Piše: Andrej Lokar
Pričujoči zapis je bil poslan na redakcijo Primorskega dnevnika 1. januarja 2025 kot odziv na sramotilno pisanje g. Dušana Jelinčiča v zvezi s predstavitvijo dveh zbornikov Trst, to je tam, kjer je Boris Pahor in Jaz pa nikoli nisem sanjal, ki sta ju uredila ddr. Igor Grdina in dr. Urška Perenič. Primorski dnevnik zapisa seveda ni objavil; pravzaprav: uredništvo se nanj sploh ni odzvalo.
Na predstavitvi v dvorani Društva slovenskih izobražencev sta si oba strokovnjaka »drznila« kritično omeniti izločitev Borisa Pahorja in njegovega opusa s Frankfurtskega knjižnega sejma, ki jo je zagrešila nova direktorica Javne agencije za knjigo Katja Stergar in novi svet javne agencije za knjigo, ki ga je imenovala ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko in ki ga vodi razvpiti »agent« slovenske globoke države na področju kulture, Miha Kovač. Stvari so v resnici zelo preproste: v Sloveniji globoka država, ki sestoji iz kontinuitetniških elementov, ki so leta 1945 prevzeli oblast v Sloveniji na osnovi genocida nad slovenskim narodom, spet prevzema popolno oblast; zato oživljajo tudi njene izpostave v zamejstvu. Ena izmed teh je kajpada tudi zloglasni Primorski dnevnik (bivši Partizanski dnevnik), del kriminalnega omrežja, ki ga je v sosednih deželah ustvarila politika Nika Kavčiča. Boris Pahor je bil seveda trn v peti tako Kardeljevemu režimu kakor Primorskemu (Partizanskemu) dnevniku. Tega partija nikoli ni pozabila in to poskuša zdaj ponovno obuditi slovenska globoka država s svojimi valpti v zamejstvu in v slovenski kulturi. Taka sta dr. Miha Kovač in Dušan Jelinčič. In taka sta seveda tudi urednica za kulturo pri Primorskem (Partizanskem) dnevniku, Poljanka Dolhar, in glavni urednik Primorskega (Partizanskega) dnevnika Igor Devetak. Vzpon in ravnanje tovrstnih ljudi je dokaz, da je Slovenija že spet obtičala globoko v totalitarizmu.
Znotrajrežimski sporazum?
Pred nekaj dnevi sem, ne da bi me kakorkoli zbodlo in ne da pri tem doživel kakršnokoli prepadenost, prebral nekoliko žolčno (če smo že pri metaforiki prebavil) obarvani zapis g. Dušana Jelinčiča spričo blagohotne kritike, ki je bila (v nacionalnem interesu slovenske kulture) izrečena na predstavitvi dveh zbornikov o Borisu Pahorju, ki sta ju uredila dr. Urška Perenič in ddr. Igor Grdina. Predstavitev se je odvijala v Trstu. Ostrino zbodljaja in pretres prepadenosti sta kajpada omilila poznavanje prislovične slovenskozamejske, predvsem pa tržaškoslovenske politične in medijske zgodovine recenzijsko kritičnih odnosov med slovensko prestolnico ter (kar priznajmo si: dokaj provincialnim) slovenskim zamejstvom. Če naj konkretiziram: v pisanju g. Jelinčiča razbiram dve prepoznavni konstanti: a) poskus izobčenja svobodoljubja (ki ga predstavlja in ga je predstavljal Boris Pahor) ter konsolidacijo etablirane slovenske političnokorektne kulture (ki ga predstavlja mehkototalitarni režim dr. Aste Vrečko kot kontinuiteta trdototalitarnega režima, ki ga je v Sloveniji za pol stoletja vzpostavila in s terorjem vzdrževala genocidna revolucionarna oblast); b) z rahlim časovnim zamikom nastop takih ali drugačnih trabantov, ki iz koristoljubja s svojim pisanjem to oblast poskušajo medijsko legitimirati v očeh širše publike. Vzorec je vselej bil in še vselej je praviloma takle: v nek lepodušniški realni okvir natrosiš kopico namigov, polresnic, laži, ki čustveno učinkujejo na bralca ter skrotovičijo njegovo percepcijo resničnosti.
Táko je tudi pisanje g. Jelinčiča. Slednje namreč že v izhodišču s prebrisano aluzivnostjo poskuša diskreditirati urednika omenjenih zbornikov, saj ju avtor besedila že takoj spočetka opredeli kot lažnivca: »večkrat izražena laž lahko sčasoma postane resnica«. Taka naj bi namreč po mnenju g. Jelinčiča bila temeljna šifra delovanja dveh uglednih strokovnjakov ter intelektualcev, kakršna sta dr. Perenič in ddr. Grdina, goebbelsovska demagoga, ki namerno in torej vedoma ponavljata neko laž, da bi izkrivila realnost ter laž spremenila v resnico. To svojo trditev g. Jelinčič podkrepi z očitno klevetavim podtikanjem, saj zapiše, da so tisti, ki so izrekli to laž, storili »krivico vestnim, marljivim ter sploh izjemnim kuratorjem sejma, Amaliji Maček, Mihi Kovaču in Matthiasu Göritzu [ter] direktorici Javne agencije za knjigo Katji Stergar in slovenski ministrici za kulturo Asti Vrečko«. Kakor po enkavedejvskem učbeniku, diskreditaciji sledi likvidacija, ki jo g. Jelinčič izvede prek navajanja besed, ki naj bi jih sam dr. Kovač izrekel v intervjuju za Primorski dnevnik s taistim g. Jelinčičem: »Tisti, ki so nam to vztrajno očitali, so to vedeli, zato sem vso to hajko razumel kot miniranje projekta« (s tem se dr. Kovač nanaša na svojo izjavo, ki naj bi jamčila o Pahorjevi prisotnosti na FKS), pri čemer že sama uporaba besede »hajka« (in seveda njen subliminalni učinek na tako ali tako »naprednega« slovenskega bralca) govori tako o kontekstu, iz katerega izvira pisanje g. Jelinčiča, kakor o tarči, na katero merijo njegove besede.
