Kriza, kakršna je ta, se zgodi enkrat na sto let. Razsežnost izgub, ki jih je povzročila epidemija koronavirusa, bomo šele občutili. Že danes pa smo priča težavam, s katerimi se soočajo ljudje, prizadete so gospodarske panoge, družine žalujejo za svojci. In čeprav je cepivo že na obzorju, to ne bo pomenilo konca naših težav. Evropejci še niso ugledali žarka upanja, na katerega čakajo. Povrnitev njihovega zaupanja v prihodnost je odvisna od Evropske unije, njene moči, skupnih prizadevanj in od učinkovitosti držav članic.
Pandemija COVID-19 je največja kriza po drugi svetovni vojni. Prvič imamo priložnost, da se na izziv, pred katerim smo se znašli zaradi krize, odzovemo skupaj, kot samostojna in po letu 1989 združena Evropa. To je velika priložnost, hkrati pa tudi veliko vprašanje: Ali bomo kos zgodovinski teži tega preizkusa? Verjamem, da bodo zgodovinarji opisali ta trenutek kot čas velikih preizkušenj za Evropo.
V tem odločilnem trenutku, ki terja medsebojno solidarnost, pa je v Evropi vzniknil duh delitve, kot da bi bili ogromni napori, ki so bili vloženi v Sklad za okrevanje, izničeni zaradi stvari, ki je bila vedno šibka točka naše celine: težnje k sporom in iskanja delitev namesto povezovanja. Način, na kakršnega naj bi bilo v uredbo vključeno pogojevanje proračuna z vladavino prava, vzbuja resne pomisleke o pravnih podlagah tega mehanizma ter postavlja pod vprašaj načeli zaupanja in lojalnega sodelovanja med državami članicami in institucijami Evropske unije. Sedanje ukrepanje, ki se izogiba pogodbam, ustvarja stanje velike pravne negotovosti. Ali želimo to ponuditi našim državljanom v odgovor na dramatične razmere, v katere jih je pahnila pandemija? Negotovost in politične spore?
Resna težava in paradoks sodobne Evropske unije je dejstvo, da ta kljub stalnemu poudarjanju pomena raznolikosti ne more sprejeti različnosti pravnih in ustavnih sistemov, ki so zakoreninjeni v tradicijah posameznih držav. Skupnost sestavljajo različni modeli demokracij, kajti evropski narodi se med seboj razlikujejo. Francoska peta republika in Zvezna republika Nemčija si nista podobni, kar je naravno, ker je ena nastala iz volje francoskega naroda, druga pa iz volje nemškega naroda. Italijani ali Poljaki, Portugalci ali Slovenci imajo pravico biti različni. Unija bi morala težiti k solidarnosti v raznolikosti, kajti samo tako bo njena enotnost ustvarjalna in koristna. Raznolikost je namreč evropsko bogastvo in ne prekletstvo.
Pričakujemo enako obravnavo in spoštovanje pogodb. Unija ne more spodkopavati lastnih načel, ne more jih spreminjati glede na politične želje nekaterih držav članic. Zakonodaja o varovanju proračunskih interesov Evropske unije je podrejena Pogodbi o Evropski uniji. Ne more torej zaobiti, nadomestiti ali pa spreminjati načel, ki so opredeljena v njej. Mehanizem vladavine prava v uredbi je izogibanje, nekakšno »nadpisanje« prava nad pogodbo, natančneje nad 7. členom Pogodbe o Evropski uniji. Treba je jasno povedati – mehanizem, ki je oblikovan z namenom, da varuje spoštovanje vladavine prava v državah članicah, sam predstavlja izogibanje evropskemu pravu, potemtakem ogroža vladavino prava.
V Evropski uniji večkrat prihaja do sporov, pojavljajo se različna stališča, vendar imamo na voljo mehanizme, ki so vedno privedli do dogovorov. Verjamem, da zmoremo izoblikovati rešitev, ki spoštuje črko in duha pogodb. Morda pa gre za igro nekaterih »igralcev«, ki jim ni do tega, da bi Evropski sklad za okrevanje začel delovati, ker ne želijo prispevati k skupnemu proračunu, pri čemer imajo [sami] največje koristi od skupnega evropskega trga?
Danes imamo vsi en cilj – gospodarsko okrevanje Evrope – to mora biti naše vodilo.
Mehanizem, kakršen je v sedanji obliki, odpira polje za nevarne interpretacije. Veliko oblast in diskrecijsko pravico podeljuje entitetam, ki nimajo demokratične legitimnosti, ali pa entitetam s pomembnim »demokratičnim primanjkljajem« v primerjavi z nacionalnimi parlamenti. Gre za veliko grožnjo vsaki državi članici in prihodnosti celotne Evropske unije. Tisti, ki menijo, da so nanjo odporni, se ne zavedajo, v kolikšni meri ta mehanizem dopušča poljubno razumevanje.
Ni si torej težko predstavljati situacije, da kakšni politični sili v Evropski uniji ni všeč ustavna ali gospodarska reforma, uvedena v določeni državi članici. Dovolj je, da jo v medijih in v Evropskem parlamentu poimenujejo kot kršenje vladavine prava, in grožnja z ukinitvijo evropskih sredstev ima prosto pot. Ali si tega resnično želimo? Dopustitve take arbitrarnosti? Ustvarjanja takih notranjih silnic, ki bi jih ta ureditev povzročila?
Tovrstno reševanje omogoča neslutene možnosti za izvajanje političnega pritiska na potek zadev v notranji politiki držav članic. Poudarjam: v notranji politiki. Danes je ta poljubnostni, politično motivirani mehanizem uperjen v Poljsko, vendar − ali imamo kakšno jamstvo, da jutri ne bo uperjen v drugo državo, ki se ne bo želela podrediti politični volji institucij iz Bruslja? Pogodbe spoštujejo in varujejo suverenost, medtem ko novi mehanizem predstavlja njeno kršitev in resno omejevanje.
Nestrinjanje s takim stanjem zadeve, veto torej, ne vodi v slabitev Evropske unije. Gre za mehanizem, ki je vgrajen v realnost struktur Evropske unije v skladu z duhom Skupnosti in njeno demokratično naravo. Gre za varnostni ventil, ki je potreben za obstoj Evropske unije. Gre za metodo ohranitve kompromisa in je prepreka pred vsiljevanjem volje ta čas močnejših. Je potrditev tega, da je glas vsake države članice enako pomemben.
Charles de Gaulle je nekoč dejal, da »človek žrtvuje prihodnost za sedanjost samo zaradi strahu pred tem, da bi rekel ‘ne’.« Poljska se čuti soodgovorna za prihodnost Evrope. Zato je naš »ne« predlaganemu mehanizmu hkrati »da« Evropi, resnično združeni v raznolikosti, svobodni, enakopravni in solidarni.
