsko četrt, ki so jo ustvarili – in se pripravljali na njeno dokončno likvidacijo. Nemška policija in pomožne sile SS so 19. aprila vstopile v geto, da bi dokončale iztrebljanje. Prebivalci geta so se zatekli v zaklonišča in zaklone. Judovski uporniki so Nemce napadli s strelnim orožjem, molotovkami in ročnimi granatami. Dve nemški vozili so zažgali s steklenicami bencina. Presenečenim okupatorjem sprva ni uspelo prebiti silovitega odpora branilcev.

Zaradi močnega odpora in prvih neuspehov so Nemci začeli sistematično požigati stavbe in ulice geta spremenili v požarno past. Medtem ko so se spopadi v getu nadaljevali, so se enote poljske podzemne vojske na zunanji strani geta usmerile proti Nemcem. Trije oddelki Domovinske armade (Armie Krajowe) so z eksplozivom neuspešno poskušali prebiti njegove zidove. Judje, obsojeni na iztrebljanje, so se bojevali do začetka maja. Nemci so porušili Veliko sinagogo na ulici Tłomackie v Varšavi, kar je bilo simbolično zadnje dejanje, ki je zaznamovalo padec vstaje.

Vstaja v varšavskem getu je bila prva velemestna vstaja ter obenem največji judovski upor med nemško okupacijo. V popoldanskih urah 19. aprila 1943 so borci na strehi oporišča Judovske vojaške zveze na Muranowskem trgu simbolično izobesili belo-rdečo zastavo Poljske in belo-modro zastavo zveze. Ta podoba obeh zastav: poljske belo-rdeče ter sionistične belo-modre, ki skupaj plapolata na strehi stavbe nad obleganim getom, je postala simbol neločljive usode Poljakov in Judov. Nekaj mesecev pozneje, avgusta 1944, je izbruhnila varšavska vstaja – boj za svobodno Poljsko, največji osamosvojitveni val v zgodovini druge svetovne vojne.

V poljski zgodovini, literaturi, umetnosti in kulturi je veliko omemb vstaj. Vstaje so dajale upanje, dvigovale duha in tolažile srca, vendar so jih zavojevalci in okupatorji skoraj vedno brutalno zatrli. Čeprav so bile tragične in pogosto neizogibne, so izgrajevale identiteto in navadno vodile do zmage po več letih. V poljski družbi ter zgodovini so pustile globok pečat. Posledično so postale pogosta tema v literaturi, slikarstvu in filmu. In čeprav so umetniki dogodke prikazovali na različne načine, skoraj nikoli niso kritizirali same ideje vstaje. Zagovarjali so boj za svobodo in ga povzdignili na kulturni piedestal.

Med drugo svetovno vojno so se Judje in Poljaki v dveh uporih v Varšavi, glavnem mestu Poljske, spopadli z nemškimi zločinci. Mesto je na koncu ostalo v ruševinah, uničeno in požgano. To dokazuje moč poljskega imperativa za svobodo.

Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo, je: Zakaj v Varšavi? Na tem mestu velja spomniti, da je leta 1939, na pragu nemške invazije na Poljsko, v Varšavi živelo skoraj 370 000 Judov. Predstavljali so približno 30 odstotkov celotnega prebivalstva v mestu. V letu po izbruhu druge svetovne vojne je v poljsko prestolnico prispelo še skoraj 100.000 Judov, ki so jih Nemci sistematično izselili iz dežel, vključenih v Tretji rajh, in z zasedenih poljskih ozemelj. Spomladi leta 1940 so Nemci začeli ustanavljati zaprto judovsko četrt. Varšavski geto je bil dokončno zaprt novembra 1940. Za obzidjem je bilo na ozemlju, velikem 307 hektarjev, zaprtih približno 400 000 Judov. Aprila 1941 so se v geto zgrnili preseljenci. Število ljudi, zaprtih med zidovi geta, se je povečalo na 450.000. Teh številk ne navajam brez razloga. Varšavski geto je bil največji v Evropi, ki so ga med drugo svetovno vojno ustanovili Nemci. Julija 1942 so zavojevalci začeli množično deportacijo Judov iz geta v uničevalno taborišče Treblinka. Ocenjuje se, da je bilo takrat umorjenih med 250 000 in 300 000 Judov. Okoli 100.000 jih je v getu umrlo zaradi lakote in bolezni. Te so bile posledica nečloveških razmer, ki so jih ustvarili Nemci.

Govorimo: “Judje,” vendar ne smemo pozabiti, da so bili državljani Poljske, večnacionalne in večkulturne Druge poljske republike. Zato je naša skupna dolžnost, da se spominjamo vstaje v varšavskem getu – največje judovske vstaje med drugo svetovno vojno in prve mestne vstaje v okupirani Evropi – in da ohranjamo spomin na pogum tistih, ki so se uprli nemškim okupatorjem. V teh dneh na Poljskem poteka več kot 150 prireditev ob 80. obletnici vstaje v varšavskem getu. Te dogodke organizira ali finančno podpira poljska vlada, tudi v okviru programa, ki ga izvaja Ministrstvo za kulturo in nacionalno dediščino za podporo dejavnostim, ki ohranjajo dediščino in spomin na poljske Jude. Odkar je vlado prevzela Združena desnica, smo več kot potrojili sredstva za ustanove, katerih dejavnosti vključujejo ohranjanje spomina, kulture in dediščine večkulturnega poljskega naroda –  vključno z dediščino judovske manjšine v poljskih deželah – ter obeleževanje holokavsta Judov, ki so ga izvedli Nemci na okupirani Poljskem.

Med ustanovami, ki jih finančno podpira poljska vlada, so tudi državni muzeji v nekdanjih nemških taboriščih smrti: Državni muzej Auschwitz-Birkenau v Oświęcimu; Muzej v Majdanku (s podružnicama Muzeji in spomeniki v Bełżcu in v Sobiboru); Muzej Stutthof v Sztutowu; Muzej Treblinka; Muzej Gross-Rosen v Rogoźnici; Muzej – kraj spomina na delovno taborišče Plaszow v Krakovu, pa tudi Muzej varšavskega geta, Muzej družine Ulma o Poljakih, ki so med drugo svetovno vojno reševali Jude v Markovi, Muzej spomina na prebivalce Oświęcima, Muzej zgodovine poljskih Judov POLIN in Judovski zgodovinski inštitut Emanuela Ringelbluma. Med njimi so ustanove, ki obstajajo že desetletja in v preteklosti pogosto finančno podhranjene, pa tudi tiste, ki so bile ustanovljene v zadnjih letih v prizadevanjih za ohranjanje spomina: Muzej varšavskega geta, Muzej družine Ulma o Poljakih, ki so med drugo svetovno vojno reševali Jude v Markovi, in Muzej spomina na prebivalce Oświęcima.

Danes je Varšava mesto živih. Poljska je država živih. Spominjamo se preteklosti in na podlagi zgodovinskih izkušenj si želimo graditi boljšo prihodnost. Vendar ne pozabljamo tistih, ki so umrli ali bili umorjeni. Spomin, ki se prenaša iz roda v rod, mora trajati večno. In danes smo mi njegovi varuhi.”

Prispevek je bil objavljen v sodelovanju s poljskim mesečnikom Wszystko co Najważniejsze (Vse, kar je najpomembnejše) v okviru projekta s področja zgodovine, v katerem sodelujeta Inštitut za narodni spomin (Instytut Pamięci Narodowej) in Poljska nacionalna fundacija (PFN).

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine