Že decembra 1996 je Ustavno sodišče Republike Slovenije soglasno odločilo glede diskriminacije med upravičenci do vrnitve premoženja po Zakonu o denacionalizaciji in pri tem v obrazložitvi navedlo tudi zanimivo ugotovitev:
»…tedanja sodišča niso bila samostojna, neodvisna in nepristranska oblast. Bila so orodje za izvajanje revolucije, “bič v rokah ljudstva”, “učinkovito sredstvo za uničenje ljudskih škodljivcev”, “borbeni organ za preganjanje razrednega sovražnika” in kot taka podrejena upravnemu aparatu in monopolni komunistični partiji. Zato bi bilo potrebno oceniti, ali je upravičeno posebej razlikovati med odpravo posledic zaradi odvzema lastnine s strani sodišč in med odpravo posledic zaradi odvzema lastnine s strani upravnih organov. Eni in drugi so bili orodje v rokah komunistične partije za sistematičen odvzem lastnine v skladu z njenim ravolucionarnim programom. Zato tudi ni šlo za posamezne ekscese s strani državnih organov (to bi namreč opravičevalo poseben zakonski tretma v takih primerih), ampak za usklajeno in politično usmerjevano delovanje tedanjih kazenskih sodišč in upravnih organov.« (U-I-107/96, 5. decembra 1996)
Po skoraj četrtini stoletja od izdaje te odločbe lahko z nejevero ugotavljamo, da navedba o upravnih organih kot orodja v rokah partije za sistematičen odvzem lastnine, tudi v evropski Sloveniji še kar velja. Uradnica Mirjana Marinko, inž. kmet. zoot., vodja oddelka Mag. Maja Ankerts in načelnica Mag. Maja Antonič bodo očitno kandidirale za kakšno rdečo plaketo za najbolj revolucionarne upravne delavke, ki jo verjetno na kakšnem neznanem kraju ob neznanem času podeljuje eminenca Ljubo Bavcon. Ob branju kolobocije, ki so jo imenovane uspele spraviti skupaj na Upravni enoti Radovljica v začetku septembra letos, si je namreč težko zamisliti, da bi jih pri odločanju o zahtevku Nadškofije Ljubljana iz daljnega leta 1992 vodilo kaj drugega kot zvesto sledenje doktrini komunistične revolucije.
Konstrukt, ki sicer nosi naziv odločba, je prišel kot nalašč za novo hujskanje ljudskih množic proti Cerkvi. Da se niti eden izmed »novinarjev« ni potrudil in vsaj trezno prebral, kaj piše, če že ni bilo volje iskati kakšno strokovno (in ne »strokovno«) mnenje, je sicer pričakovana reakcija slovenskih medijev, ki jemljejo nauk partijske ideologije kot absolutno resnico, o kateri je dvom herezija.
Poglejmo si umotvore iz konstrukta radovljiških državnih uslužbenk:
1. potvorba pravne osnove, na kateri je bil zahtevk vložen;
2. splošno in pavšalno opredeljevanje, na katero premoženje se naj bi odločba nanašala;
3. sklicevanje na strokovno komisijo ob prikrivanju članov te komisije in njihove usposobljenosti;
4. opustitev obvezne ustne obravnave;
5. opustitev vročanja odločbe vsem strankam postopka;
6. napačno ugotavljanje dejanskega stanja ob podržavljanju premoženja;
7. opustitev prevoda listin v nemškem jeziku;
8. upoštevanje predpisov Velikega nemškega rajha, ki so bili že zdavnaj razveljavljeni.
Že samo dejstvo, da skupina uradnic iz Radovljice ugotovi povsem novo dejstvo, ki ga v vseh dosedanjih postopkih niso našli dobro plačani profesorji prava, poslanci državnega zbora, sodniki raznih sodišč in celo ustavnega sodišča v vseh treh desetletjih iskanja možnosti za preprečitev vračila premoženja Cerkvi, bi moralo zdravi pameti narekovati malo previdnosti. A očitno Reporterju, Delu in POP TV pride karkoli prav za bombastične naslove, ki dvigujejo naklado in gledanost, da je le skladno s prepričanjem, da Cerkvi lahko kvečjemu vzameš, ne pa vrneš.
V zgodovinarski stroki je že dolgo znano dejstvo, da je nemški okupator na Gorenjskem maja 1941 cerkveno premoženje najprej dal popisati, nato pa ga je zaplenil v korist III. Reicha. Predsedstvo Začasne narodne skupščine demokratske federativne Jugoslavije je 23. avgusta 1945 okupatorjevo zaplembo v Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji s členom 34 razglasilo za nično in neobstoječo z naslednjimi besedami: »Vse odločbe in ukrepi okupatorjevi in domačih oblastev v okupatorjevi službi, izdani v dobi okupacije z namenom, doseči spremembe v zemljiški posesti, ali z namenom, spremeniti odnose med lastniki in zakupniki v korist lastnikov, se štejejo za nične in neobstoječe.«
Iz predhodnih členov 3, 8 in 26 je razvidno, da je jugoslovanska oblast s tem mislila tudi na cerkvene ustanove, ki so v njih izrecno naštete.
Sporna odločba Upravne enote Radovljica o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka Nadškofije Ljubljana za vrnitev nepremičnin v Bohinju s pravnega vidika ne upošteva pravnega reda in lastništva, ki je veljalo pred nemško okupacijo in po koncu druge svetovne vojne. Nadškofiji Ljubljana je bilo premoženje nacionalizirano v skladu z Zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji, ker je bila po končani vojni nekaj mesecev lastnik nepremičninskega premoženja, kar je z omenjenim zakonom priznavala tudi povojna jugoslovanska oblast. Dokaz za to so nacionalizacijske odločbe. Sklicevanje Upravne enote Radovljica na zaplembo imenovanega premoženja s strani nemškega okupatorja je skrajno zavržno dejanje.
Dodatno bi se pa morali zamisliti vsi davkoplačevalci nad stroški, ki jih državni blagajni povzročajo take revolucionarne uradnice, saj bo na koncu država vračala ne le stroške postopkov, plačilo odvetnikov Cerkve ter zapravljenega časa sodišč, ampak tudi zamudne obresti, ko bo na koncu ugotovljeno prav to, kar že zdaj vemo: da so si totalitarni režimi pod diktatom nacistov in komunistov po istih vzorcih premoženje prisvajali in da je zaplenjeno (ukradeno) treba vrniti.
Cenjeni minister za javno upravo Boštjan Koritnik bi ravnal modro in racionalno, če bi izvedel nadzor nad ravnanjem revolucionark iz Radovljice in preprečil novo oškodovanje proračuna tako, da bi jim pokazal vrata ter zaželel srečo pri novih poklicnih izzivih.