Nato ob omembi komične domislice striparske Nekropole Jurija Devetaka sledi preobrat s transferjem, ki ga g. Jelinčič ponovno izvede z navajanjem besed dr. Kovača: »Zakaj Pahorjevi dosedanji nemški prevodi, z izjemo Nekropole, v veliki meri izdani v Avstriji, niso imeli odmeva v Nemčiji, je vprašanje za tiste, ki se razglašajo za varuhe njegove zapuščine«. Ob intervjujskih zagotovilih naj bi namreč avtorju sam dr. Kovač na poslovni večerji »s skoraj intimnim zadovoljstvom« sporočil, da bodo Borisu Pahorju posvetili del slovenskega paviljona (česar niso storili, če seveda odmislimo groteskno satirizacijo njegovega tragičnega pisanja v obliki lahkoumne striparske vulgarnosti). V zaključnem delu svojega sestavka g. Jelinčič z očakovskim gromovništvom sklene z vsenarodnim pozivom: »Kaj se res ne znamo veseliti velikega uspeha, ki ga je Slovenija doživela na lanskem knjižnem sejmu v Frankfurtu, na katerem se je po mnenju svetovne kulturne elite izkazala kot izjemna častna gostja, nekateri so celo izjavili, da menda najboljša dotlej?« Seveda pa pri tovrstnem pamfletarstvu ne gre brez zaključka, ki ne more ne zveneti kot polgrožnja, saj v njem g. Jelinčič nadvse pretkano omenja učinek, ki bi ga lahko na zdravje posameznikov imele kritike izvedbe FKS ter ekipe, ki je dogodek realizirala.
Tovrstni zapisi v mediju, ki je bil dolgoletna tržaška izpostava ljubljanske policijske države, seveda nikogar ne presenečajo. Še posebej ne v sedanji fazi ponovne izgradnje represivnega aparata v Sloveniji. Kajti to je edina resnica, ki jo je mogoče izreči o »vestnih, marljivih ter izjemnih« Amaliji Maček, Mihi Kovaču, Matthiasu Göritzu, Katji Stergar in Asti Vrečko: vestni, marljivi in izjemni so v vnovičnem vzpostavljanju totalitarizma na naših tleh, česar sploh ne skrivajo, saj to izrecno vključujejo v svoje politične in kulturnopolitične programe, kar dokazuje že sam nabor g. Jelinčiča kot njihovega glasnika na Tržaškem. Saj je čisto jasno, da njegovo pisanje ni zraslo na njegovem zelniku in da je potemtakem treba v odzivu uporabljati dvojino ter ga nasloviti vsaj še na dr. Kovača. Vse ostalo pa tako ali tako poteka po starih, že utečenih tirih: Boris Pahor je bil in je zavoljo svoje neupogljivosti trn v peti totalitarni oblasti včeraj in danes, kdorkoli ga zagovarja je bil in je deležen učbeniško enkavedejevske obravnave včeraj in danes, Primorski dnevnik je trdno stal in stoji na okopu kamarile ljubljanskih oblastnikov včeraj in danes. Kot honorarno zaposlen pri Javni agenciji za knjigo na začetku priprav projekta FKS lahko izpričam, da je bilo po zamenjavi politične oblasti v Sloveniji ravnanje dr. Kovača vse prej kakor transparentno, da je mobing dr. Aste Vrečko izvedel čistko in nasilno zamenjal večji del ekipe, ki je pripravljala FKS, da je Katja Stergar projekt vodila nekompetentno in neprofesionalno (kakor po načelu negativne selekcije vodi Javno agencijo za knjigo vobče). Ostali omenjeni so in so bili in bodo vedno le obrobni statisti. Vse to izpričuje najodmevnejši dogodek na FKS: odvratni antisemitski delirij Slavoja Žižka, ki je Slovenijo osramotil pred celotnim svetom. Ker pa g. Jelinčič in njegov režiser iz ozadja navajata veličastne uspehe na sejmu, bi ju kot davkoplačevalec, ki z davki na svoje prigarane dohodke vsaj delno financira tovrstne prireditve, pozval, naj javnosti v prid odgovorita na sledeči vprašanji: a) kateri je veliki uspeh (ker gre za založniški sejem, naj predstavita številke), ki naj bi ga Slovenija doživela na lanskem FKS?; b) kdo vse so posamezniki iz svetovne kulturne elite, ki so bili nad Slovenijo tako navdušeni? Navadni smrtniki, ki si moramo kot prekarci služiti svoj vsakdanji kruh, smo namreč v medijih brali le o ogorčenju celotne nemške javnosti spričo neotesane neokusnosti totalitarno obsedenega Slavoja Žižka. Verjamem, da tako g. Jelinčič kakor dr. Kovač razpolagata z vsemi podatki, ki bodo potešili našo radovednost.
